FOKUS

Kino Ekran



Kino Ekran uvajamo zato, da filmska kritika ne bi bila le mrtva črka na papirju in zato, ker je filmska misel najbolj živa takrat, ko stopi v dialog. V dialog z bralci, gledalci, s filmom in s kinom. Kritika nikoli ni zgolj pisanje. Lahko je recimo tudi dogodek. Prav zato smo se pri reviji Ekran odločili, da vas po izidu vsake nove številke povabimo v kino(teko).


Ekranovi sodelavci se bodo podali v kinotečne arhive in iz njih izbrskali filme, ki jih je treba zaradi različnih razlogov: aktualne (politične) situacije, revitalizacije kanona filmske zgodovine, zapostavljenosti ali pa česa povsem tretjega uvrstiti na redni spored Kinoteke in jih ponovno vpoklicati v filmski razmislek.


Kino Ekran smo si zamislili kot sklop družabnih filmskih večerov, na katerih bo refleksija filma integralni del prikazovanja filma. Projekcije bomo pospremili z uvodom v film (predstavitev ustvarjalcev ter zgodovinskega in kulturnega konteksta v katerem je nastal) in s predavanjem (p)o ogledanem filmu, ki mu bo sledila še razprava.


Kino Ekran bo obratoval zadnji četrtek v mesecu, na vsake dva meseca. Ker izjeme potrjujejo pravilo in ker eden ni nobeden, nas za začetek čakata kar dva filmska večera. V torek, 26. januarja si bomo po izboru Roka Benčina in Matica Majcna ogledali Greenawayevo Utapljanje po številkah, v četrtek, 25. februarja pa Fincherjev Klub golih pesti, ki ga je za to priložnost izbral Andrej Gustinčič.


Vstop na vse projekcije v sklopu nove kinotečne rubrike Kino Ekran je prost za vse naročnike revije Ekran.


Lepo vabljeni!

________________


Slikanje s številkami


Neki nenaklonjeni kritik je zapisal, da ga filmi Petra Geenawaya spominjajo na »umetnostnozgodovinski seminar iz nočne more«. Pisati o Greenawayu za novo številko revije Ekran, posvečeno razmerju med filmom in galerijo, se je zato zdelo več kot primerno. V njegovih filmih se reference na velika dela iz zgodovine slikarstva pojavljajo kot del kulise, kot način strukturiranja kadrov in celo kot protagonisti filma, sam Greenaway pa ustvarja tudi kot slikar in kustos. Večini filmske produkcije zameri, da se je skozi zgodbe in junake preveč identificirala z literaturo, pri tem pa pozabila na svoje slikovno jedro. Na slikah upodobljene osebe nimajo psihološke globine, ampak ohranjajo alegorične pomenske dimenzije. Predvsem pa slikarstvo odvrača od linearne zgodbe, ki filme reducira na gibljivo ilustrirane romane iz 19. stoletja.


Greenaway svoje zgodbe in junake zato razume shematično kot »obešalnike za ideje«, gibljive slike pa strukturira na alternativne načine. Temeljno strukturno načelo Utapljanja po številkah, na ozadju katerega tri ženske z istim imenom utopijo svoje može, je štetje od 1 do 100, ki ga v prologu najavi deklica, oblečena kot infanta iz Velasquezovih Spletičen. Nadaljuje ga njen prijatelj Smut, ki s številkami označuje najdena trupla. V referenci na Breughelove Otroške igre, ki se pojavijo v enem izmed kadrov, štetje kot strukturno načelo dopolnjujejo igre, ki si jih Smut izmišlja skupaj s svojim očetom, mrliškim oglednikom. Kot zaporedje števil, se tudi pravila iger množijo v neskončnost, a tako kot deklica svoje štetje zvezd arbitrarno zaključi pri številki 100, se tudi igre končajo s pravilom, ki njihove izumitelje obsodijo na smrt.


Rok Benčin


Preberi več...

 

Zunaj je Ekran december 2015 - januar 2016


Ekran_december2015_januar2016_naslovnica

V tokratni številki revije Ekran (december 2015 - januar 2016) je mogoče prebrati dva zanimiva intervjuja. Matic Majcen se je na Viennalu pogovarjal s slovito Hitchcockovo igralko iz Ptičev in Marnie - Tippi Hedren. "Oba filma", pravi Majcen, "zanjo predstavljata sladko-kisel spomin, saj se je ob igralskem preboju morala soočati z verbalnim in spolnim nadlegovanjem Hitchcocka, čigar muza – ali bolje rečeno, obsesija – je postala".


Natalija Majsova pa je za Ekran naredila odličen intervju z Jacquesom Rancièrjem, ki se je decembra zadrževal v Ljubljani na mednarodni konferenci o estetskem režimu umetnosti. Z njim se je pogovarjala o njegovi cinefiliji, ki "pripada točno določenemu času, Franciji poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih let 20. stoletja", o Frankofoniju, najnovejšem filmu Sokurova, a tudi o njegovih najljubših filmih, ki jih s teoretskim aparatom, ki ga je razvil, ni mogoče zapopasti.


Tokratna številka je posvečena temi filmi in galerije. V branje prinaša pet tematskih prispevkov, ki se ukvarjajo z zgodovino tega razmerja, pa z Greenawayem, Sokurovom, z dokumentaristi, ki so v zadnjem času pogosto snemali v galerijah in z eksperimentalnimi filmi, ki so v galerijah razstavljeni. Kratek razmislek o temi filmi in galerije je mogoče prebrati v uredniškem uvodniku.


Poleg rednih poročil s filmskih festivalov (Dunaj, Trst, Winterthur, Busan, London ...), kjer je mogoče prebrati, kaj vse se vrti na mednarodnih platnih, objavljamo še dnevnik Darka Heriča, v katerem popisuje gostovanje v umetniški rezidenci v New Yorku.


Številka prinaša tudi dve novi rubriki. Rubriko z naslovom Podoba glasbe, v njej Matic Majcen piše o ozadju nastajanja videospota Don't zasedbe zasedbe Chulius & The Filarmónicos, dobitnika nagrade za videospot leta na nedavno končanem Liffu. In pa rubriko Atlas filmskih lokacij po Sloveniji, kjer Gregor Bauman piše o vlogi filmskih lokacij v popotnikovi popkulturni zavesti.


V njej je mogoče najti še portret Radka Poliča - Raca Tine Bernik in portret Lea McCareyja Andreja Gustinčiča ter zapis in memoriam Chantal Akerman Tine Poglajen.


Kot vedno Ekran tudi tokrat prinaša veliko kvalitetnih kritik. Od kritik filmov Zadnji dnevi Jicaka Rabina, Projekt stoletja in Glasnejša od Bomb ter filma Ovna, ki je na letošnjem festivalu Liffe prejel vodomca, pa do kritik slovenskih filmov, kratkega - Hiške, celovečernega - Psi brezčasja in dokumentarnega - Deckument, od rolke do skejta. In pa, čisto nazdnje, še Prispevek Tine Poglajen o vlogi žensk v zadnjem Jamesu Bondu.


Pri tokratni, zadnji letošnji številki Ekrana gre torej na neki način za galerijsko edicijo, ki poleg tradicionalnih rubrik v branje prinaša tematski sklop o galeriji in filmu in hkrati galerijo najboljših filmov preteklega leta po izboru kritikov in kritičark ter režiserjev in režiserk.


Zato za konec predstavitve vsebine te številke morda le še kratek razmislek o filmskih lestvicah, še posebej o seznamih najboljših 5. filmov preteklega leta, s katerimi zadnja letošnja številka Ekrana postreže približno na sredini revije.


Izbori te vrste so lahko izredno nehvaležni. Polni so muhavosti tako za bralce kot za pisce. Predvsem pa so polni protislovij. Vsak tak izbor je hkrati rezultat temeljitega premisleka in hkrati hipen. Je spričevalo skrajno osebnega okusa in obenem spričevalo objektivnih okoliščin (filmskega leta). Je tudi evidenca osebne kaprice in hkrati evidenca splošnega okusa.


Sestavljanje lestvic je hkrati napor in vseeno neke vrste užitek, ne le zaradi pripoznanja, ki ga prinaša, ampak predvsem zaradi zgostitve okusa, ki jo zahteva. In prav zato je izbor najboljših filmov preteklega leta vedno tudi neke vrste haiku ukvarjanja s filmom ... in obenem voščilo z dobrimi filmskimi željami. Tokrat pač za leto 2016.


Preberi več...

 

Izšel je Ekran oktober-november 2015


Ekran_avgust_september_2015_naslovnica

Nova številka revije Ekran oktober-november 2015 prinaša v branje dva izjemna teksta o stoletnici Technicolorja, tekst Simona Popka o Technicolorjevem postopku vpeljave barv v film in prispevek Maše Peče o izteku tribarvnega in tritračnega technicolorja v zgodnjih petdesetih.

Poleg rednih poročil s filmskih festivalov (Benetke, Zagreb, Sarajevo), kjer je mogoče prebrati, kaj se bo v prihodnje gledalo na velikih platnih, objavljamo še dva intervjuja: pogovor z Jeremyjem Saulnierjem, režiserjem filma Zelena soba, ki si ga bomo lahko ogledali tudi na letošnjem Liffe in pa pogovor Tine Poglajen z dvema hrvaškima režisarkama, Hano Jušić in Sonjo Tarokić.

Tokratna številka prinaša v branje še daljši tekst Matica Majcna o nemara najslovitejšem filmskem scenografu Kenu Adamu, ki ga poznamo po scenah iz prvih Bondov in pa po nepozabni vojni sobi iz Kubrickovega filma Dr. Strangelove.

V njej je mogoče najti tudi besedilo z naslovom Antropomizanscena, prevod razmisleka McKenzie Warka o filmu in antropocenu.

Nil Baskar v rubriki Iz kinotečnih arhivov piše o “kriminalno spregledanem” nemškem dokumentaristu Petru Nestlerju in o njegovem filmu O grčiji. Novo rubriko z imenom Skratka, posvečena bo kratkim filmom, pa otvarja Bojana Bregar s filmom Person to Person.

Novi Ekran prinaša seveda še veliko kritik filmov. Mnogo filmskih naslovov, o katerih pišemo v tokratni številki, je tudi na programu letošnjega Liffa.


Več o vsebini je mogoče prebrati v uredniškem uvodniku.


Preberi več...

 

Kratki filmi na dolgih progah


fsf_2015_vse_naj

Bojana Bregar


18. festival slovenskega filma


Če hočete videti, kje se danes v filmu kaj zanimivega dogaja, glejte kratke filme. Če hočete videti, kaj se zanimivega dogaja v slovenskem filmu, potem glejte slovenske kratke filme. Glejte jih tudi, če hočete že danes vedeti, kakšni bodo čez nekaj let naši celovečerci. Nič novega. Kratki filmi so pač tradicionalno znanilci dolgih, torej celovečernih, saj se redkokateri režiser posveti zgolj kratki formi. Toda čas je kratkemu filmu naklonjen. Če se vam to zdi čudno, morate zgolj pomisliti na ta zdaj že samoumevni, nekoč spletni fenomen, imenovan YouTube. Za milijarde ljudi s spletno pogojeno motnjo pozornosti je kratka forma česarkoli – naj bo to film, glasbeni spot, serija ali nekaj, čemur še nismo uspeli dodeliti ustrezne kategorije – idealna forma posredovanja informacij.


Preberi več...

 

Fantovsko leto slovenskega filma


fsf_2015_utrip_ljubezni

Sabina Đogić


18. festival slovenskega filma


Festival slovenskega filma (FSF) ali praznik domače filmske, televizijske in neodvisne produkcije se bo letos odvil med 15. in 20. septembrom. Že tretje leto zapored ga bo vodil Igor Prassel, eden dovzetnejših, drznejših in k filmski raznovrstnosti spodbujajočih vodij festivalov, ki uspešno usmerja pozornost na pri nas še posebej zapostavljene filmske zvrsti dokumentarnega, animiranega in eksperimentalnega filma tako v programu kot izbiri žirije in posledično nagradah.


Preberi več...

 

Vzemi ali pusti


intervju_Noe_01

Matic Majcen


Intervju: Gaspar Noé


Ob nenehnem medijskem pompu, ki v zadnjem desetletju spremlja filmsko ustvarjanje Gasparja Noéja, je kar težko verjeti, da je Ljubezen (Love, 2015) komaj režiserjev četrti celovečerni film. V vsakem primeru pa je bil potek dogodkov ob njegovi premieri v Cannesu zelo podoben kot pri njegovih prejšnjih filmih Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), Nepovratno (Irréversible, 2002) in V praznino (Enter the Void, 2009). Namreč ne glede na to, ali ga je gledalec sprejel kot dobrega ali slabega, kot drznega ali ekscesnega, kot inovacijo ali eksploatacijo, je predvsem dosegel to, da je režiserju pridodal še nekaj zidakov v njegovo palačo umetniške razvpitosti.


Preberi več...

 

Filmsko-kritiški natečaj



natecaj_2015

Zagotovo ste letos videli kakšen super film, kajne? O njem razmišljali in načenjali debate s prijatelji. družino… Morda celo o njem že kaj zapisali, kakšen vtis, navdušenje, oceno, opombo, asociacijo? Čas je, da to spišete v vezano formo in nam pošljete svojo (prvo) filmsko kritiko*!


Filmsko-kritiški natečaj MLADA FILMSKA KRITIKA, ki ga pripravlja Zavod za uveljavljanje vizualne kulture Vizo v sodelovanju z revijo Ekran, bo najboljše prispevke iskal v dveh kategorijah:


SREDNJEŠOLSKA FILMSKA KRITIKA (14-18 let)

Napiši oceno oz. kritiko poljubnega filma, ki si si ga ogledal/-a v letošnjem letu. Omejitev je 3000 znakov (s presledki). Lahko sodelujejo tudi mlajši od 14 let.


ŠTUDENTSKA FILMSKA KRITIKA (18-22 let)

Napiši kritiko poljubnega filma, ki si si ga ogledal/-a v letošnjem letu. Omejitev je 4500 znakov (s presledki).


Preberi več...

 

Izšel je Ekran avgust-september 2015


Ekran_avgust_september_2015_naslovnica

Izšla je nova številka revije Ekran (avgust-september 2015), v kateri je znova mogoče prebrati več filmske vsebine kot kjer koli drugje. Na enaindevetdesetih straneh smo se razpisali o dveh večjih temah. Najprej seveda o prihajajočem Festivalu slovenskega filma, ki se letos začenja 15. septembra. Druga tema je posvečena glasbenikom na velikem platnu, v njej nastopajo Kurt Cobain, Amy Winehouse in Genesis Breyer P-Orridge, vsak s "svojim" dokumentarnim filmom. Priložnostna rubrika - filmska memorabilia - prinaša v branje vodnik po zbirateljskih nebesih, kakor je svoj članek podnaslovil Matic Majcen. Na dveh različnih mestih je mogoče brati o hollywoodskem veteranu Anthonyju Mannu. Seveda pa boste tudi v tej številki našli poročila z vseh pomembnejših filmskih festivalov in obilo obveznih filmskih kritik. Tokratna številka prinaša v branje tudi tri daljše intervjuje. Pogovor z Gasparjem Noéjem, režiserjem aktualnega filma Ljubezen (2015), intervju z dokumentaristom Hubertom Sauperjem, njegov film Prihajamo v miru (2014) prihaja na slovenska platna, ter pogovor z nemško filmsko teoretičarko Elisabeth Bronfen, ki bo septembra gostovala na Jesenski filmski šoli v Slovenski kinoteki.

Preberi več...

 

Force Majeure po britansko


45_let

Ana Šturm


45 let (45 Years, Andrew Haigh, 2015)



V filmu 45 let (45 Years, Andrew Haigh, 2015) ob uvodnih napisih zaslišimo nenavaden zvok. Znan, domač zvok, za katerega pa prvih nekaj sekund ne vemo povsem natančno, kam bi ga pravzaprav umestili. Ko se prijeten »škljoc« nekajkrat ponovi, naše možgane preplavi spomin na mehko brnenje diaprojektorja in na tisoče prašnih delcev, ki so poplesavali v močnem soju svetlobe, medtem ko smo v zatemnjeni dnevni sobi, na beli steni in v družbi kopice družinskih članov, oblečenih v rebraste rjave žametne hlače in modre srajce, gledali fotografije s tega ali onega potovanja. Neštete in dragocene negative rojstnih dni, obletnic in izletov v hribe, potrpežljivo vstavljene v posamezne diapozitive, nato zložene v vrsto in nazadnje v sive škatle, ki se danes skrbno shranjene in pozabljene skrivajo pod kupom prahu na domačem podstrešju.


Preberi več...

 

Moralni korektiv sodobne ženske: Razuzdanka


trainwreck01

Tina Poglajen


Razuzdanka (Trainwreck, 2015, Judd Apatow)


Ameriška komedijantka Amy Schumer je v preteklih nekaj letih, še posebej pa v zadnjih mesecih, zaslovela s svojo humoristično serijo Inside Amy Schumer (2013 – , Comedy Central), v kateri sodeluje kot režiserka, scenaristka in odigra večino vlog. Vsak del namreč sestavljajo različni skeči; naslovi nekaterih od njih so recimo »A Porn Star is Born«, »Gang Bang« in »Slut-Shaming«, ki se iz dela v del med seboj le izjemoma povezujejo. Dopolnjujejo jih intervjuji o spolnem življenju, spolnih preferencah in podobnem, ki jih Schumerjeva opravi z naključnimi mimoidočimi na newyorških ulicah. Poleg tega je v vsako epizodo vključen nekoliko daljši pogovor z ljudmi v različnih poklicih – striptizetami, prostitutkami, delujočimi v religioznih taborih za »zdravljenje homoseksualnosti« in tako naprej.


Preberi več...

 

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

«ZačetekPrejšnja12345678910NaslednjaKonec»
Domov
Novice
Fokus
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
Opazili smo
FIPRESCI
Kazala
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Razpisi
Impresum
Iz arhivov
Nepreslišano
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

E2015_dec_jan_naslovka-sml

 
KOLUMNA

O galerijah in kinodvoranah


Težko je v celoti pritrditi temu, kar v enem izmed svojih predavanj na Berkeleyju ugotavlja Greenaway – da je večina doslej narejenih filmov, “začela svoje življenje kot tekst …”, a trditev vendarle zadene živec kinematografije.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
Pasica
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell