Miha Hočevar in Distorzija

Glede na to, da so mladinski filmi pri nas še vedno prava redkost, največkrat porojeni iz trme posameznikov, ne pa jasne filmske politike, bi te prosil, če bi lahko najprej razkril, kako se je projekt pravzaprav rodil?

Lahko bi rekel, da je za rojstvo Distorzije še v največji meri zaslužen Zdravko Duša, dolgoletni voditelj scenaristične šole Pokaži jezik, ki že leta poskuša najti in izoblikovati nove scenariste. Ne vem sicer natančno, kako je potekalo delo, a ta, istoimenski roman Dušana Dima so uporabili kot literarno predlogo za priredbo v scenarij. Roman je zelo filmičen in je kar klical po priredbi, a vseeno je bilo potrebno vložiti kar nekaj dela, da bi prišli do scenarija. Sprva so poskušali z delavnicami, a so se te izkazale za ne najbolj uspešne. Nato pa je roman v roke dobil Matevž Luzar, ki je bil takrat sredi svojega akademijskega študija. Že tedaj je kazal veliko nadarjenost, scenarije pa je pisal tako za svoje kratke filme kot tudi za filme kolegov in kolegic. Pripravil je prvo verzijo scenarija, kmalu zatem pa sem se mu pri delu pridružil še sam. Skoraj istočasno je bil projekt že tudi potrjen, saj ga je Milan Dekleva vzel pod okrilje Otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Mislim, da se so konec leta 2005 pričeli prvi pogovori, leta 2006 smo se pripravljali na snemanje in potem v letu 2007 film tudi posneli. Priprave so se zavlekle, a to je pri mladinskih filmih običajno, saj si moraš mlade, ki kandidirajo za igralce, večkrat ogledati. Moram pa reči, da smo na koncu izbrali tiste, ki sem jih že takoj opazil. Torej prvi vtis vendarle nekaj velja.

Ko sva že pri teh mladih "igralcih", ki niso igralci - kakšna je tvoja metoda dela z njimi?

Pri igralcih, ki niso profesionalni igralci, ki nimajo študijske zavesti in nekih svojih mehanizmom, kako priti do te vloge, je bila moja režijska taktika ta, da sem ti mladi osebi, skoraj otroku, dopustil, da igra samega sebe, da nosi svojo podobo, ki pa ji doda neke pomene. Vloge pa sicer tudi prilagajam, ne držim se vedno strogo scenarija ali predloge. Skratka, prilagodim se osebi, saj se ta pri svojih 14. letih bolj težko prilagaja meni oziroma mojim videnjem vloge.

Kaj pa razmerje scenarija do literarne predloge? V filmu v ospredje postaviš mladostniško uporništvo in punk, medtem ko socialne tematike ne načenjaš - je bila ta v romanu prisotna?

Ja, res je, preprosto nismo hoteli najedat s socialno tematiko. Zdi se mi, da danes, vsaj pri srednjem razredu, kjer se naša zgodba tudi odvija, ni pomembna toliko tista razlika, ki nastane med nekom, ki prejema 800 in nekom, ki prejema 1.200 €, kot pa tista med osebo, ki zna izkoristiti svoj čas, ki ima občutek, da živi svoje življenje in ima nadzor nad njim, ter tisto, ki tega ne zna. Če pogledamo Dejanovo družino, vidimo, da gre za povprečno družino nekih uradnikov, kjer bolj kot njihov ekonomski položaj bode v oči dejstvo, da so nesrečni, ker, se njihove predstave o prihodnosti niso uresničile, ker se njihovo življenje, kakor ugotovi Dejan, zvede na sedenje pred televizorjem z daljincem v rokah. Ti socialni elementi so v knjigi morda nekaj bolj prisotni, vseeno pa ne odigrajo ključne vloge. Ključno se mi je zdelo izpostaviti Dejanovo notranje nezadovoljstvo z obstoječim stanjem in njegovo odločenost, da kljub vsem tistim oviram, ki stojijo na njegovi poti in ki se nam zdijo zanemarljive, za najstnika pa so vse prej kot to, nekaj naredi. Zdi se mi namreč, da je današnja mladina zelo apatična, zato sem hotel v prvi vrsti izpostaviti nekoga, ki si za svoj moto izbere tiste besede, ki se pojavijo tudi na koncu filma - "naredi neki ...". Ob tem pa tudi osebo, ki se upra tej skomercializirani kulturi, ki nam jo prodajajo danes.

Zelo posrečeno se mi je zdelo tudi, ko si pokazal, kako ta mladina komunicira preko vzporednih komunikacijskih kanalov - blogov, video kamer, mobilnih telefonov ...

To je preprosto duha časa, temu se skoraj nisem mogel izogniti. Nemogoče je spregledati, da so vse te napreve del njihovega vsakdana. Hkrati pa so ta sredsta zelo hvaležna tudi zame, ki nastopam v vlogi pripovedovalca, saj mi pomagajo zgodbo peljati naprej, so kot nekakšni mehanizmi, ki spodbudijo pripoved, jo peljejo v novo smer.

DISTORZIJA

Miha Hočevar je že v študentskih letih pokazal svojo afiniteto do otroške in mladinske tematike, k njej pa se je vrnil tudi tekom svoje nadaljne profesionalne poti. Tako se je v kratkem času profiliral kot eden najbolj prepoznavnih in inventivnih domačih režiserjev na področju otroške in mladinske tematike, kot avtor, čigar senzibilnost mu omogoča, da uspešno spregovori preko mlade generacije in jo prav tako uspešno nagovori. Domnevamo lahko, da sta bila podobnih misli tudi Zdravko Duša in Matevž Luzar, ko sta se ozirala za režiserjem, ki bi ufilmal "njun" scenarij. Ta se je kot projekt priredbe literarnega dela rodil pod okriljem scenaristične šole Pokaži jezik, kjer se je Matevž Luzar pod mentorstvom Zdravka Duše lotil romana Dušana Dima z naslovom Distorzija. Delo na scenariju, predvsem na dialogih, se je nadaljevalo tudi po Hočevarjem pristopu k projektu, zato sta v končni verziji kot scenarista podpisana oba, kot producent pa je k projektu pristopila RTV Slovenija.

Čeprav je nastala v omejenih produkcijih pogojih, pa nas Hočevarjeva Distorzija s svojo domišljeno in dodelano podobo preseneti in povsem mirno jo lahko postavimo ob bok ameriških neodvisnim najstniškim filmom oziroma t.i. high school movies. Zgodba filma sledi Dejanu, fantu, starem okrog 15. let, ki s prijatelji igra v punkerskem bendu. Njihova skupina, Outsiders, vadi v lokalnem zaklonišču, a še preden jim uspe nastopiti ostanejo brez bobnov in brez pevca. Tako zaradi rivalstva z drugo šolsko skupino, Magicsi, kot zaradi lastne želje po nastopu, se pospešeno lotijo iskanja novega pevca in novega kompleta bobnov. Pevca kmalu dobijo z Edijem. Ta jim sicer preko svojega brata pomaga tudi do bobnov, a v skupino hkrati vnese nemir, saj poskuša prevzeti nadzor nad skupino. Spremeni ji tudi ime, saj ga spremeni v Edi in ilegalci, kar Dejana še posebej zbode. Dejan pa ima vse več težav tudi doma, saj iz šole pride ukor pred izključitvijo, ki si ga je Dejan prislužil zaradi svoje pogoste odsotnosti. A Dejan se ne da, tudi takrat, ko mu oče razbije kitaro. Njegov stric, ki je bil punker in zanj predstavlja nekakšnega idola, saj je bil v nasprotju z njegovim očetom, ki je obsedel pred televizijo z daljincem v rokah, dejaven in je hotel nekaj narediti (pa čeprav ve, da ga je oče nagnal od doma, ker se ni mogel zanesti nanj), mu je zapustil tako življenjski moto, "nared neki", kot tudi škatlo s posnetki Nietov, ki jo Dejan proda in si z denarjem kupi kitaro. Tik pred nastopom pokopajo tudi svoje medsebojne spore in tako na odru končno pokažejo, česa so zmožni.

Hočevar se izogne moraliziranju in pedagoškim poudarkom, saj se v svoji zgodbi osredotoči predvsem na antagonizem med skupinama in na notranje antagonizme znotraj Dejanove skupine. S tem izpostavi tiste predstavnike te generacije, ki se ne prepuščajo apatiji in brezvoljnosti, pač pa si želijo v življenju nekaj narediti, nekaj doseči. Poti, ki ju uberete skupini sta sicer drugačni: Magicsi so tipičen komercialni bend, ki bo vse naredil za svojo priljubljenost, ki s svojim občinstvom komunicirajo preko sodobnih poti, blogov, videoposnetkov, ki skoraj obsedeno skribijo za svojo podobo, pri tem pa jim ni pomembno ali igrajo svoje komade ali tuje; nasprotno pa so Ilegalci predstavljeni kot tisti prvinski rokerski bend, ki si v prvi vrsti želi nažigati in občinstvo osvojiti s svojo glasbo. A Distrozija je še veliko več kot to: je tudi film o najstniški ljubezni, o negotovosti pred neznanim, o komunikacijskih kanalih mladih, o kreativnosti in spominu. Škoda le, da bodo zanjo izvedeli le televizijski gledalci ...

Avtor intervjuja in teksta o Distorziji: Denis Valič

Ilegalci - Plun nazaj

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

•   |13.11.2009 13:33 Žan - download?
  kje si bi jas lahko downloadal glasbe tega filma ali ta film?

•   |10.01.2010 10:52 doba nevinosti - kritika na srpskom
  http://dobanevinosti.blogspot.com/2009/10/portoroz-09.html
  
  Daleko najbolji film koji sam uspeo da pogledam na ovogodišnjem nacionalnom festivalu slovenačkog filma u Portorožu je DISTORZIJA Mihe Hočevara.
  
  
  U Sloveniji vlada slična situacija kao u Srbiji kad je reč o odnosu prema komercijalnom i nepretencioznom filmu. Naime, iako komedije imaju jako visoku gledanost poput KAJMAKA I MARMELADE ili PETLOVOG DORUČKA (oba su bila i u našim bioskopima) one nisu previše cenjene kao žanr, i to je potpuno legitimno, ali istovremeno postoje stalne žalbe na to kako je slovenački film slabo gledan. Uprkos tome, ne postoje pokušaji pravljenja ozbiljnijeg i kvalitetnijeg komercijalnog filma, iako ruku na srce, ni navedeni komercijalni hitovi nisu previše slabi u odnosu na nivo ex-yu šund-filma.
  
  
  O šokantno slaboj gledanosti domaćeg filma u Sloveniji najbolje govori podatak da je vrlo solidan film Vinka Moderndorfera POKRAJINA ŠT. 2 imao tek 3000 gledalaca.
  
  
  U svakom slučaju, DISTORZIJA je primer omladinskog filma koji nije u najužem smislu populistička komedija ali je vrlo komunikativan i ima veliki komercijalni potencijal. Reč je o vrlo ozbiljnoj produkciji Televizije Slovenija, ekranizaciji bestselera pisca Dušana Dima koja po svom production valueu izgleda kao film, i paradoksalno, u vreme festivala nije dobila novac od Filmskog sklada za prebacivanje na filmsku traku. Ipak, pošto je film lepo primljen na festivalu, možda će se okolnosti promeniti.
  
  
  U svakom slučaju, u Portorožu se ponovio scenario iz ovogodišnje Vrnjačke Banje sa BEOGRADSKIM FANTOMOM, sala je uprkos popodnevnom terminu bila vrlo popunjena i film j probudio najveću reakciju od svih kojima sam ja prisustvovao u Portorožu.
  
  
  Hočevarova priča je oslonjena na konvenciju omladinskog filma. Glavni junak je mladi panker koji želi da se izbori za mesto na sceni sa svojim bendom, ali nikako ne može da nađe odgovarajućeg pevača, plus ga na svakom koraku opstruiraju konkurenti iz rivalskog šminkerskog benda. Uz sve to idu i sve druge miteme filma o odrastanju, problemi sa devojkama, roditeljima i sl.
  
  
  DISTORZIJA je nesumnjivo oslonjena na klišee i poznate taktike ali sve njih uspeva da plasira vrlo uspešno i da bude jedan od retkih omladinskih filmova iz regiona koji uspeva da uspešno aproprira miteme američkog omladinskog filma. Prvobitno su opet Slovenci bili dosta uspešni na tu temu u Košakovom AUTSAJDERUa ali taj film suštinski više pripada korpusu jugoslovenskog filma nostalgije sa političkom dimenzijom dočim je DISTORZIJA savremeni omladinski film.
  
  
  Iako je reč o vrlo konciznoj urbanoj medlodrami, reditelj Hočevar, direktor fotografije Aleš Belak (koji kod nas često radi kao steadicam specijalista) i scenograf Miha Ferkov napravili su jako dobro vizuelno rešenje. Lokacije su sjajno izabrane, i sporadično vrlo atraktivne, Belak i Hočevar u kadriranju koriste dosta vrlo funkcionalnih pokreta kamere i dobro zarobljavaju teskobu urbanog života na planu kolorita tako da DISTORZIJA u svojim najboljim deonicama podseća na neke britanske filmove i serije.
  
  
  Unutar kadra, priču nosi odlična glumačka podela u kojoj tinejdžeri odlično igraju tinejdžere. Ako imamo na umu da sam gledao film bez titlova i da sam na nivou detalja u dijalogu svakako imao jezičku barijeru, a da sam ipak sve razumeo i uživao u filmu, mislim da je DISTORZIJA vrlo uspešan naslov i nadam se da će odlična reakcija publike na festivalu biti dovoljna da mu omogući dolazak u slovenačke bioskope, a nadam se i dobru gledanost.

•   |26.01.2010 21:07 Anonimnež - Distorzija vlada
  Po dolgem času en gledljiv slovenski film.

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."