Martin Turk - intervju

Pogovor z Martinom Turkom o Sobi 408

Za večino svojih filmov ste scenarij napisali sami. Od kod črpate ideje?

 

Ideje so povsod okrog nas, v časopisih, knjigah, dnevniku, na ulici... le prepoznati jih je treba. Doma imam cel kup zvezkov z najrazličnejšimi zgodbicami, stavki, frazami, ki jih spontano zapisujem že vrsto let. Vsake toliko jih grem prelistat in se mi kakšna od njih nenadoma zazdi dobra kot ideja za novi projekt. Seveda pa ni nobene formule. Včasih idejo enostavno sanjam. Da pa potem iz tega nekaj tudi zares nastane, zgodba, scenarij, filma to je pa čisto druga stvar. Tu pa pride na vrsto delo in veliko potrpljenja.

 

Soba 408 je nastal po literarni predlogi Aleša Čara. Kaj Vas je v njegovi zgodbi pritegnilo? Ali določene zgodbe kar kličejo po vizualizaciji?

 

Ko sem prvič prebral Čarovo zbirko kratkih zgodb V okvari sem bil navdušen nad njegovim načinom pisanja, ki me je spominjal na Raymonda Carverja, ki ga imam zelo rad. Od vseh zgodb pa me je fascinirala kratka zgodba Muhe predvsem zaradi nekih situacij, ki so bile napisane kot slike in točno sem jih videl v moji glavi. V tem primeru je bila že zgodba vizualizirana. Je pa bila sama novela premalo za daljši film, zato sem jo moral nadgraditi. Čarova novela je bila inspiracija in motiv za film.

 

Zakaj ste se odločili za črno-belo tehniko?

 

Ko sem začel pripravljat projekt, sem imel v mislih francoske filme iz 60ih, predsem Godarda, Truffauja in Rohmerja in enostavno sem film videl v črno-beli tehniki. Želel sem si ustvariti neko določeno atmosfero, ki je v barvah ne bi dobil.

 

 

V vaših filmih se ukvarjate s težavnimi medsebojnimi odnosi, z občutki odtujenosti, osamljenosti. Gre za nekaj, kar vam je osebno blizu?

 

Film nasplošno je zame vedno zgodba o ljudeh in njihovih odnosih. Odtujenost in osamljenost sta temi, ki me fascinirata. Verjetno tudi zato, ker sta v današnjem času zelo prisotni, pa tudi ker sta del mene. No, vsaj v enem obdobju odraščanja sem bil zelo rad sam in precej odtujen.

 

Odkod pasivna resignacija sodobnega človeka - gre za že pregovorno slovensko cankarjansko potezo ali širši družbeni problem?

 

Priznam, da sem na te slovensko-Cankarjanske definicije precej alergičen. Sam sem odraščal v Trstu in okrog mene je bila poleg slovenske kulture tudi italijanska. Mislim da so moji pogledi na stvari vseeno malo drugačni, oziroma vsaj bolj kulturno mešani. V svojih filmih se nočem ukvarjati s t.i. "slovenskim" pojmovanjem stvari. Zato to resignacijo sodobnega človeka vidim bolj kot nek univerzalen družbeni problem. Kakorkoli sem sedaj bolj pozitiven kot pred parimi leti in zato sem tudi to pozitivno noto poskušal dati v Sobo 408. Če bi moral definirati sporočilo filma, potem bi to bilo nekaj v smislu "če že ne veš kaj si v življenju želiš, potem vsaj spoznaj česa si ne želiš".

 

Velik del Sobe 408 zavzemajo nemi kadri odtekanja vsakdana. Gre za slogovno ali vsebinsko odločitev? So tihe geste lahko bolj zgovorne kot poplava besed?

 

Ti trenutki so del zgodbe, ki so bili nakazani že v Čarovi kratki zgodbi. Zanimalo me je naredit film, kjer je rutina vsakdana del zgodbe. Teh rutin se dostikrat ne zavedamo, ker so preveč del nas. V Sobi 408 so del likov. Glede besed pa je en pogled lahko bolj zgovoren kot sto besed. Ljudje smo predvsem to, kar naredimo in ne to, kar rečemo.

 

 

Kdo čaka v sobi 408?

 

»Soba 408, prosim,« je vsakokratna zahteva Emila (Matej Puc) in Vere (Maja Gal Štromar), ko prenočita v mestnem hotelu. Hotelsko osebje le vljudno skomigne z rameni in jima izroči vsakokrat isti ključ - »vraževerje, pač,« si verjetno mislijo. A njun razlog je mnogo globlji od vraževerja in soba 408 je mnogo več. Je soba, ki paru ob vsakokratnem skritem srečanju dobesedno prinese srečo - je edini varni kotiček, kamor lahko pred svetom pobegneta iz samoustvarjenih kletk - Vera iz neuspešnega, ohlajenega zakona, Emil iz osamljenosti, enoličnega dela in rutinskih dejavnosti, ki so vse zgolj čakanje nanjo, prenašanje časa, ko bo spet vstopil v »njuno« sobo. A kaj se zgodi, če se predolgo obotavljamo z vstopom? Kaj se zgodi, ko nenadoma ugotovimo, da je soba že zasedena?

Soba 408 je novi film mladega tržaškega režiserja Martina Turka, s katerim se vrača v Portorož, od koder je leta 2006 z Rezino življenja (2006) odnesel nagrado za najboljši kratki film. Po končani diplomi iz režije na AGRFT s prav tako mednarodno nagrajenim kratkim filmom Izlet (2002) ter po delu kot asistent režije pri Danisu Tanoviću (Nikogaršnja zemlja, 2001), Maji Weiss (Instalacija ljubezni, 2007) in Matjažu Klopčiču (Ljubljana je ljubljena, 2005), je nadaljeval s snemanjem uspešnih kratkih filmov. Vsakdan ni vsak dan (2008) je bil predvajan na več kakor 20 festivalih po svetu, leta 2009 pa je bil s projektom Nahrani me z besedami izbran s petimi drugimi obetavnimi režiserji izmed 170 prijavljenih na rezidenco v Cannesu. Trenutno se pripravlja na snemanje filma Gram ljubezni po scenariju Tanike Šajatović, ki ga je sam označil kot film o družini kot kraju, »ki ga najprej ljubimo, nato sovražimo, na koncu pa se ga naučimo sprejeti«.

Družinski in nasploh medosebni odnosi (pogosto od sveta odtujenih) posameznikov so ponavljajoča se tema Turkovih filmov, za katere (z izjemo trenutno nastajajočega Grama ljubezni), sam piše tudi scenarije - kar velja tudi za Sobo 408, ki je nastal po motivu kratke zgodbe Muhe Aleša Čara iz zbirke V okvari. A scenaristično delo nikoli ne zasenči režijskega - Turkov film ostaja zaprisežen vizualnosti filmske govorice, črnobeli minimalistični estetiki vsakdanjih, rutinskih človeških gibov, molčečih kadrov dolgih, osamljenih pogledov ter pristno zaigranih in neklišejsko zrežiranih ljubezenskih srečanj. Ne izgublja se v poplavi iskrivih replik; nasprotno, vsakršen logoreičen izbruh (npr. Emilove bivše punce Klare, ki mu z gospodinjenjem, preurejanjem stanovanja in njegovega življenja zapolnjuje praznino ob čakanju na Verino odločitev) razvodeni v odvečen čvek: strmenje v akvarij z ribami je lahko bolj produktivno kakor klepetanje po telefonu; posebej, če le te nosijo ime in spomin na ljubljeno osebo. Najpomembnejše misli in najbolj pristna čustva ostajajo neizrečena; a če na njihovo izrekanje predolgo čakamo, tvegamo, da bodo taka tudi ostala in da ne bodo nikoli razumljena.

Čeprav se tudi v Verinem in Emilovem življenju kaže, da je nič storiti mnogo laže kot storiti karkoli, da bi spremenili še tako nevzdržno situacijo; čeprav se zdi, da ne premoreta dovolj poguma za pobeg iz samoustvarjenih varnih, a utesnjujočih kletk družbeno pogojenih vzorcev obnašanja in življenja, pa presenetljivi konec nakazuje možnost izhoda.

 

Avtorica predstavitve in intervjuja: Katja Čičigoj

 

 

Preberite tudi kolumno Martina Turka oziroma razglednico iz Pariza, objavljeno v Ekranu julij-avgust 2009.

 

In še uradna stran Martina Turka: http://www.martinturk.net/

 

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran