Martin Turk - intervju
Za večino svojih filmov ste scenarij napisali sami. Od kod črpate ideje?
Ideje so povsod okrog nas, v časopisih, knjigah, dnevniku, na ulici... le prepoznati jih je treba. Doma imam cel kup zvezkov z najrazličnejšimi zgodbicami, stavki, frazami, ki jih spontano zapisujem že vrsto let. Vsake toliko jih grem prelistat in se mi kakšna od njih nenadoma zazdi dobra kot ideja za novi projekt. Seveda pa ni nobene formule. Včasih idejo enostavno sanjam. Da pa potem iz tega nekaj tudi zares nastane, zgodba, scenarij, filma to je pa čisto druga stvar. Tu pa pride na vrsto delo in veliko potrpljenja.
Soba 408 je nastal po literarni predlogi Aleša Čara. Kaj Vas je v njegovi zgodbi pritegnilo? Ali določene zgodbe kar kličejo po vizualizaciji?
Ko sem prvič prebral Čarovo zbirko kratkih zgodb V okvari sem bil navdušen nad njegovim načinom pisanja, ki me je spominjal na Raymonda Carverja, ki ga imam zelo rad. Od vseh zgodb pa me je fascinirala kratka zgodba Muhe predvsem zaradi nekih situacij, ki so bile napisane kot slike in točno sem jih videl v moji glavi. V tem primeru je bila že zgodba vizualizirana. Je pa bila sama novela premalo za daljši film, zato sem jo moral nadgraditi. Čarova novela je bila inspiracija in motiv za film.
Zakaj ste se odločili za črno-belo tehniko?
Ko sem začel pripravljat projekt, sem imel v mislih francoske filme iz 60ih, predsem Godarda, Truffauja in Rohmerja in enostavno sem film videl v črno-beli tehniki. Želel sem si ustvariti neko določeno atmosfero, ki je v barvah ne bi dobil.
V vaših filmih se ukvarjate s težavnimi medsebojnimi odnosi, z občutki odtujenosti, osamljenosti. Gre za nekaj, kar vam je osebno blizu?
Film nasplošno je zame vedno zgodba o ljudeh in njihovih odnosih. Odtujenost in osamljenost sta temi, ki me fascinirata. Verjetno tudi zato, ker sta v današnjem času zelo prisotni, pa tudi ker sta del mene. No, vsaj v enem obdobju odraščanja sem bil zelo rad sam in precej odtujen.
Odkod pasivna resignacija sodobnega človeka - gre za že pregovorno slovensko cankarjansko potezo ali širši družbeni problem?
Priznam, da sem na te slovensko-Cankarjanske definicije precej alergičen. Sam sem odraščal v Trstu in okrog mene je bila poleg slovenske kulture tudi italijanska. Mislim da so moji pogledi na stvari vseeno malo drugačni, oziroma vsaj bolj kulturno mešani. V svojih filmih se nočem ukvarjati s t.i. "slovenskim" pojmovanjem stvari. Zato to resignacijo sodobnega človeka vidim bolj kot nek univerzalen družbeni problem. Kakorkoli sem sedaj bolj pozitiven kot pred parimi leti in zato sem tudi to pozitivno noto poskušal dati v Sobo 408. Če bi moral definirati sporočilo filma, potem bi to bilo nekaj v smislu "če že ne veš kaj si v življenju želiš, potem vsaj spoznaj česa si ne želiš".
Velik del Sobe 408 zavzemajo nemi kadri odtekanja vsakdana. Gre za slogovno ali vsebinsko odločitev? So tihe geste lahko bolj zgovorne kot poplava besed?
Ti trenutki so del zgodbe, ki so bili nakazani že v Čarovi kratki zgodbi. Zanimalo me je naredit film, kjer je rutina vsakdana del zgodbe. Teh rutin se dostikrat ne zavedamo, ker so preveč del nas. V Sobi 408 so del likov. Glede besed pa je en pogled lahko bolj zgovoren kot sto besed. Ljudje smo predvsem to, kar naredimo in ne to, kar rečemo.
Kdo čaka v sobi 408?
»Soba 408, prosim,« je vsakokratna zahteva Emila (Matej Puc) in Vere (Maja Gal Štromar), ko prenočita v mestnem hotelu. Hotelsko osebje le vljudno skomigne z rameni in jima izroči vsakokrat isti ključ - »vraževerje, pač,« si verjetno mislijo. A njun razlog je mnogo globlji od vraževerja in soba 408 je mnogo več. Je soba, ki paru ob vsakokratnem skritem srečanju dobesedno prinese srečo - je edini varni kotiček, kamor lahko pred svetom pobegneta iz samoustvarjenih kletk - Vera iz neuspešnega, ohlajenega zakona, Emil iz osamljenosti, enoličnega dela in rutinskih dejavnosti, ki so vse zgolj čakanje nanjo, prenašanje časa, ko bo spet vstopil v »njuno« sobo. A kaj se zgodi, če se predolgo obotavljamo z vstopom? Kaj se zgodi, ko nenadoma ugotovimo, da je soba že zasedena?
Avtorica predstavitve in intervjuja: Katja Čičigoj
Preberite tudi kolumno Martina Turka oziroma razglednico iz Pariza, objavljeno v Ekranu julij-avgust 2009.
In še uradna stran Martina Turka: http://www.martinturk.net/
Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3
!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved." |
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE
KOLUMNA Kinematografija izolacijeV središču tokratnega Ekrana, s katerim začenjamo jubilejno sezono, smo poskrbeli še za en »dolg« do lanskega leta oziroma za mešano prijetno-zoprno dolžnost izpostavitve osebnih seznamov »naj« videnih filmov preteklega let, za dolžnost, ki so nam jo pomagali izpolniti slovenski filmski publicisti oziroma rednejši Ekranovi sodelavci. Za končni rezultat oziroma naslove celovečercev, ki se najpogosteje pojavljajo, lahko zapišemo predvsem to, da ne pomenijo nič drugega kot to, da se na lestvicah pač najpogosteje pojavljajo (in v tem so naši rezultati pravzaprav zelo podobni številnim podobnim anketam številnih tujih filmskih publikacij in združenj). Preberi več... ZADNJI KOMENTARJI |
|
|
IZ TISKANE IZDAJE NAJBOLJ BRANO EKIPA |
||
2009 © Ekran |
||
Fotke na portalu so (zgolj) srednje velikosti, ...
Zakaj se gasilske fotke ne da povečat?
NA ZDRAVJE GOSPODJE IN ŠE NA MNOGO PROJEKTOV!
Robi, "ni neke večje filozofije tukaj."...
Super! Pa album Hardfuckers je kot kaže tudi po...