Trst je naš!

Kratki igrani film Trst je naš!, sicer diplomsko delo študenta AGRFT Žige Virca, je že pred premiero dvigoval prah in zbujal pozornost. Zgodba ni postavljena v leto 1945, temveč v 2009 in je opis poskusa skupine partizanskih vojakov, da bo popravila stare krivice iz druge svetovne vojne in osvobodila Trst. Razprodana premiera filma je bila 6. novembra v Kosovelovem domu v Sežani, sledile pa so dodatne predstavitve filma na projekcijah po Sloveniji.

Film je bilo mogoče videti na številnih projekcijah širom Slovenije lansko jesen, TV premiero pa je doživel 2. decembra 2009 na TV Slovenija. Ameriška akademija ga je ravnokar nominirala za nagrado študentski oskar 2010.

Trst je naš!

Kratki film Žige Virca.

Igrajo: Gojmir Lešnjak - Gojc, Anja Drnovšek, Silva Čušin, Dario Varga.

Produkcija: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, RTV Slovenija & Filmski sklad RS - javni sklad, Filmski studio Viba film.

Glavni junak je komandant skupine Franc (Gojmir Lešnjak), ki pa naleti na nerazumevanje žene Marije (Silve Čušin), ki mora sama delati na kmetiji. Prav tako pa more opraviti tudi s policijo, ki ne more več dovoliti uprizarjanja bitk. To pa Franceta ne ustavi, še najbolj pa da teži, da mlada generacija noče sprejeti partizanskih vrednot, ki so se prenašale skozi generacije. Tako podari hčerki Mateji babičino titovko. Vprašanje, ki se zdaj postavlja pa je, na čigavo stran se bo postavila Meteja in ali bo Trst spet naš?

Avtor ČB fotografije: Boštjan Pucelj, revija Park.

Proti filmu oziroma njegovi predstavitvi je še pred premiero oz. predno si ga je kdorkoli ogledal, protestirala Unija Istranov, češ da gre za provokacijo in od odgovornih italijanskih institucij zahtevala ukrepanje ... Medtem pa je kratki film razprodajal dvorane na projekcijah širom Slovenije, samo napovednik pa je bil doslej deležen okrog 65.000 ogledov na portalu Youtube.

Vsekakor že dolgo ni kakšen slovenski film zbudil takšne medijske in siceršnje pozornosti. Ali če citiramo avtorja, Žigo Virca (iz pogovora za MMC RTV Slovenija): "Vsekakor sem vesel, da je slovenski film - in to sploh ne celovečerec, ampak kratki film - spodbudil občinstvo k takšnemu odzivu. Menim, da je v naši filmski industriji še veliko prostora za dobre filme, ki jih bodo Slovenci radi prišli pogledat v kino. Običajno režiram filme z resnim pristopom, vendar jih začinim s humorjem ali pa jih postavim v drugačen kontekst - kot na primer pri filmu Trst je naš!. Osebno mi je namreč zelo pomembno, da pripovedujem zgodbe, ki jih običajni gledalci razumejo in z njimi dejansko nekaj čutijo. Film je medij za množice."

V dvojnem Ekranu december 2009/januar 2010 je bil objavljen tekst Žige Virca, v katerem poroča "iz prve bojne linije". Nominaciji za oskarja na čast objavljamo tekst v celoti.

Trst je naš!
Poročilo iz prvih bojnih linij

Začelo se je oktobra 2008, ko smo se na AGRFT pri scenaristiki morali izjasniti, kakšno temo bomo »obdelali« v letošnjih produkciji igranih filmov. Moja želja je bila od nekdaj narediti zgodovinsko-epski film. Ta koncept ni najbolj združljiv s konceptom študentskega filma. Zavedal pa sem se, da je to (poleg televizijske drame) moje zadnje in končno delo na akademiji. Vprašanje je torej bilo - ali narediti velik film, ki bi bil produkcijsko zelo zahteven, ali pa padem letnik.

Priznam, sem fan hollywoodskih spektaklov. Včasih se mi zdi, da to pri nas ni najbolj legitimno razmišljanje, ampak sem se že navadil. Sem generacija, ki je v osnovni šoli hodila gledat Pogumno srce (Braveheart, 1995, Mel Gibson). Pa kasneje Titanik (Titanic, 1997, James Cameron). Pa v srednji šoli Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings, 2001-2003, Peter Jackson).

Ko sem prvič videl v živo društvo Triglav v akciji, se mi je to zdela res odlična tema za »vojni slovenski film današnjega časa«. Skupina ljudi, ki danes uprizarja bitke iz 2. svetovne vojne. Super tema, na katero lahko navežem pogled svoje generacije na zgodovino Slovencev. Ampak temo sem konceptualno spakiral v ozadje filma in v ospredje postavil družinsko zgodbo očeta, mame in hčerke. Pri še tako bizarnih temah se mi zdi pomembno, da film vleče paralele z nečim, kar je znano vsakemu gledalcu. Če se oče ukvarja z nekim hobijem, je to popolnoma legitimno in vsakemu gledalcu znano. Moža ni doma, žena je slabe volje. Če ta hobi vključuje streljanje po Nemcih, potem pa ima žena sploh razlog za skrb. Mlada generacija - hčerka Mateja - pa to težko sprejme. In to gledalec mora razumeti. Pravzaprav čim večji krog gledalcev, če sem natančnejši. Primerjavo sem že nekajkrat uporabil, ampak snemati film, ki potem nima občinstva, je tako kot skuhati kosilo za 10 ljudi. Nato pa pride na kosilo ena oseba ...

S filmom sem bil zadovoljen, saj je bil narejen tako, kot sem si ga zamisli. To niti ni samoumevno, včasih zaradi sklepanja kompromisov stvari zaidejo po svoje. Na akademiji je padla desetka za film. No, avgusta letos smo pa na Vibi snemali še TV-dramo, v kateri spet nastopa Gojc. Z njim se super razumeva, tako sva po snemanju šla na nekaj rund piva in porodila se je nedolžna ideja o projekciji filma v njegovi novi mali dvorani v Kosovelovem domu. Za ekipo ter če bi še kdo od zunanjih želel pogledati film. Pa smo se odločili, da vseeno damo natisniti tudi nekaj plakatov. Ker se je mudilo, sem sedel za Photoshop in naredil plakat. Tak, holivudski. Zmontiral sem seveda tudi trailer, ki je (kot se za marketinški material spodobi) narejen udarno. To se dela povsod - od pralnih praškov do mobilnih telefonov, pa se zato nihče ne vznemirja. Tudi jaz se ne. V kombinaciji s plakati pa se je začelo - prva javna pritožba. Sledil je popolni preobrat dogodkov. V akcijo se je vključilo samo italijansko zunanje ministrstvo, ki je ostro obsodilo film, ki ga ni še nihče videl. Nastal je popoln medijski škandal, kar je film v kombinaciji s plinskimi terminali in z nešteto ostalimi medsosedskimi zamerami izstrelilo na naslovnice. V tem času sem bil ravno v Franciji na filmskem festivalu in začel mi je telefon zvoniti, prihajali so SMS-i. Na Youtubu so ogledi napovednika šli v tisoče. Trenutno se številka bliža 70.000 ogledom. Skratka, nikomur nič jasno. Kosovelov dom je napolnil dvorano takoj, organizirali smo še nove projekcije. Mediji so takoj razgrabili zgodbo. Ampak filma do takrat nihče od vpletenih ni videl in počutili smo se, kot da premiere sploh več ne rabimo. Tudi osebno sem se včasih že počutil, da nisem več del te zgodbe, saj plinski terminali niso moja primarna tematika, ki bi jo obravnaval v filmu Trst je naš!. Kot bi se vse dogajalo izven meja filma in razuma. Tako se je zgodba nadaljevala. Projekcij bo še kar nekaj po Sloveniji, kar se mi zdi super. Da ima lahko kratki študentski film tako moč? Skoraj nemogoče, ampak se je zgodilo. To žal - ali pa je tako celo najbolje - ne more biti preračunljivo izveden projekt. To se zgodi, če je filmu tako namenjeno. In upam, da bo to namenjeno čimveč študentskim in ostalim slovenskim filmom. Slovenci občasno potrebujemo nov zagon.

Žiga Virc

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."