Louise-Michel

Dare Pejić: Razredni boj kot skeč

Francoski film Louise-Michel (2008, Benoît Delépine in Gustave de Kervern), objestni črnohumorni izdelek, je posvečen anarhistki, učiteljici in medicinski sestri Louise Michel, ki je živela in delovala v 19. stoletju. Film neposredne vezi z njeno biografijo naveže s poskusom sindikalnega upora, zaradi katerega je - tako kot glavna protagonista v filmu Louise Ferrand in Michel Pinchon - tudi sama kot revolucionarka pariške komune večkrat pristala v zaporu. Režiserja, ki sta se dolgo kalila na televiziji in preizkušala nove možnosti naracije, sta s pričujočim filmom pobrala nagrado na lanskem Sundance festivalu in v filmski jezik prevedla nekaj grotesknega občutka za humor, ki je sočen kot posušena presta.

Louise je nepismena tekstilna delavka v tovarni v francoski provinci, kjer se dela 45 ur na teden. Dan preden lastniki tovarne razprodajo vse stroje, delavkam »podarijo« nove delovne halje in jih naslednje jutro na njihovo jezo presenetijo s praznimi halami. Poskus organizacije sindikalne borbe je grotesken in film niti ne skuša prikazati nekarikirane plati protagonistov. Niti ko gre za lastnike - ti v delavkah vidijo spolni objekt razrešitve lastnega zapletenega Ojdipovega kompleksa - niti ko gre za delavke, ki se odločijo, da z bedno denarno pomočjo sindikata najamejo poklicnega morilca. Michel, boleče nesposobni morilec, se izkaže za slabo izbiro, saj ne more ubiti niti psa, čeprav naj bi bil prav on odgovoren za atentat na Kennedyja. Sami liki v filmu ne poznajo smisla za humor in breme smeha je prepuščeno gledalcu, ki s tem postane angažirani spremljevalec naključnosti boja delavk zoper sistemsko nasilje, zaradi katerega so ostale gole in bose - brez države, brez boga in brez dela.

S sprotnimi referencami na aktualna dogajanja, na invazijo na Irak, na enajsti september in na usodo delavk in delavcev iz fordistične tovarne film ne podaja nepristranskega komentarja. Je družbeno-ekonomska kritika, podana v obliki skečev, ki aktualizira pomen razrednega boja - gre za enega redkih filmov v zadnjem času, v katerem je moč slišati nekaj kitic Internacionale, kar se lahko v današnjem času zdi kot nekaj grotesknega že samo po sebi. Louis in Michel se kot zaveznika v lovu na glave odločita nadaljevati z iskanjem lastnikov, čeprav so se vsi atentati z napačnimi žrtvami pokazali za neuspešne. Ravno v teh spodletelih atentatih film nazorno pokaže naravo sodobnega kapitalizma, njihovo tovarno namreč pokupi še eno od neštetih slamnatih podjetij s sedežem v davčnih oazah. Njegovo sistemsko in anonimno nasilje nad marginalci sodobne družbe, razlaščenimi delavci ali travestiti, kot jih poosebljata kar glavna protagonista, se konkretizira zgolj v kontingenčnosti njunega boja. Noro potovanje od enega sedeža družbe do naslednje davčne oaze pokaže, da neuspela borba še ne pomeni poraza. Sistemsko nasilje, ki iz dneva v dan ustvarja nove in nove brezposelne ter marginalce sodobne družbe, mora torej računati tudi na upor brezimnih, a vsekakor žrtev s konkretnimi posledicami. Ker si delavke v filmu ne prizadevajo bíti boja, v katerem bi same zavzele tovarno, je edina alternativa komplot z odstreljeno kapitalistovo glavo.

V nekem intervjuju sta režiserja zaupala, zakaj sta film posvetila prav Louise Michel. Po tem, ko sta izvedela, da se je kot ena izmed prvih feministk na barikadah pogosto borila v moški preobleki, je postala referenca za njun film. V tej družbeni mimikriji razodevata motiv za pričujočo filmsko zgodbo. V borbi za iskanje alternativ kapitalistični ureditvi se v možnostih družbene mimikrije pokaže karnevalskost družbenih vlog, tokrat v obliki družbeno determinirane spolne identitete. Tudi protagonista, ki sta pravzaprav Cathy, ki je postala Michel, in Jean-Pierre, ki je postal Louise, predstavljata ekscentrična lika, s katerima naj bi se poigrala »narava«. Čeprav poudarka filma ne bi mogli gledati v tej smeri, bi ga kot takega zlahka razumeli. Eden od trenutkov razodetja, da gre v filmu za bolj zvito sporočilo, je lahko prav komično retardirana scena, v kateri se Louise posmehuje lisici z lasuljo. Razkrinkanje karnevalskosti razrednega boja za potrebe grotesknih skečev lahko okrepi sporočilo filma, ki ga je prav z odjavnim citatom Louise Michel možno gledati kot kritiko aktualne družbene infantilnosti, ki breme revolucije prelaga na mlade generacije: »Naše matere in očetje niso mogli očistiti sveta - ga bomo mi, ko odrastemo, zmleli na koščke.«

Prvič objavljeno v reviji Ekran, april 2010.

Louise Michel (1830-1905)

Gorazd Trušnovec: Obešenjaški upor

Lastniki tekstilne tovarne na francoski provinci delavke najprej obvestijo o novih naročilih in jih obdarijo z delovnimi haljami, naslednje jutro pa so hale prazne, v njih ni več niti strojev. Jezne delavke razpravljajo, kako naprej in kako vnovčiti skromno sindikalno odškodnino. Asocialna, malce omejena, nepismena Louise (Yolande Moreau) predlaga, naj najamejo poklicnega morilca in se za podlost maščujejo bivšemu šefu. Delavke se strinjajo s predlogom in Louise se loti iskanja, naleti pa na nesposobnega varnostnika Michela (Bouli Lanners), ki trdi, da je pravi človek za nalogo. Ker je Louise nekoliko nezaupljiva, saj ni Michel sposoben ubiti niti psa, se skupaj odpravita na misijo.

Avtorja filma Louise-Michel (Gustave de Kervern in Benoît Delépine, 2008), z naslovom, vsebino in pristopom posvečenega francoski anarhistki, medicinski sestri in učiteljici iz 19. stoletja Louise Michel, sta lani na festivalu Sundance prejela posebno nagrado žirije za originalnost in težko bi rekli, da ni šla v prave roke. Film resnično odlikuje svež, izviren in duhovit pristop do tematike oziroma miljeja, rezerviranega za bolj ali manj mračne socialne drame, ki prevladujejo po raznih festivalih. No - ne da skrajne tesnobe ponižanih in razžaljenih tu ne bi bilo - le da to ranljivo občutljivost prekriva izjemno suh, črn humor, ki se giblje na robu, mestoma oziroma kar pogosto pa celo preko roba groteske, absurda, nadrealizma, pesimizma, sarkazma in ironije.

Norčevanje je seveda lahko izraz popolne nemoči in obupa, toda menim, da je bolj kot v filmsko prevladujočem jamraško-moralističnem obravnavanju socialne problematike tukaj, pa čeprav preko prevladujoče parodične atmosfere, začutiti uporniško proletarsko srce, ki si drzne kljubovati ustaljenim normam in dobremu okusu, predvsem pa anonimnemu razvrednotenju človeka, nepravičnosti, neenakosti oziroma svetu, v katerem je nasilje nad vsemi na rob potisnjenimi pravzaprav sistemsko, tako kot je sistemski sam primež stiske, generirane s kapitalskimi vzvodi.

Film, pri katerem je kot producent in stranski igralec sodeloval tudi Mathieu Kassovitz, je sestavljen iz pravzaprav samostojnih skečev, domiselno skonstruiranih sekvenc, ki se v izvrstnem ritmu izmenjujejo, nadgrajujejo in stopnjujejo (čeprav se včasih zdi to že nemogoče) ta posmehljivo-bizarni karneval, ki na trenutke v svojem avdiovizualnem jurišu na moralo, higieno, malomeščanski okus in politično korektnost spominja na pred dobrim letom dni obravnavani belgijski film Ex bobnar (režija Koen Mortier, 2007). V obeh filmih je kaosu, nesnagi in karikaturi navkljub vodenje pripovedi povsem suvereno in nepopustljivo, družbena ost skrajno nabrušena, dramaturški lok pa smiselno zaokrožen. In ta vodi od smrti k življenju, od uvodne intonacije Internacionale v mrtvašnici do končnega rojstva v zaporu oziroma do finalnega, preroditeljskega sporočila prej omenjene Louise Michel.

Po letnici nastanka je šokantno zabaven film Louise-Michel sicer iz 2008, ampak moral bi biti posnet danes, pri nas, ko se je nedvoumno izkazalo, da so rezultati odrekanja preteklih generacij na račun tranzicijske tajkunsko-politične sprege pristali v raznih nabiralnikih po tujih davčnih oazah in da pravzaprav vsi skupaj živimo v neki travestiji pravne in socialne države (travestiji, ki jo simolizirajo tudi znotrajfilmske vloge Louise in Michela). Če že ta film ni bil posnet pri nas - in tudi iskreno dvomim, da bi našel kdo s tako mero iskrive drznosti - pa smo vsaj ena od redkih držav, kjer ga je mogoče videti v redni distribuciji, tako da tudi to deluje, podobno kot zgodba filma, na nek način kot »izpolnitev želje«.

Prvič objavljeno v Delovi prilogi Polet.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."