Lars von Trier - Antichrist

 

Film Antikrist je najbolj neposreden film Lars von Trierja, ki sledi Dogmi 95. Doživljamo nekontrolirane izbruhe in brutalne blodnje zakonskega para (Charlotte Gainsbourg in Willem Dafoe kot Ona in On), ki se po tragični izgubi sina izolira v neko hišo sredi gozda, soočanja pa so šokantno katarzična. Režiser se posveča izključno odnosu med obema likoma, kjer je gozd edina scenografija, specialni efekti zvoka in svetlobe pa narava sama.

 

»Nobene zapletene filmske forme, čista spontanost in svoboda,« pravi Lars von Trier, ki je prepričan, da je Antikrist njegov najboljši filmski izdelek.

 

Film, ki je razburil letošnji Cannes, je bil predstavljen v glavnem tekmovalnem programu, kjer je leta 2000 triumfiral s filmom Plesalka v temi (Dancer in the Dark). Glavna protagonistka v filmu, francoska igralka Charlotte Gainsbourg, ki se je sama prijavila za to vlogo, je zanjo prejela Zlato palmo za najboljšo igralko.

 

Zapis pogovora je pripravila Nina Zagoričnik, ki se je udeležila srečanja z Larsom von Trierjem s skupino osmih novinarjev po premieri filma.

 

 

Zakaj ste na svečani premieri v dvorani Lumière predčasno zapustili dvorano, med aplavzom?

LARS: V resnici sem bil nasilen, najprej zato, ker ni bilo luči, čeprav smo se dogovorili, da jo bodo prižgali takoj po projekciji. Motil me je tudi posmeh občinstva. Res je bilo nekaj dobronamernega smeha, nekaj pa tudi ne. Aplavz sem dojel kot parodijo, skregan sem z idejo, da bi mi zgolj iz prijaznosti ploskali celih 7 minut. Popolnoma sem izgubil razsodnost, ko mi je nek neznani Francoz dejal, da če bom predčasno zapustil dvorano, bo to žalitev za gledalce. Takrat sem imel vsega dovolj in sem odšel. Samo to sem še rabil, da bi mi nekdo težil! Izvedel sem, da sem prelomil pravila obnašanja v Cannesu in to mi zadostuje.

 

Ste bili razočarani zaradi reakcij nekaterih novinarjev?

LARS: Vsako leto se počutim bolj človeškega; vse, kar sem naredil, je določena obremenitev. Dobil sem občutek, da sem povabil novinarje na svoj dom, oni pa, da so povabili mene. Nihče si ne želi konfliktov. Ne vem, kako razmišljajo kritiki o mojih filmskih idejah. Morda bi bilo bolje, da ne bi v dvorani spuščali čudnih glasov in bi se lepše obnašali, sem samo človek, če pustimo Antikrista ob strani (smeh). Če me vprašate po premieri filma, s tem nimam težav. Na mestu so odobravanja in neodobravanja, tudi sam sem že videl obupne filme. Morda se motim, vendar sem v medijih opazil nekaj sovražnosti. Naivno bi bilo pričakovati, da tega ne bo, vendar ne morem ostati neprizadet ... moral sem čustveno reagirati. V bistvu pa sem zelo zadovoljen s svojim filmom, imel sem daljšo krizo, vendar sem jo prebolel. Film mi je zelo všeč in vedno sem ponosen na to, kar mi je všeč.

 

Je res, da obstajata dve kopiji filma Antikrist? Boste določene scene izrezali, kakšen je dogovor s producenti?

LARS: Predvsem jih ne bom izrezal. S producenti imam meddržavni sporazum, ki tega ne dovoljuje. Vedno mora biti razvidno iz besedila ali posnetka, da gre za interpretacijo in ne za izvirnik. Drugače ne bi dobil nobenega producenta. Po Evropi ga bodo vrteli v integralni verziji, tudi v vseh katoliških državah. Na te določbe nisem mogel ugovarjati. Veseli pa me, da v Evropi ne bo cenzuriran. Tega nisem pričakoval, še posebej ne v katoliških deželah. To me je pozitivno presenetilo.

 

Kako pa je po ogledu filma reagiral vaš terapevt?

LARS: On je ona (smeh) ... Napisala mi je kratko opombo, da filma ne razume in da jo skrbi, kaj bodo rekli njeni pacienti, ker jih lahko izgubi (smeh).

 

Kaj ste ji dejali?

LARS: ... da me je ustvarjanje tega filma ozdravilo depresije. S tem filmom sem ustvaril nek lok, ki se razpenja od mladosti pa do danes. Sam film me je prisili v disciplino, pomemben je bil dnevni red. Ne verjamem v nič drugega kot v delo. Res pa je tudi, da sem ga delal z malo napora in mi pomeni lastno zmago!!

 

Film je res nekaj posebnega, ali ga povezujete z vašo prvo trilogijo: vizualno, organsko, konceptualno?

LARS: Vsekakor, vendar sem že omenil tisti lok do mladosti, mogoče ta film pomeni konec moje umetnosti.

 

 

Kaj pa vizualna plat filma, je kakšna sekvenca posneta z računalniško animacijo?

LARS: Izhodišče je bilo, da se film razdeli na dokumentarno in monumentalno plat ... s počasnimi posnetki. Na ta način smo snemali »z roke«, ostalo s stativa. Na določenih mestih, kjer je bilo zelo zapleteno, smo uporabljali računalnik.

 

Kako je potekalo snemanje z glavno igralko Charlotte Gainsbourg, zakaj ste izbrali prav njo?

LARS: Dolgo časa smo iskali mlajšo igralko, tudi s pomočjo agencij. Ko sem že čisto obupal je prišla Charlotte, sama se je ponudila. Vem, da tega ne bi smel povedat, dejala mi je, da bi storila vse za to vlogo! Bila je zelo pripravljena. Verjela je v moj projekt in vame. Na začetku je bila zelo zadržana, kar je otežilo igro, kasneje pa je vstopila v film in delovala popolno.

 

Kaj bi danes spremenili v filmu?

LARS: Seveda bi lahko bile nekatere stvari drugačne, med snemanjem filma sem želel premično kamero, pa je nisem imel. Ko sem jo končno dobil in jo vzel v roke, sem se tako tresel, da nisem mogel snemati. Ponižujoče je priznati, da moje telo ni bilo pripravljeno določenih stvari narediti drugače. Pomembna mi je ta bližina z igralci, drugače film ne deluje tako, kot želiš. Res je, da nisem imel veliko energije, vendar sem režijski del dobro opravil in sem nanj ponosen.

 

Sta imela protagonista Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg v nekaterih kočljivih erotičnih scenah dvojnike?

LARS: Nisem ju prosil, naj zares počneta vse te stvari v postelji, imela sta dvojnike.

 

 

Zakaj ste izbrali žensko za Antikrista?

LARS: Zame je religija od nekdaj nekaj, kar je ustvaril človek ali še bolje »moški«, zato se mi je porodila ideja, da bi v vlogi Antikrista zagledali žensko.

 

Se pred ženskami počutite nelagodno?

LARS: Ne, žensk se ne bojim, morda takrat, kadar jih je preveč na istem prostoru (smeh), sicer ne. Res je, da so bili idioti vedno moški, tako se lažje poistovetiš z vlogo, ne gre pa zato, da bi pripisoval vlogo idiotov ženskam ali moškim.

 

Kako se vaš pogled na ženske razlikuje od pogleda Augusta Strindberga?

LARS: Zelo blizu mi je, zelo rad je imel ženske. Raziskoval je odnos med moškimi in ženskami, sem njegov velik oboževalec.

 

Verjamete v psihoterapijo?

LARS: Tisto, v kar verjamem, ni specifična veja psihoterapije, pritegnila me je kongnitivna terapija, ki mi je v določeni meri pomagala, vendar ostajam glede tega črnogled.

 

Poznate interpretacijo filma, da je mesenost antikrist? Se strinjate s tem, da naj bi bil vaš film usmerjen proti antikristu?

LARS: Res je, da so moji filmi narejeni iz pobud, s katerimi se ne strinjam. Ne verjamem, da bi nebeški zvonovi zvonili takrat, ko Bess (Lom valov) umira. Popolnoma sem prepričan, da ta cerkev ni nič manj zlobna od ostalih cerkva in če naj izzovem koga s takim prizorom, kot je čarovništvo, potem sem to v prvi vrsti jaz sam. Obenem pa to pusti neko sled v kulturi.

 

Nekateri vas obtožujejo mizoginije, kako si to razlagate?

LARS: Nikoli v življenju nisem naredil filma, ki bi izražal nekaj, kar mislim, da ni zanimivo. Lahko se ukvarjam s čimerkoli, ljudje me lahko obtožijo česarkoli, vendar sem eden najbolj lojalnih feministov. Moja mati je bila predsednica društva Danskih feministk. In gotovo bi se z veseljem uprl vsemu, kar je zastopala - ampak temu ni tako.

 

 

Kaj pa ideje, s katerimi se ne strinjate?

LARS: Ne bi rekel, da jih podpiram ... Ne verjamem, da bi ameriški pravosodni sistem obesil pevko Björk, medtem ko bi jo jaz sam z veseljem obesil. Želim razpravljati o idejah, s katerimi se ne strinjam, želim provocirati na način, kot če bi naredil film o človeški plati Adolfa Hitlerja. Nihče ne verjame, da je lahko človek samo slab. Zdi se mi poslanstvo razpravljati o ljudeh, ki niso samo slabi, in če bi hipotetično res naredil film o Hitlerju, bi bilo to še hujše kot Antikrist.

 

Je Antikrist film vaših strahov?

LARS: Boleham za obsesivno kompulzivno motnjo ... ne bom vas moril s podrobnostmi, ampak to ni film o mojih strahovih. Na vprašanje, če podira tabuje, je moj odgovor, da jih ne išče, ampak če si lahko nekaj mislim, potem lahko to tudi prikažem. Kar je zame pomembno, je, da je resničen, ne morem si izmisliti zgodbe in reči, da ni bila pomembna, bila je zelo pomembna.To pa ne pomeni, da dovolim svojim otrokom, da lahko gledajo vse, kar je na televiziji. To svobodo imam lahko samo jaz kot umetnik.

Razmišljal sem, kaj bi storil Bergman? Gotovo bi razvil celotno zgodbo, veliko njegovih filmov je nastalo na ta način, veliko bi se ukvarjal s podrobnostmi, tudi sam sem začutil to svobodo.

 

Pravite, da ste se s filmom želeli nekako osvoboditi, vendar pa je treba biti med snemanjem racionalen...

LARS: Upam, da sem racionalist. Godard je rekel, da ima film začetek in konec in da ni nujno, da prav v tem zaporedju. Na splošno me prevzamejo ljudje, ki počnejo stvari brez začetka in konca.

 

Novinarje je zanimalo vprašanje, zakaj ste posneli Antikrista?

LARS: To je zelo nenavadno vprašanje, zakaj bi nanj odgovarjal? Posnel sem film, na katerega sem vedno bolj navezan, naredil sem ga zase in ne za občinstvo in res ne čutim potrebe, da bi ga razlagal drugim ... Bog je tisti, ki odloča, kateri film bom naredil, ne jaz! Dejstvo je, da sem najboljši režiser na svetu, ne vem pa, če je Bog najboljši Bog.

 

Film je posvečen ruskemu režiserju Andreju Tarkovskemu, ste njegov velik občudovalec.

LARS: Moje razmerje s Tarkovskim je zelo zapleteno, je velika stvar v mojem življenju, še posebej njegov film Ogledalo (Zerkalo, 1974), prizor s kardinalom v gozdu. Tarkovski je pravi Bog. Ko sem prvič videl ta film, bil je predvajan na malem zaslonu, sem doživel pravo ekstazo. Vem, da je Tarkovski videl moj prvi film in da ga je sovražil, to je v redu, on je generacija pred menoj. Zato se počutim, kot da sem v sorodu s to generacijo, počutim se tudi, kot da sem v sorodu z Bergmanom, čeprav se on ni počutil, kot da bi bil v sorodu z menoj. Če posvetiš film enemu režiserju, potem ti ne more nihče očitati, da si od njega kradel. Jaz pa sem v vseh teh letih toliko od njega pokradel, da je bil že skrajni čas, da mu nekaj povrnem ...

 

 

Deklarirali ste se za najboljšega režiserja na svetu, kaj pa ostali še živeči režiserji, je še kdo, ki vam je všeč ali kdo, ki je precenjen?

LARS: Ja, vsi drugi so precenjeni. (smeh) To spoznanje, da sem najboljši režiser, vidim kot orodje ... Verjetno mislijo drugi režiserji isto, ampak tega ne rečejo na glas. OK, nisem prepričan, ampak tako mislim. Preprosto čutim, da sem najboljši.

 

Je kak poseben razlog, da ste film v celoti posneli v Nemčiji?

LARS: Je, v Nemčiji smo dobili denar, da smo ga lahko posneli, čeprav bi lahko snemali tudi drugje. Bivali smo v nekem hotelčku v Kölnu, kjer smo imeli vsak dan isti menu in če že prej nisem bil v depresiji, sem bil pa potem, ta menu je vsekakor vplival na film.

 

Kaj bi dejali, da bi lažje razumeli vaš film?

LARS: Nič ne poskušam povedati s tem filmom, meni so taki filmi všeč, ki ne povejo nič. V prejšnjih projektih sem bil bolj matematičen, logika je imela veliko vlogo, v tem filmu pa ne, ta film je tak kot posnete sanje ...

 

 

(Intervju je bil prvič objavljen v Ekranu, julij-avgust 2009)

 

Preberite še esej Dušana Rebolja: "Antikrist - Lars von Trier in ženske", prvič objavljen v Ekranu, november 2009.

 

Opozarjamo tudi na Ekran, maj 2010, v katerem bo objavljen esej Gorazda Kocijančiča: "Avguštin je mrtev, mar ne?", s katerim zaključujemo Ekranovo obravnavo Antikrista.

 

Lars von Trier's Antichrist - Official Trailer from Zentropa on Vimeo.

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran