Circus Fantasticus: nagradna igra
Gorazd Trušnovec
O filmu Circus Fantasticus (2010, Janez Burger) je bilo zabeleženih že kar nekaj lepo/visoko zvenečih besed, ni pa še bilo omenjeno, da se zdi z nekaj vidikov tudi problematičen ali celo sporen. Vprašamo se namreč lahko, v čem je to metaforiziranje vojnih situacij in pozicije človeka v njih v resnici boljše od eksploatacijskega žanra, ki izrablja nasilne prizore za svoje lastno (umetniško) izživljanje? Je katarza skozi kvazi-poduhovljeno estetizacijo lepih in dragih slik moralno res manj sporna od brutalno nazornih prizorov (domnevno) cenenega torture-porn žanra? Je estetiziranje konceptualnega zastavka prikaza artizma v času vojne tega slavljenega cirkusa res manj problematično od istočasno posnetega Srbskega filma (2010, Srđan Spasojević)? Ali če uporabimo še en geografsko bližnji primer, mar ni tu v ozadju na delu identična ideologija romantično-tragikomičnega »čudenja nad življenjem« kot pri perverznem vojnem karnevaliziranju Nemanje Kusturice po balkanskem hribovju v filmu Življenje je čudež (Život je čudo, 2004)? S tega vidika je možno trubaško vehemenco celo lažje razumeti kot to arty melanholijo. Si kar predstavljam, da preživeli prebivalci Bosne verjetno komaj čakajo, da jim še neki Slovenec uprizori svoje fantastične umetniške prispodobe na temo (njihove) vojne kalvarije.
Drug spotakljiv vidik pa je domnevna izvirnost obravnavanega dela oziroma pristnost »magičnega jezika nikoli videnih prizorov«. A preden se lotimo konkretnosti: vsaka generacija, če že ne vsak letnik filmskih študentov premore gojenca, ki se ima za naslednika Andreja Tarkovskega, tako pač je. "Cirkusantski" avtor je tako že izplačal češke (V leru, 1999) in skandinavske (Ruševine, 2003) vzornike, tako da je zdaj očitno nastopil čas za še bolj grandiozno fantazmo. V nasprotju z razširjenim prepričanjem menim, da je film izredno nesubtilen v svojih prispodobah, da so bile te skozi filmsko zgodovino uporabljane že do onemoglosti in da izgovarjanje na Tarkovskega, Bergmana, Fellinija, Wendersa itd., ki jih je Burger poskeniral v za sodobni slovenski film standardno uro in še malo trajajočem celovečercu, ne more biti opravičilo. In če še tu uporabimo enako znane označevalce: legendarni publicist Manny Farber bi Circus Fantasticus nedvomno uvrstil v kategorijo umetnosti belih slonov, ki s svojo pretenciozno nenavadnostjo in izrazno nabuhlostjo opozarjajo sami nase in trobijo o svoji domnevni pomembnosti. Domača premiera filma je tako predvsem lepa priložnost za novo Ekranovo nagradno igro. Pravilo je preprosto: tisti, ki bo naštel največ posameznih prizorov iz opusa Tarkovskega - da ne bomo diskriminatorni, upoštevamo tudi kakšnega Bergmana (glej npr. alegorijo državljanske vojne in apolitične pozicije v filmu Sram [Skammen, 1968]), pa kakšno igrivo grenkobo Nina Rote in Federica Fellinija, npr. iz filma Osem in pol (8 ½, 1963) in druge avtorje, ki jih je Burger poskeniral in jih prelil z glazuro dvomiljonske evrske podpore za film Circus Fantasticus - in bo te reference tudi ustrezno pojasnil, bo leto dni brezplačno prejemal revijo Ekran.
Za lažji začetek ponujamo spodaj že nekaj očitnih namigov: poleg prej omenjenih še Solaris (Solyaris, 1972), Zrcalo (Zerkalo, 1975) in Stalker (1979), a ne pozabite, upoštevamo samo odgovore s pojasnilom. Po elektronski ali klasični pošti, do konca februarja.
Ogled filma ni pogoj za sodelovanje v igri. Rezultati bodo čez mesec dni objavljeni na Ekranovi spletni strani.
Prvič objavljeno na najbolj brani strani revije Ekran, februar 2011.
Dopolnitev, 14. 6. 2011. Na nagradno igro smo po elektronski pošti prejeli en odgovor, ki ga navajamo v celoti (in vabimo avtorja, da se oglasi po tolažilno nagrado): "Ne nameravam navajati morebitnih 'referenc', kot pozivate v svoji nagradni igri, pač pa bi po tej poti želel vložiti splošnejši ugovor - film sem si s precejšnjimi pričakovanji ogledal, vendar sem ob tem ugotovil, da (žal) nima popolnoma nobene zveze ne z Bergmanom ne s Tarkovskim, kot navajate! Želel bi skratka, da v prihodnje ustvarjate natančnejšo podobo domačega filma." Peter Kogoj
Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3
!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved." |
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE
KOLUMNA Subverzivnost in konformizem
Tik pred tiskom majskega Ekrana se je po elektronskih medijih razširila vest (sicer pa, kot da bi se dandanes novice dejansko širile še prek drugih posrednikov razen elektronskih) o smrti Amosa Vogla, na Dunaju leta 1921 rojenega cinefila, ki je ob vzponu nacizma pred 2. svetovno vojno z družino emigriral v New York. Tam je kmalu postal eden najvplivnejših proučevalcev in promotorjev drzne, avantgardne, eksperimentalne in v vseh pogledih in oblikah subverzivne kinematografije. Preberi več... ZADNJI KOMENTARJI |
|
|
IZ TISKANE IZDAJE NAJBOLJ BRANO EKIPA |
||
2009 © Ekran |
||
Sem slišal dosti o tej zadevi v filmskih krogih...
Fotke na portalu so (zgolj) srednje velikosti, ...
Zakaj se gasilske fotke ne da povečat?
NA ZDRAVJE GOSPODJE IN ŠE NA MNOGO PROJEKTOV!
Robi, "ni neke večje filozofije tukaj."...