Dokumentarna afirmacija slovenskega hip hopa

Šestnajst let po tem, ko je našo levo sceno dodobra pretresel Ali En s prvo veliko slovensko hip hop ploščo, in deset let po tem, ko je nekaj podobnega uspelo Klemnu Klemnu s Trnow stajlom, je rap v vsej svoji silovitosti znova udaril konec lanskega leta s presežkom v obliki N'tokove Parade ljubezni, ki je že v nekaj dneh po izidu obveljala za enega najboljših slovenskih albumov leta, s svojo ostro kritično držo pa še dodatno potrdila dejstvo, da rap ostaja trdno zasidran med najpomembnejšimi žanri slovenske sodobne glasbene produkcije. O tem, da je v našem kulturnem prostoru po skoraj dveh desetletjih živahnega udejstvovanja napočil čas za sveže ovrednotenje tega glasbenega izraza, pa priča tudi nenaden izbruh glasbenih dokumentarcev, ki so ločeno nastajali skorajda istočasno, druži pa jih bolj ali manj analitično seciranje našega rap in hip hop univerzuma.

Klemen Klemen

Hiter vodič po rap dokumentarcih in pesniških dolgovih

V kolikor bi se na lov za slovenskimi rap dokumentarci podali kar iz domačega naslonjača, bo najboljša izhodiščna točka bržkone spletni dokumentarec v desetih delih, naslovljen preprosto The Dokumentarc (2010), za katerim stoji ekipa Samih norcev in SloRapFana, ki si ga v celoti lahko ogledate kar na njihovi spletni strani. Fantje so iz serije pogovorov s slovenskimi MC-ji na lanskem hip hop festivalu Fresh Summer Jam ustvarili lahkoten in zabaven kolaž kontemplacij o tovrstnem glasbenem udejstvovanju in sceni na splošno. Za nadaljnje raziskovanje pa bo zaenkrat potreben obisk kinodvoran in priložnostnih projekcij, kot je bila denimo predstavitev lanskih filmov AGRFT produkcije (glej Ekran, marec 2011, op. ured.), na kateri je bilo moč videti tudi študentski film Klemen Klemen (2010, Tosja Flaker Berce), duhovit in iskren dokumentarni portret enega najbolj prepoznavnih ljubljanskih raperjev iz Trnowga, ki mu tudi neraperska stroka priznava izjemno poetično razsežnost.

Veliko bolj poglobljen in celovit pristop pa odlikuje naslednja težkokategornika. Suveren srednjemetražni Veš, poet, svoj dolg? (2011) diplomantke režije Urša Menart je ambiciozno zastavljen in med naštetimi eden najbolj prepoznavnih projektov. Nastal je pod okriljem spletnega medija in produkcijske hiše Vest.si, raziskuje pa genealogijo slovenskega rapa in preizprašuje vest njegovih akterjev. Ko pride do vprašanja, ali je primerjava med rapom in poezijo upravičena, dobimo slikovit odgovor solkanskega raperja Valterapa, ki pravi: »Če hodi kot mačka, ima kremplje kot mačka in prede kot mačka, po mojem ni pes.« Umetnost rapa je torej umetnost poezije. Iz tega izhaja sklep, da raperji s svojim umetniškim ustvarjanjem nosijo tudi svoje odgovornosti. Tega se avtorji filma zavedajo in naslovu primerno odpirajo tudi taka temeljna vprašanja o rap subkulturi, kot so njena družbenokritična funkcija ali pa spornost sodelovanj na političnih kampanjah, ki tudi pri nas niso redkost. In ko Jani Kovačič pove, da je »rap ena redkih glasbenih zvrsti, ki iskreno opisujejo resnične probleme z ulice«, mu Valterap na drugem mestu odgovarja: »Če hočeš spremembe, jih ne boš dosegel s pisanjem pesmi ali z igranjem na kitaro, spremembe boš dosegel s tem, da boš zavzel pozicijo v življenju,« s čimer argumentira svoj angažma. Posrečen enourni vpogled v sceno zaokroži še bonbonček za vse fane, v zaključno špico nas namreč pospremi svež in aktualen komad Klemna Klemna z delovnim naslovom Igra. Film si je moč ogledati na kateri izmed gostujočih projekcij po Sloveniji, avtorica pa obljublja, da bo dostopen tudi na medmrežju, vendar šele po tem, ko bo doživel svojo premiero jeseni na nacionalki.

Angažirana drža rap kreativcev pa je prav tako ena od osrednjih tem edinega celovečerca s seznama, do potankosti dovršenega dokumentarnega filma V letu hip hopa (2011) izkušenega filmskega ustvarjalca Borisa Petkoviča. Film odprejo verzi iz pesmi Dežela Icota, Samo Borisa in Valterapa, ki že uvodoma zakoličijo osnovno premiso in dajejo slutiti o izrazito premišljeni, subjektivni avtorski izjavi, ki izpostavlja agitacijsko moč rimane besede. Predpostavka se kmalu izkaže za pravilno, saj je film vsebinsko in formalno dodelan do te mere, da je v sozvočju s temo filma tudi kompleksnost njegove montaže. Lahko bi rekli, da nam Petkovič svoj film pravzaprav kar odrepa. Upoštevajoč principe osnovne strukture rap podlage (o kateri nas v dokumentarcu pouči zloglasni velenjski raper Ziebane), ki temelji na štiri- ali osemčetrtinskem taktu, bas liniji in melodiji, se namreč tudi montaža začne osnovno, s cikličnim štiričetrtinskim kroženjem med prizori, z rezi namesto beati, skupaj z razvojem svojega subjekta (v tem primeru zgodovine in analize rapa) pa se začne plemenititi in postaja kompleksnejša kakor razvoj rap glasbe, o katerem govori.

Veš, poet svoj dolg?

Kjer nas Veš, poet, svoj dolg? uvodoma sooči z anekdotami o nerodnih rap poskusih Žareta Paka in raznimi kuriozitetami, kot je izlet Jana Plestenjaka v rap vode, gre V letu hip hopa še dlje v zgodovino ritmičnega klepanja rim, vse do prvih eksperimentov Tomaža Domicelja in Banan ter gledališke predstave Hamlett Packard Tomaža Štrucla, v kateri je Sebastijan Cavazza svojo vlogo leta 1992 odrepal. Znova so tu vsi najpomembnejši ustvarjalci: Ali En, Klemen Klemen, Jure Košir, Pasji kartel, Valterap, Tekochee Kru, Kosta, Zlatko, Ico Lumbago, N'toko, Doša, Thug Connect, Samo Boris, Nikolovski, Murat in Jose, Pižama, Trkaj, Napo in drugi. Petkovičev film je med vsemi naštetimi tudi po definiciji najbolj izrazito glasbeni dokumentarec, saj so glasbeni vložki konstantni in sestavni del samega filma, za nameček pa je med drugim v njem moč videti tudi ekskluzivni, za film uprizorjeni raperski dvoboj med Pižamo in N'Tokom.

Kljub različni filmski poetiki in različnem pristopu med obema velikima rap dokumentarcema pa mestoma vseeno neizbežno prihaja do podobnosti, kar je nemara edina šibka točka obravnavanih filmov. V obeh najdemo tiste najpomembnejše predstavnike rap scene in oba opisujeta njene zametke. Nenazadnje se pač lahko le strinjamo z Jizahom, glasbenim novinarjem in gurujem slovenskega rapa, ki je pri filmu V letu hip hopa sodeloval tudi kot strokovni sodelavec pri scenariju in pripovedovalec, ko v šali pravi, da bi bilo idealno, če bi en dokumentarec dobili pred petimi leti, drugega pa čez kaki dve.

Rap kot nosilec zapuščine punka in angažma filmarjev

Da punk morda ni mrtev, bi si pa zaslužil umreti, so peli Dead Kennedys, ko izgubi svoj iskreni naboj in postane le še forma v službi zabavne industrije. In danes se marsikdo strinja, da se je srž te nekdaj družbenokritične glasbene zvrsti res skoraj popolnoma izpela, njena udarna dediščina pa ostaja ujeta predvsem v obrobnih sferah lokalnih subkulturnih bazenov. Če je bilo punk gibanje nekdaj eden ključnih povodov k odpiranju kulturnega prostora in je omogočalo razvoj novih družbenih gibanj, je torej že dolgo moč njegovega naslednika prepoznati ravno v rap glasbi. Tako v smislu angažiranosti, razširjenosti, izrazne drznosti ter ustvarjalne dostopnosti. To so spoznali tudi filmski avtorji, predstavniki generacij, ki so odraščale pod neposrednim vplivom slovenskega hip hopa, in prišli do točke, ki omogoča pogled nazaj, s tem pa so tudi sami privzeli agitacijsko držo. Ti dokumentarci so filmski dokumenti o razvoju in stanju glasbenega žanra, ki ga od nekdaj zaznamujeta neposrednost in ostrina - ali kot pravi Boris Petkovič: »Rap je v Sloveniji trenutno edina glasbena oblika, ki brez vsakršnih filtrov in zadržkov govori o stanju in razmerah v družbi.« In ko prisluhnemo N'tokovim lucidnim študijam slovenske realnosti v rimah ali ko vidimo nastop velenjskih raperjev Thug Connect septembra 2009 v podporo stavkajočim delavcem in delavkam Gorenja, mu preprosto moramo pritrditi. O tem, da se vse skupaj ne bo končalo na tej točki in da preplet filma in rapa še ni povedal vsega, pa priča tudi dejstvo, da ima Petkovič v razvojni fazi scenarij za igrani film, ki je ljubezenska zgodba med raperjem in violinistko in socialnem prepadu, ki zeva med njima.

Skratka, nemogoče je spregledati dejstvo, da je slovenska rap glasba dobila svojo ponovno afirmacijo in poklon ravno skozi kolektivno dimenzijo letošnjega fenomena rap dokumentarcev. Prav vzgibi filmarjev po tem, da se na slovenski hip hop v času, ko naj bi ta dosegal svojo polnoletnost, pogleda s kritične distance, da se njegovo zgodovino homogenizira in da se definira tako težo njegovega glasbenega izraza kot njegovo držo, gledalca pozivajo k nadaljnjemu razmisleku in širjenju diskurza o potencialu in vlogi te specifične izrazne oblike, katere najboljša dela v popularnih medijih vse prevečkrat ostanejo spregledana.

Matevž Jerman

Prvič objavljeno v reviji Ekran, september 2011.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."