Tragična usoda 3-D kina

Avtor članka: Rick Mitchell (The Tragedy of 3-D Cinema), v: Film History, št.16, ZDA, 2004

(objavljamo del članka, ki bo izšel v septembrski tiskani izdaji Ekrana)

Nedolgo nazaj smo predvsem v ZDA na veliko praznovali 50. obletnico snemanja filmov s cinemascopom in ob tem je malodane ponovno vstajenje doživela tudi cinerama. Vsi pa so spregledali tretjega v vrsti ključnih tehnološki mejnikov, ki se je prav tako pojavil pred petdesetimi leti in je bil pravzaprav prvi resni poskus, kako filmarjem omogočil pravo globino njihovih zgodb- globino 3-D filma!

3-D poskusi segajo nazaj v leto 1915, ko so se pojavili prvi anaglifi - slike, ki jih moramo gledati z dvobarvnimi očali z ustreznimi barvnimi filtri (kjer je ena leča na primer modra, druga pa rdeča, ali pa zelena in oranžna) in prikaže se podoba s stereoskopskim, 3-D učinkom. Učinek takratnih anaglifov je bil precej odvisen od kakovosti barvnih filtrov in originalne fotografije, vsekakor pa je pogled nanje naredil precejšen vtis! Dr. Edwin Land je že sredi tridesetih let dvajsetega stoletja za 3-D projekcije uporabljal filtre za polarizacijo svetlobe (iznašel jih je leta 1932). S temi filtri je lahko bolje izoliral pogled, zato je bil kontrast večji in slika jasnejša. Že leta 1939 so na svetovnem sejmu v New Yorku s polaroidno projekcijo prikazali prvi kratki 3-D film z naslovom Motor Rhythm. Nato se je leta 1951 ali '52 pojavil Arch Oboler, režiser, producent in pisatelj, v štiridesetih letih bolj znan kot radijski voditelj, in se je odločil, da bo naredil prvi ameriški zvočni film, namenjen polaroidni projekciji- torej v 3-D formatu. To mu je omogočila predvsem nova kamera, specializirana za 3-D fotografijo, ki sta jo ravno takrat razvila Friend Baker in snemalec Lothrop Worth, razvoj pa je financiral Milton L. Gunzberg. Nastane kultni Bwana Devil.

3-D film Bwana Devil je Oboler javnosti prvič predstavil 30. novembra 1952 v Paramountovem kinu v Hollywoodu, le dva meseca zatem, ko je v New Yorku premiero doživel prvi film, posnet v tehniki cinerama (This is cinerama). Večina kinodvoran in kinooperaterjev tistega časa je 3-D sprejela z veliko večjim navdušenjem kot cineramo in v filmski industriji je v strahu pred razmahom 3-D filmov završalo. Do božiča leta 1953 se je (sprva navidez neustavljiva) ekspanzija 3-D filmov popolnoma ustavila. Preplah v Hollywoodu je minil in na filmskih platnih so spet prevladali »ploščati« filmi. Tudi oba poskusa ponovnega oživljanja 3-D kina - prvič v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja in potem znova v začetku osemdesetih let - sta bila kmalu pozabljena. Kaj za vraga se je torej zgodilo?

Najpogosteje kot razlog navajajo dejstvo, da si občinstvo ni maralo natikati 3-D očal, nujnih za ogled tovrstnih projekcij. Vendar pa resnica ni tako enoznačna. V večini časopisnih člankov iz leta 1953, posvečenih 3-D kinu, se ljudje pritožujejo predvsem nad cenenim kartonom, iz katerega so bila narejena 3-D očala. Bila so namreč tako trda, da so jih gledalci težko obdržali na nosu, če pa so tam že ostala, jih je nos kmalu začel boleti. Občinstvo se je veliko bolje odzvalo na 3-D očala s plastičnim okvirjem, ki so bila bolj podobna običajnim očalom (kartonska očala sicer še danes uporabljamo za ogledovanje stereogramov in anaglifov). Še večja težava (za katero so prav tako skušali okriviti očala) pa so bile nekakovostne, slabe projekcije. Občinstvo, ki si je 3-D filme ogledalo v prvorazrednih kinih v New Yorku, Los Angelesu ali Chicagu, kjer so producenti in studii pogosto osebno nadzirali projekcije svojih filmov, je doživelo popolnoma drugačno izkušnjo od gledalcev v manjših krajih, kjer se kinooperaterji enostavno niso znali ali niso hoteli dovolj potruditi. Če se namreč obe podobi pri projiciranju ne prekrivata do popolnosti, pride do zamika v vodoravni liniji slike - tako da je potem ena podoba premalo osvetljena ali močno zamaknjena in 3-D učinek se izgubi.

Retrospektiva 3-D filma

Ob veliki holivudski retrospektivi 3-D filma leta 2003 se je dokončno izkazalo, zakaj prodor 3-D filma ne leta 1953 ne kasneje ni uspel. Retrospektivni 3-D filmski maraton je v kinodvorani organizacije American Cinematheque priredila produkcijska hiša SabuCat. V zgoščenem, desetdnevnem programu, so prikazali 33 filmov, posnetih med leti 1952 in 1955, poleg tega pa še številne kratke filme in doslej le redko videne posnetke. Pri tem so uporabili dvojno polarizirano projekcijo ter originalne pa tudi nove in obnovljene posnetke. Nekatere filme, izbrane za retrospektivo, so v zadnjih letih sicer poskušali oživiti in so jih tudi ponovno prikazovali, vendar je bila glavna težava v tem, da v bližnji okolici Hollywooda enostavno ne obstaja kinodvorana, ki bi omogočala polaroidno projekcijo z dvema projektorjema. Tako je bila omenjena retrospektiva 3-D filma pravzaprav prva in edina priložnost za objektivno in pregledno oceno filmov iz obdobja petdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem se je izkazalo, da so bili 3-D filmi, ki so jih posneli med leti 1952 in 1954, žanrsko zelo raznoliki. Medtem, ko so v obdobju 3-D revivala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja snemali pretežno grozljivke, znanstveno fantastiko in akcijske filme, so v petdesetih letih v 3-D tehniki posneli kar nekaj mjuziklov, komedij in melodram. Vendar je po retrospektivi postalo jasno, da imajo vsi prikazani filmi žal en skupni imenovalec - gre za res slabe filme!

Poleg tega jim lahko očitamo kopico tako imenovanih into-your-face 3-D trikov; kar je sicer pogosta težava pri 3-D filmih. Pri večini nemih filmov iz 1920. (na retrospektivi so jih prikazali v kategoriji „Raritete") je bila vsa umetnost 3-D animacije v tem, da so drezali, streljali ali metali stvari gledalcu direktno v obraz, kar lahko hitro postane moteče. Kot primer lahko navedem MGM-ove kratke filme Audioscopiks, New Audioscopiks in Third Dimensional Murder, ki so jih posneli med leti 1936 in 1941, na retrospektivi pa so jih na polaroidni projekciji predvajali prvič v zgodovini. Režiser Richard Fleischer je v pogovoru po projekciji svojega filma Arena (1953) izpostavil predvsem težave, ki so jih v petdesetih letih imeli s kakovostnimi projekcijami in kinodvoranami, saj 3-D animacija deluje le, če je objekt animacije po velikosti manjši ali enako velik kot projekcijsko platno. Če namreč animirani objekt preseže okvir platna, se nemudoma splošči in animacija izgine. Tudi film Bwana Devil so oglaševali s privlačnimi slogani, kot je na primer ta, da bodo gledalci dobili „leva v naročje" in „ljubimca v objem", a kot v večini drugih 3-D filmov tistega časa je šlo le za prazne obljube. To pa filmarjev, ki so snemali vedno nove 3-D filme, ni niti malo ustavilo pri tem, da so gledalcem direktno v obraz še naprej metali pohištvo, mrtvece, pljunke in česar so se lahko spomnili (osebna opazka - avtorju na splošno niso všeč filmi, pri katerih predmeti priletijo s platna v gledalca, posebej če se to zgodi z veliko hitrostjo- razen če se vse dogaja v okvirih platna - tako da z izjemo filma It Came From Outer Space (1953) taki in-your face napadi name nikoli niso naredili posebnega vtisa).

Da je Bwana Devil slab film, so vedeli tako kritiki kot občinstvo že v času, ko je začel svoj pohod po velikih platnih, pa vendar so gledalci kar drli v kino, da bi ga videli. In glede na letni upad dobička v kinoblagajnah od leta 1947 naprej, je bil seveda vsak film, ki je uspel privabiti gledalce, vreden čim hitrejšega in zvestega posnemanja. Prvi val 3-D filmov je bil ravno zato serija nizkoproračunskih „quickijev", posnetih v enajstih do osemnajstih dnevih, in čeprav so se konec leta 1953 pojavili tudi kakovostnejši 3-D filmi z občutno višjim proračunom, se je 3-D filmov prijela etiketa slabo narejenih exploitation filmov. Te negativne konotacije se niso nikoli več znebili, kar je močno zavrlo oziroma praktično onemogočilo tudi poskus revivla 3-D filmov v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Produkcijska mrzlica

Slaba kakovost prve serije 3-D filmov iz leta 1953 izvira predvsem iz tehničnih pomanjkljivosti, ki so tedaj pestile filmsko industrijo. Mainstream produkcija še ni bila tako dovršena, da bi lahko v kratkem času ustvarila večje število kakovostnih filmov. Studiem pa se je pri produkciji seveda zelo mudilo, saj so v trenutnem 3-D boomu računali na podoben dobiček, kot ga je ustvarjal eden izmed prvih 3-D filmov, Bwana Devil in čim prej so se hoteli prilepiti na trend, ki ga je sprožil. Poglejmo si podrobneje distribucijski sistem v petdesetih: vsako sredo je svoj pohod po kinodvoranah začelo približno osem filmov hkrati. Mesečno sta prišla na spored eden ali dva visokoproračunska paradna konja iz produkcije petih tedaj največjih studiev, ki so snemali tudi 3-D filme: Columbia, MGM, Paramount, 20th Century-Fox in Warner Bros. Na program so dodali še kak mejni film iz A produkcije teh istih studiev ali na primer studiev RKO, Republic, United Artists in Universal-International. Večinoma je šlo za žanrske filme- vesterne, komedije, noarje, ki so jih v večjih ameriških mestih prikazovali na dvojnih projekcijah tipa "plačaš enega, dobiš dva", in običajno so bili na sporedu prvi. Druge zapovrstjo so na dvojnih projekcijah prikazovali B filme, ki so predstavljali preostanek letne filmske produkcije in so jih ustvarjale „B-enote" velikih studiev ali manjši studii, ki so se specializirali za produkcijo B filmov (na primer Monogram ali Lippert).

V petdesetih letih je bil letni distribucijski plan v filmski industriji še zmeraj isti kot štirideset let pred tem, ko so ga glavni studii prevzeli od velikih gledaliških hiš, šlo pa je za neke vrste sezonski načrt s pričetkom septembra. Vsako pomlad so studii napovedali seznam filmov, ki bodo na sporedu v prihajajoči sezoni. Na seznamu je bilo običajno nekaj A filmov (nekateri so bili ob najavi programa že posneti), nekaj mejnih A filmov ter B filmi. Nekaterih napovedanih B filmov studii sicer niso nikoli posneli, običajno so napovedane naslove nadomestili z obetavnimi filmi iz neodvisne produkcije ali pa so na hitro posneli kak rimejk nenadejane uspešnice, ki se je posrečila konkurenčnemu studiu ali zgodbo po aktualnem resničnem dogodku, za katerega so menili, da ima potencial za uspešnico.

3-D filmska produkcija v letih 1952-54 za filmske studie še ni bila prav domač teren, in le peščico filmov so si producenti že v osnovi zamislili kot 3-D projekte, med njimi so: Bwana Devil, The House of Wax, Man in the Dark, Robot Monster in The Mad Magician. S produkcijo filma Man in the Dark (1953) so pri Columbii pohiteli predvsem zato, da bi z začetkom predvajanja prehiteli konkurenčni film House of Wax, film Robot Monster (1953) je že v osnovi posnel studio, ki je specializiran za 3-D produkcijo - Three Dimensional Pictures, Mad Magician (1954), ki ga je produciral Bryan Foy, pa je bil očiten poskus, kako profitirati od uspeha filma House of Wax. Poleg tega se zdi, da so se za prve 3-D filme studii odločali večinoma v zadnjem trenutku; v glavnem je šlo za B projekte (ali redkeje mejne A projekte), ki so bili tik pred realizacijo, ali pa za scenarije v razvoju, ki so glede na vsebino omogočali in-the-face vložke. To je potrdil tudi scenarist Ray Bradbury v pogovoru pred projekcijo filma It Came From Outer Space, ki so ga prikazali na omenjeni retrospektivi 3-D filma. Povedal je, da v času, ko je pisal scenarij za ta film, nihče ni omenjal, da bo posnet v 3-D tehniki in da je tudi Paramount svoj film Sangaree (1953) že praktično končal kot 2-D film, preden so se odločili za predelavo v 3-D različico.

Če zdaj tudi sam preletim meni znano produkcijo B filmov in mejnih A filmov iz let 1952-53, ter povzetke tistih filmov, ki jih ne poznam tako dobro, lahko trdim, da niso bili 3-D filmi (posebej tisti iz prvega polletja leta 1953) nič boljši ali slabši od njihovih 2-D različic. Zaradi natrpanih urnikov in skopih proračunov producenti v te filme niso mogli vključiti toliko akcije in spektakla kot v filme z večjim proračunom, razen če so si pomagali z arhivskimi posnetki. Zato so filmi postopoma postajali vse bolj površni, studii so se zanašali le še na filmsko spretnost in iznajdljivost svojih režiserjev in snemalcev, saj vsaka učinkovita akcijska sekvenca zahteva toliko predpriprav, da je hitreje in ceneje, če igralci le recitirajo scenarije, polne dialogov. Težava je bila seveda v tem, da so 3-D filmi močno zvišali pričakovanja gledalcev, ti so v filmih zahtevali vedno več vizualno dovršnih prizorov. Vizualni triki pa so zahtevali ravno toliko časa in priprav kot katerikoli akcijski posnetki. Dodaten hendikep 3-D filmov (z izjemo filma Hannah Lee iz leta 1953) so bile kamere, s katerimi so bili posneti. Večinoma je šlo za velike, okorne, nerefleksivne kamere, ponavadi so snemali celo tako, da so hkrati uporabljali dve ogromni in zastareli technicolorki. Rezultat tega je bil, da sta imela največji vpliv na izid in kakovost projektov (ne glede na to, ali je šlo za 2-D ali 3-D filme) prav režiser in snemalec.

Če vas zanima, s katerimi 3-D filmi so se v petdesetih letih 20. st. pozicionirali veliki holivudski studii, kot so Warner Bros., Paramount, MGM, DreamWorks, Columbia, Universal, Fox in drugi,tudi neodvisni producenti, poiščite članek v septembrski izdaji Ekrana!

Dodaj nov komentar
Komentarji