Korpus Krispi

 

KORPUS SLOVENSKEGA FILMA - PRIMER KRISPI

rsz_dsc01320

 

Čeprav marsikateri »véliki« režiser prisega na filmski trak in prezira vseprisotnost digitalne tehnologije, ki da je razvrednotila filmsko naracijo in jo, kar je še huje, približala vsakomur, si ne more zatisniti oči pred digitalno resnico, poceni tehnologijo in pred podobo slehernika s fotoaparatom, kamero ali snemalno napravo v roki; želja po izražanju je s tehniko dobila nov polet in domišljija nove fiktivne prostore, napolnjene z realnostjo. »Pravi«, »resni«, »umetniški« film večinoma ni bil nikoli igrača za množice, ampak le za izjemne posameznike; bil je drag, njegov nastanek zapleten in zavit v tančico skrivnosti. V svojem temelju pa protisloven: bil je dar množici. V tej luči današnji zvezdniški sistem ni izjema, ampak pravilo, in megalomanske produkcije z veliko ognja, dima in posebnih vizualnih učinkov nujni del definicije sodobnega visokoproračunskega A-filma. Nižja kakovost, ki so jo že od nastanka sedme umetnosti uvrščali pod kategorijo B (ali celo Z), se je kopičila v neskončnem seznamu poceni produkcij, amaterskih, tematsko nenavadnih, duhovitih domačih vaj iz filma. Zato ni čudno, da je producent Cormanovih B-filmov Samuel Arkoff svoj priimek razšifriral v formulo A. R. K. O. F. F. (action, revolution, killing, oratory, fantasy, fornication), ki v marsičem zajame vsebino takšnih filmov.

 

Slovenski film takšnega prepada ne pozna. Zgodovina je premočrtna in jasna, motijo jo samo redki, manj znani, a zanimivi poskusi zanesenjakov podob, saj je večina produkcije po 2. svetovni vojni nastala kot dobro financirano podjetje, v katerem so bili vsi plačani, luči so imele močne žarnice, kamere so bile profesionalne in drage, osebje izšolano. Danes ni nič drugače - največ denarja še vedno prispeva država, v javnem skladu prekladajo milijone in jih delijo projektom, ki jih brez tega denarja ne bi bilo, kdor žepnine ne dobi, pa, tako kot nekoč slovenski režiser, prisoli klofuto ministru za kulturo. To sicer ne pomeni, da je vse zanič in slabo in da samo podtalje gverilskega B-filma nekaj šteje, je pa v večini primerov vse odvisno od zunanjih dejavnikov. A prav digitalna tehnologija, tako močno vpeta v vsakdanje življenje, je na srečo spremenila slovenski »filmski prostor« in začeli so nastajati nizkoproračunski, subverzivni, amaterski, politično nekorektni, krvavi, retorični, fantastični (A. R. K. O. F. F.!) filmi, v katerih igrajo nešolani ljudje, oprema je borna, moč domišljije pa neskočna.

 

Že v začetku devetdesetih je bila Morana Aleša Verbiča prvi preizkusni kamen B-filma. Kri in skale in Borut Veselko in Tanja Dimitrievska so nastopali v srhljivi mitološki slovanski sagi, ki je v naš film vnesla žanrski princip; žal pa ni bilo veliko zvestih nadaljevalcev in v ospredje so prišle znane socialne teme zapitih ali kako drugače zaznamovanih Slovencev. Tako kakor še vedno nimamo, na primer, filma o slovenskem superjunaku - žanrski konceptualizaciji resnice, da je pravica vedno nekje blizu, če ne že »tam zunaj« -, je slovenska grozljivka bolj hirala kot rasla. Dokler se na Štajerskem ni nekaj zganilo, se prebudilo kot dolgo uspavano telo in šlo na ustvarjalni pohod.

 

rsz_korpus3

 

Svetli zgled je produkcijska »hiša« Plan9 iz Ljutomera; ekipa mladih nadebudnih filmarjev, navdušenih nad dolgo zgodovino trash grozljivk, je že leta 2003 praktično brez denarja posnela Grozo ju jitsu zombijev. Filmu, ki so ga žanrsko popredalčkali v postapokaliptično znanstvenofantastični akcijski spektakel ali v žanrsko parodijo ali celo v skoraj celovečerni kung fu film, je čez tri leta sledila »Blutvajnšpricer saga« Vinopiri, horror-soap film, postavljen v fiktivno Vulgarijo, kjer se druščina Vinopirov opaja s krvjo vinjenih. Letos pa jim je uspel tretji celovečerni podvig Korpus Krispi, živ primerek formule A. R. K. O. F. F.  Ustvarjalci so svojo specifično žanrsko orientacijo uresničili z Grossmannovim filmsko-vinskim festivalom v Ljutomeru, po katerem se je letos plazila, v agoniji grgrala, šepala in grozeče zrla druščina več kot 200 profesionalno namaskiranih zombijev. Duhovito: živi mrtveci iz B-filma in z lotmerških ulic oživljajo, posodabljajo rahlo omrtvičeni slovenski film.

 

rsz_dsc01315

 

Telo slovenskega filma je s Planom9 dobilo hrustljavo kožo, s katere so zbrisana vsa ličila; ne, ni podobno telesom po diktatu Dogme 95, ampak je prelito s krvjo, je na pol živo in na pol mrtvo. Ta prispodoba je kar primerna za Korpus Krispi, v katerem je izvir zla v hedonističnem Jezusovem posedanju ob obloženi mizi, sprijenih apostolih, cerkvenih aparatčikih in vsesplošni požrešnosti. Vitomir Kaučič, režiser, scenarist, montažer v eni osebi, si je prizadeval splesti napeto zgodbo - lovca namesto divje svinje ustrelita duhovnika, ga zakopljeta, ne pa tudi svoje vesti - jo logično povezati v zaporedju sekvenc in obogatiti z dobro fotografijo, opremiti z domiselnimi posebnimi efekti, vplesti akcijske prizore s ščepcem groze (s tega vidika sta bila prejšnja dva filma bolj grozljiva), dodati malo romantike v večni temi ljubezenskega trikotnika ... Seveda pa tudi B-film kot valilnica talentov ni samo delo enega človeka, ampak kolektiva. Korpus Krispi je živ dokaz, da je mogoče združiti idejo z domiselnim igranjem, atmosferično avtorsko glasbo in še s čim. Žanr slovenske grozljivke je oživel v pravi B-film, žanr, ki naj še bolj zatrese trdna tla slovenskega etabliranega filma.

 

rsz_dsc01317

 

Čeprav bi strogo kritiško oko filmu lahko očitalo občasno nedomiselno dramaturgijo ali ne do konca izdelane časovne preskoke med sanjami in resničnostjo, je ekipa opravila izjemno delo. V filmu ni več toliko groze ju jitsu zombijev; pomembnejša je Zgodba, v kateri mrtveci ogrožajo žive, a jim nikoli čisto ne uspe, in tudi jezik je drugačen: če so v prvih dveh filmih govorili nemško, je Korpus Krispi odigran v prleškem narečju in implicitno nakazuje svoje razmerje do »oddaljenega«, »centralnega« knjižnega jezika s podnapisi za neuke gledalce. Simbolična oddaljenost med narečjem in slovenščino za knjige je enaka kot pri prvorazredni studijski produkciji in subverzivnim nizkoproračunskim filmom. Kakor obrneš, pa v tej distanci žal še vedno ni demokratičnega pogleda na film kot umetnost, v kateri se lahko najde vsak: seveda, Korpus Krispi, pravijo, ni »primeren« za festival slovenskega filma.

 

Andrej Koritnik

 

  • Nika Kozjak - Stroški filma
    Težko verjamem, da je film posnet za 1500eur. Prepričana sem, da so samo stroški telefonskih pogovorov ob organizaciji, stroški bencina, najem kamere in najem montažnega računalnika prišli več od te vsote. Kaj pa strošek elektrike v prostoru, kjer ste montirali? Prehrana in bivanje igralcev in ekipe v času snemanja? To so vse stroški, pa če se tega zavedate ali ne. Znesek je enostavno smešen. Cenim, da ste izdelali takšen projekt, to nima veze, ampak če bi sami plačevali vse stroške, bi vedeli, da ni šlo samo za 1500eur in je neprimerno predstavljati javnosti, da je mogoče posneti film za to vsoto. Lep pozdrav, Nika
  • Vitomir Kaučič - Stroški
    Nika snemalna oprema in montažna oprema, ki smo jo uporabili je moja ali pa je last našega društva filmska praksa Plan9, zato za najem nismo plačali nič. Igralci, ki nastopajo v filmu so zelo blizu lokacij kjer smo snemali, zato ni bilo nobenih stroškov nastanitve.
    V produkcijske stroške filma sem vštel: make up, par poceni cunj, hrano, nekaj alkohola, material za posebne učinke, žarnice, kasete, to je vse.
    Res, da smo imeli mogoče zato, ker smo snemali film par deset evrov zvišane račune za telefon in, da smo skurili nekaj bencina, ampak tega nisem direktno vštel med produkcijske stroške.
    V društvo snemanje gledamo kot na kvalitetno preživljanje prostega časa, v primeru, da nebi snemali, bi še bisveno več časa porabili za butasto globetrotanje, seks turizem, joga tečaje in podobne bedarije.

Dodaj Komentar
Vaši podatki:
Komentar:
Varnost Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Domov
Novice
Fokus
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
Opazili smo
FIPRESCI
Kazala
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Razpisi
Impresum
Iz arhivov
Nepreslišano
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

NASL-E0910-2014-smll

 
KOLUMNA

Ohranitev slovenske filmske zgodovine na digitalnem formatu

 

Ustvarjalci filmov smo v zelo kratkem času doživeli ogromne tehnične spremembe formatov tako pri snemanju kot distribuciji. Sedaj je jasno, da je bodočnost digitalna in da se temu ni mogoče izogniti. Morali se bomo prilagoditi.

Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
Pasica
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell