Janez Lapajne - intervju

Pogovor z Janezom Lapajnetom

Janez_Lapajne_-_002

Zakaj ta rahli, zgolj namigujoči zgodovinski podton? Brezno, pokopavanje žrtev in podobno? Filma nima veliko opraviti s tem, a podton je jasen?

Srečevanja z nerazčiščeno preteklostjo se dogajajo nam tukaj in zdaj, ne včeraj nekomu drugemu. Tragedije pred desetletji so se zgodile ljudem pred nami, nam pa se dogajajo soočenja z njihovimi tragedijami in z našo zgodovino. V Osebni prtljagi se ne ukvarjam s preteklostjo in z zgodovino ampak z današnjo popolno nezmožnostjo sočustvovanja. Kar dela glavno junakinjo zanimivo, je njen egoizem, v katerem se čuti splošna klima tega trenutka. Kot filmski avtor ne želim bežati pred prostorom in časom, v katerem živim.

Glavna junakinja naredi vse prav in s tem povzroči tragedijo. Vsi ostali zavozijo v svojih usodah. Je današnji prav tisto, kar je narobe?

Moja prababica je rekla: »Vsak ima svoj prav. Čez prav ga pa ni.« Za ljudi, ki jih doleti krivica je povsem vseeno, ali jim to krivico nekdo povzroči v dobri veri ali iz zlobe. Ne želim delati filmov o ljudeh, ki nimajo svojega prav, čeprav ni nujno, da se z njimi vedno strinjam. Svoje filmske junake skušam razumeti in jim dati možnost za njihov prav. Mojca, glavna junakinja v Osebni prtljagi deluje nekako logično, rešuje svojo družino. Ima svoj prav. Slovenci pa radi rešujejo svoje politične skupine in njim pripadajoče ideologije kot svoje družine. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. Zločini se lažje prikrijejo v skupini ali v družini, oziroma, kot rečemo, vse ostane v familiji.

osebna-prtljaga_114

Zdi se, da vse svoje junake kaznujete. Vsi ravnajo napak in vsi so kaznovani?

Ljudje brez napak so verjetno hudo dolgočasni, za film pa popolnoma nezanimivi. V življenju kazen ne doleti vseh zločincev, v filmu pa režiser z njimi lahko naredi, kar hoče. V Osebni prtljagi najbolj nastrada mlada generacija, starejši držijo niti v rokah. Zgodovinska navlaka, ki bremeni Slovence, škoduje tudi tistim, ki z njo nimajo nič. In to v obliki poškodbe v naši mentaliteti.

Nas determinira prtljaga, ki so nam jo naložili?

Še več, saj pravim, da nas poškoduje. Ne le zato, ker so nam jo naložili slabiči, nasilno in skrivoma. Ta prtljaga pritiska na nas, ker je še vedno ne znamo odložiti na ustrezno mesto. Še nositi je ne znamo, kar je za pohabljence nekako logično.

Film je skoraj monokromatski. Od kod odločitev za sprane, ubite barve?

Vedno se, precej intuitivno, odločim za določeno vrsto fotografije. V Šelestenju sem se za tople poletne barve, v Kratkih stikih za hladne, pri Osebni prtljagi pa za rjavkaste tone, skoraj za sepijo. Gre za namerno podobnost z začetki barvnega filma, ko barve še niso bile tako izrazite. Čeprav so pri meni sodobnejše, omiljene in hkrati kontrastno zategnjene. Tako se tudi v podobi srečujeta zgodovinski podton in sedanjost. Zgodovina se nam Slovencem vedno vrača v zbledelih odtenkih, nikoli v jasno izraženi polnosti, zgolj v obrisih neke prikrite preteklosti.

Tudi montaža je posebna. Prizori se nikoli ne iztečejo. So namig gledalcu, kaj se bo zgodilo. Gledalec precej ugane sam?

Neaktivni gledalci me ne zanimajo. Tudi sam ne želim gledati filmov, ki vse prinesejo na pladnju. Filme delam za gledalce, ki razmišljajo in občutijo. Prizori, vsakokrat posneti zgolj v enem posnetku, se tudi začenjajo sredi dogajanja. Nikoli nismo v točki nič. Zato film teče. Rad imam medprostore, ki jih film ne pokaže. V filmu je izbor dogodkov konkretne pripovedi. Gledalec lahko sklepa, kaj se zgodi vmes. Nekaj razume iz videnega in slišanega, nekaj iz konteksta, nekaj iz izpuščenega. Film se mora dogajati tudi izven pokazanega časa in izven izreza kamere. Brez tega tudi tisto znotraj ni prepričljivo.

Pogovarjal se je: Klemen Belhar.

rsz_janez_lapajne_-_001

Janez Lapajne, rojen 1967. Vodilni slovenski neodvisni filmski avtor. Diplomant filmske režije na Univerzi v Ljubljani. Prejemnik številnih nagrad za študentske filme in prva dva celovečerna filma - Šelestenje in Kratki stiki. Ustanovil je PoEtiko, občasno akademijo za raziskovanje umetnosti filmske režije, ki jo tudi vodi kot mentor. Predava na ljubljanskem Inštitutu in Akademiji za multimedije, bil pa je tudi prvi predsednik Društva slovenskih režiserjev. Občasno režira tudi v gledališču, na televiziji in na radiu. Lapajne pri režiranju svojih filmov ne uporablja snemalne knjige. Pri vseh treh dosedanjih celovečercih se je poleg režije podpisal tudi pod scenarij, scenografijo in montažo. Pri prvih dveh je bil tudi eden od producentov. Trenutno se ukvarja s scenarijem za svoj četrti celovečerni film.

filmografija - celovečerci (kot režiser):
- 2009 - Osebna prtljaga
- 2006 - Kratki stiki
- 2002 - Šelestenje

Osebna_prtljaga_-_001

Osebna prtljaga (vsebina)

Vid je potlačen s pretirano naklonjenostjo svoje ljubeče matere Mojce in vseenostjo nevmešavajočega očeta Sama. Mojčin oče Ignac je dobrovoljen, a samozadosten družinski poglavar, Vidovo novo dekle Nina pa radoživo bitje, ki se bori z nestalnimi razmerji svoje mlade mame Žive. Mojstrsko upodobljeni značaji se ukvarjajo z neizprosnimi problemi, njihova prtljaga postaja njihovo pogubno breme. Slovenski gozdovi, ki obdajajo film, pa počasi odstirajo podtekst filma o Sloveniji tukaj in zdaj.

Dodaj nov komentar
Komentarji

Janez Lapajne - intervju

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije