Olmo Omerzu

Pogovarjala se je: Nina Cvar

Olmo Omerzu, v enem od svojih zapisov ste zapisali, da ste si želeli delati filme, študirati režijo, iti čim prej v tujino. Nedvomno gre torej za veliko ljubezen do sedme umetnosti. Bi tako našim bralkam in bralcem lahko zaupali, od kod izhaja vaše občudovanje filmov , predvsem pa, od kod izvira vaša želja po snemanju le-teh?

Vedno sem veliko hodil v kino, neko obdobje v otroštvu skoraj vsak dan. Spomnim se trenutka, ko sta se oče in mama doma prepirala o tem, kdo me bo tokrat pospremil. Ker nobeden ni imel dovolj časa, sem ju prepričal, da grem lahko sam. Bolj kot katerega koli filma se spomnim občutka popolne svobode, ko sem sam sedel v kinodvorani in čakal na začetek filma. Imel sem svoj skrivnostni obred. Preden se je film začel, sem zaprl oči in čakal na prehod luči v temo, da se dvorana stemni in se razsvetli platno, šele takrat sem spet odprl oči. Tako sem imel občutek, da sem se popolnoma prelevil, teleportiral v svet filma. Vesel sem, da mi doma nihče ni omejeval izbora in da sem lahko videl veliko filmov »prezgodaj«, čeprav jih še nisem razumel. Ravno takrat se je v javnosti začela pojavljati polemika o starostnih omejitvah. Nekoč me neka biljerterka ni spustila v kino na Cronenbergov film, ker naj bi bil preveč krut in erotiziran in da tako ali tako ne bom ničesar razumel. A zdi se mi, da so bili prav ti filmi, ki jih nisem razumel, za moje poznejše zanimanje in odločitev, da se bom s tem ukvarjal, bistveni. Okužili so me s skrivnostnostjo. In skrivnost je ta, zaradi katere si na koncu film zapomnimo. Obdaja nas z občutkom negotovosti, da smo se ob interpretaciji zgodbe oprli na lastno življenje.

Ste absolvent filmske režije na praški FAMU, nedvomno ene bolj uglednih filmskih šol z imenitnim zgodovinskim ozadjem . Zakaj ste se odločili za študij prav na tej izobraževalni ustanovi in ne na kateri drugi - na primer domači AGRFT?

FAMU je dobra šola in je ena izmed redkih v Evropi, kjer tujcu, če naredi sprejemne izpite, ni treba plačati šolnine. Filmske šole so znane po astronomskih šolninah. Državo stanejo veliko denarja, sploh, če so vsaj količkaj resne, da vsebujejo vaje in filme, ki se snemajo na filmski trak. Kar pa danes ni več tako zelo samoumevno, pogosto zasledimo krilatice o tem, da je filmski material preteklost, da je prihodnost v novih digitalnih tehnologijah. Na ta račun države nižajo šolam prispevke. In spet pod pretvezo že ponarodele izjave, da je pomembna ideja, zgodba - kaj poveš - in ne forma - kako in na kakšen način pripoveduješ ... Po tej logiki ne potrebujemo filmskih šol.

Mislim, da je za filmsko šolo zelo pomembno, da vsebuje vse smeri študija. Uspešna filmska industrija je lahko le tista, ki ima dovolj izobraženih ljudi iz stroke. Slovenski filmski prostor pa je bil vedno odvisen od ljudi, ki so prišli iz tujine, od režiserjev, kamermanov, montažerjev, zvokarjev ... in velika večina jih je študirala prav na FAMU.

Kako kot absolvent filmske režije razumete sam koncept režije? Se strinjate z Matjažem Klopčičem, da mora režija biti nekaj osebnega in da mora kot taka priti iz same sebe?

Režijo, poleg znanja in obvladovanja filmske obrti, razumem predvsem kot sposobnost filmskega mišljenja. Režiser mora raziskovati filmski jezik, ki mu postaja lasten, oseben, specifičen. Režiser je v nenehnem dialogu s samim sabo, le tako se lahko resnično približa gledalcu.V tem pogledu je film najbližje poeziji in režiser zavzema pozicijo pesnika. Roberto Juarroz nekje govori o idejah nujnosti in intenzivnosti v poeziji in pravi, da je najvažnejše, da so pogoji za rojstvo pesmi pri tistem, ki jo ustvarja, v stanju nujnosti. Na to navezuje, da je beseda, ki bi jo morali za zmeraj odstraniti »produkcija«, ker pesem ni predmet konzumacije. Kar se zdi v kontekstu filma nekoliko absurdno, a vseeno drži. Filmi, ki so resnično spreminjali govorico, so se vedno izmikali iz »sredine«. V filmih Cassavetesa, Eustacha, Chytilove je intenzivnost z nujnostjo ves čas povezana.

Kaj in kdo je za vas na primer dober režiser in ali se da po vašem mnenju filmske režije naučiti tudi na t.i. zgoščenih izobraževalnih programih kot jih na primer ponujajo SAE Inštitut in podobne institucije?

Težko kar koli rečem, ker teh inštitutov ne poznam in ne vem kakšni so njihovi programi. Obstaja neko splošno prepričanje in predstava o tem, da je dober režiser nekdo, ki obvlada filmsko obrt, ima znanje in pregled nad vsemi smermi filmskega ustvarjanja. V komercialnem ali npr. holivudskem filmu je to nekdo, ki zna in če mu je to sploh dovoljeno, pametno, včasih celo inovativno ustvarjati znotraj danih konvencij. V avtorskem filmu je to vprašanje veliko težje in bolj odprto, ker je pozicija režiserja, avtorja, že v temelju definirana z raziskovanjem, razbijanjem ustaljenih vzorcev in predstav, rušenjem konvencij.

Bi nam lahko zaupali, kako poteka vaš kreativni proces snemanja filmov - glede na to, da gre za zbir kompleksnih ustvarjalnih procesov, ki so v psihičnem kot fizičnem oziru precej naporni, pri čemer se marsikateri ustvarjalec na tej poti često srečuje s svojimi najbolj intimnimi negotovostmi?

Bolj kot zgodba me na začetku zanimajo in fascinirajo posamezne situacije, v katerih prepoznavam mehanizme, npr. igre moči v vsakdanjem življenju, situacije, ki ustrojijo človeka in mi s tem sprožijo temo filma. Situacijam in prizorom sledim, dokler me ne pripeljejo do zgodbe. Večinoma že vnaprej vem, kdo bo igral, za koga pišem vlogo. Rad delam z istimi ljudmi. Na šoli sem zamenjal kar nekaj sodelavcev in sčasoma našel nekaj ljudi, s katerimi rad delam in jih spoštujem. Ti so zraven že od samega začetka, od prve ideje filma. Delam z istim kamermanom, montažerko, scenaristom in igralci.

Poleg režiranja filmov se ukvarjate tudi z risanjem stripov, saj ste aktivni član uredništva revije Stripburger, pri čemer ste v sklopu Stripburgerjevih projektov razstavljali tudi po Evropi. Kako kot stripar vidite odnos med filmom in stripi - kakšno mnenje torej delite do sedaj izpeljanih filmskih vizualizacij, med katerimi so nekatere od njih v okviru popularne kulture pridobile celo kultni status?

Sem nekdanji član Stripburgerja. Stripov ne rišem že nekaj let, pravzaprav odkar sem na FAMU, a mi manjka, ker sem včasih veliko risal. Čeprav sem bil jaz bolj art brut. Sedel sem cel večer za mizo, risal brez kakršne koli predstave o tem, kaj bo nastalo. Potem sem te risbe dal skupaj in na njih prilepil zgodbe, ki sem jih pisal posebej. Strip sem podoživljal vizualno, mimo narativne forme, bližje slikarstvu kot pa filmu. Klasičen strip me ni nikoli preveč zanimal in imam tudi precej hladen odnos do stripovskih filmskih adaptacij.

Za vaš srednjemetražni film Drugo dejanje ste prejeli kar nekaj nagrad. Bi lahko našim bralkam in bralcem zaupali kaj več o danem filmskem projektu: kako in zakaj je prišlo do snemanja filma, na podlagi česa ste izbrali snov, ki jo tematizirate v filmu, od kod navdih za scenarij, ki ste ga pisali skupaj z Brunom Hájkom itd.

Drugo dejanje je zaključni film tretjega letnika in prve stopnje študija. Na FAMU je to v treh letih prvi večji projekt, ki se ga loteva režiser. Že od vsega začetka sem vedel, glede na scenarij, da bo film daljši, kot dovoljujejo predpisi in sredstva. Da bi film lahko posneli, smo nabirali ostanke filmskega materiala, ki je ostal po snemanjih različnih holivudskih produkcij v Pragi in tako privarčevali denar za razvijanje. Na kovinskih škatlah z materialom je pisalo R. Polanski Oliver Twist, Guillermo del Toro Blade II ... Film gre novembra skupaj s kratkim filmom Zuzane Špidlove na distribucijsko pot po čeških kinematografih.
Film Drugo dejanje je inspiriran s kratko zgodbo C. Paveseja. S scenaristom Brunom sva se odločila, da bo glavni lik po poklicu prevajalec in v okvir zgodbe dodala motiv nedokončanega prevoda knjige, romana, ki se potem v filmu preslikava, zrcali na različne načine. Rad imam, da je zgodba v filmu pomaknjena v ozadje in da se bistveno razvija skozi motive, ki se kopičijo, ponavljajo in ustvarjajo dinamiko filma. Tako se pozornost odvrne od zgodbe in se osredotoči na ljudi v filmu.

Omenjeni film sicer raziskuje dinamiko mladega para, za katerega je očitno, da čedalje težje najdeva skupni jezik. A zdi se, da je objektiv vaše kamere usmerjen tudi v problematiko samoiskanja in začrtanja meja lastne identitete. Se bi tako strinjali s trditvijo, da sodobni čas povprečnega zahodnjaka prežema imperativ individualizacije za vsako ceno, ki se mnogokrat konča na račun drugega, seveda v navezavi na vaš film Drugo dejanje?

S tem se sicer strinjam, a se mi zdi, da bi bilo preveč splošno interpretirati njun odnos skozi to trditev. Zanimivo je, da mi je v (vse)splošnost, katere del so tudi banalnost in stereotipi vsakdanjega življenja, v kateri se izgubljata glavna lika, začel uhajati film v montaži. Ko sem pomaknil ženski lik v ozadje, sem začel izgubljati njen protipol, moškega. Naenkrat nisem več razumel, nisem vedel, kaj je njegov problem, kakšna je motivacija lika. Zgolj argument odtujenosti človeka v sodobnem svetu deluje dandanes v filmu nekako stereotipno. Ob odločitvi, da bo imel film dva enakovredna glavna junaka, moškega in žensko, in da pripoved utemeljim na njunem odnosu in samoti, se mi je film sestavil.

Mislim, da pri izbiri filmskega jezika iskrenost ne igra velike vloge. Gre predvsem za zmožnost začutiti intenco, ki prihaja iz zgodbe, teme in potem to postaviti v njej najbližji, najbolj soroden filmski jezik. Čisto odvisno od zgodbe, ki se je režiser loteva posneti.

Če se naveževa na zgornje vprašanje; kako iskren mora biti po vašem mnenju režiser in kako daleč se mora spustiti v osebno izpoved, ko snema filme?

Iskrenost je nujna, a ne bi rad moraliziral. Raje imam predanost k temu, kar človek počne, iskrenost v odnosu do dela. Na FAMU ima uvodno predavanje za režiserje Vera Chytilova, v katerem vedno poudari, da mora film biti nujno osebna izpoved. Večina študentov to razume tako, da se morajo prikopati do lastnega bistva in posneti vse svoje najbolj skrite intimnosti. Ti filmi so žal na koncu večinoma banalni. Mislim, da filmi morajo biti osebni, a ne nujno avtobiografski.

Za konec pa še kratko, a pomenljivo vprašanje, ki se dotika vaše prihodnosti; kakšni so vaši načrti za prihodnost in ali morda trenutno že delate na kakšnem novem projektu?

Pripravljam scenarij za celovečerni film z naslovom Senilnost, po literaturi Itala Sveva.

Preberite tudi: tekst Nine Cvar o filmu Drugo dejanje.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."