Pripombe na osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru

law

Miran Zupanič: Zakon za film?

Slovenska kinematografija, vsa filmska (in avdiovizualna) kultura je pred prelomnico. Šestnajst let po sprejetju Zakona o Filmskem skladu Republike Slovenije (1994), ki je nastal na pobudo filmskih delavcev, je bil javnosti februarja letos predstavljen osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru. Pripravili so ga na Ministrstvu za kulturo, in če bo sprejet, bo to prvi zakon v samostojni Sloveniji, ki filmsko dejavnost ureja na pobudo in po zamislih kulturne politike in strokovnjakov ministrstva za kulturo.

Kriza sistema javne podpore filmski kulturi
Ko je Majda Širca 21. novembra 2008 prevzela funkcijo ministrice za kulturo, so jo na filmskem področju pričakale kaotične razmere, ki so bile posledica številnih dejavnikov: od sistemskih pomanjkljivostih, izhajajočih iz samega zakona o Filmskem skladu, do prakse netransparentnega, samovoljnega in interesnega obvladovanja filmske sfere, ki se je v času ministra dr. Vaska Simonitija in njegovih sekundantov razrasla do neslutenih razsežnosti. Agonija sistema javne podpore filmski kulturi je terjala hitre, strokovne, zakonite, učinkovite, z avtoriteto in odgovornostjo oblasti podprte ukrepe. Priznavajoč vladi sto dni časa za konsolidacijo delovanja, bi smeli pričakovati, da bo ministrstvo začelo reševati sistemsko krizo na filmskem področju po 1. marcu 2009. Na to sta ga poleg zaskrbljujočega stanja pozivala tudi dva obvezujoča pravna akta.

Najprej je to Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 (v nadaljevanju NPK), ki jo je Državni zbor soglasno sprejel 2. aprila 2008. Za prvi cilj na področju avdiovizualne kulture je resolucija postavila oblikovanje »skladnega in razvojno naravnanega sistema izvedbe nacionalnega filmskega programa in drugih avdiovizualnih del«. Za dosego cilja je predvidela, da bo država s sprejemom krovnega zakona o avdiovizualni kulturi »do leta 2010 celovito uredila status ključnih subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju«.

Drugi, nič manj zavezujoč pravni akt je Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), sprejet 12. avgusta 2008. V svojem 54. členu določa, da sme Filmski sklad v obliki javnega sklada delovati še največ dve leti, do 12. avgusta 2010, potem mora biti pripojen drugi pravni osebi ali statusno preoblikovan. ZJS namreč priznava status javnega sklada, katerega ustanovitelj je država, samo tisti pravni osebi, ki razpolaga z namenskim premoženjem, vrednim vsaj 30 milijonov evrov, tega pogoja pa Filmski sklad ne izpolnjuje.

Če povzamem, ministrica Majda Širca je od prevzema funkcije dalje imela vsaj en nujen kulturno-politični razlog (kriza sistema javne podpore filmski kulturi) in vsaj dva obvezujoča normativna akta (NKP in ZJS) za interventno sistemsko ukrepanje na filmskem področju.

Osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru, javnem skladu
Prvi osnutek sistemskega odgovora smo dočakali 3. februarja 2010, ko je državni sekretar na ministrstvu za kulturo dr. Stojan Pelko skupaj s sodelavci predstavil osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru. Po poročanju STA je dr. Pelko poudaril, da osnutka ne gre razumeti kot poskus sanacije obstoječega stanja na Filmskem skladu, ampak kot poskus »zdinamiziranja« filmskega področja. Kaj natančno je imel s tem v mislih, ne vem, se pa moram strinjati, da osnutek ne prispeva k sanaciji stanja ne na Filmskem skladu ne v širšem sistemu izvajanja nacionalnega filmskega programa. Še več, po analizi osnutka in simulaciji njegovih učinkov, ki sva jo opravila s producentom Francijem Zajcem in jo tudi predstavila na posvetu ob zaključku javne razprave 4. marca 2010, osnutek zakona večine temeljnih vzrokov, ki generirajo permanentno sistemsko krizo pri javnem zagotavljanju pogojev za slovensko filmsko ustvarjalnost, ne odpravlja in kot tak ne prispeva k resničnemu izboljšanju stanja na področju, ki naj bi ga uredil. Zato sva predlagala, »da pripravljalci osnutek zakona umaknejo in se skladno z veljavnim NPK lotijo priprave krovnega zakona o avdiovizualni kulturi, torej zakona, ki bo celovito uredil status ključnih subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju in ki bo temu področju omogočal razvoj in resnično avtonomijo.«

Ker je malo verjetno, da bodo najini argumenti spremenili smer zakonodajnega procesa, in ker sem prepričan, da se bo v primeru uzakonitve predlaganega osnutka pokazala ne le njegova neučinkovitost, ampak tudi škodljivost za slovensko filmsko kulturo, si štejem za dolžnost javno opozoriti na njegove ključne pomanjkljivosti.

Cilji in učinki sistemskega urejanja
Kaj je cilj sistemskega urejanja filmskega področja? Če posplošim in poenostavim: cilj je ustvariti okolje, v katerem bodo ustvarjalci nemoteno uresničevali svoje umetniške potenciale in v katerem se bo filmska kultura, ki je v javnem interesu, uspešno razvijala. Odgovornost za zagotovitev pogojev za izvajanje javnega interesa na kateremkoli področju ima država, ki jo vodi vsakokratna demokratično izvoljena oblast. Prvenstvena dolžnost vladajočih in tudi opozicijskih strank naj bi torej bila skrb za uresničevanje javnega interesa, stopnja njihove učinkovitosti pri realizaciji tega poslanstva pa eno od vodil državljanom pri odločanju o tem, koga bodo volili na prihodnjih volitvah.

V razmisleku o osnutku zakona mora torej biti v ospredju iskanje odgovora na vprašanje, ali tak, kakršen je, prispeva k oblikovanju spodbudnega, stabilnega, razvojno naravnanega okolja za razvoj filmske ustvarjalnosti in filmske kulture. Ali prispeva h kvalitetnemu izvajanju javnega interesa? Moj odgovor je jasen in ga bom v nadaljevanju tudi utemeljil: Ne, osnutek zakona takšnega okolja ne ustvarja, osnutek ni v javnem interesu, še huje, osnutek otežuje izvajanje javnega interesa, torej zanj ni koristen, ampak celo škodljiv.

Nacionalni program za kulturo 2008-2011
Glede na sprejeto zavezo iz NPK, da bo država s sprejemom krovnega zakona o avdiovizualni kulturi »do leta 2010 celovito uredila status ključnih subjektov, ki delujejo na avdiovizualnem področju«, bi pričakovali, da bo ministrstvo predstavilo osnutek krovnega zakona in ne osnutka, ki ureja samo del področja. To sicer ni v nasprotju z NPK, saj ta ne prepoveduje sprejema posameznih zakonov pred sprejemom splošnega, je pa tak vrstni red nelogičen in neracionalen. Podrobno urejanje posameznih segmentov sistemskega okolja brez predhodno sprejetih splošnih načel namreč prinaša bodisi podrejanje sistemskih norm tistim iz parcialnega, necelostnega zakona, bodisi kolizijo med splošnimi in parcialnimi normami ter v obeh primerih posledično neučinkovitost sistema.

Še posebej je skrb zbujajoče, da se je na posvetu 4. marca iz izjav ministrice Majde Širce dalo razumeti, da ministrstvo krovnega zakona v letu 2010 sploh ne namerava pripraviti in vložiti v parlamentarni postopek. Če je moje razumevanje njenih besed pravilno, gre za prvovrstno politično relativiziranje resolucije, ki je po zakonu »strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike« in ki jo je ministrstvo dolžno upoštevati. Po Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) je za uresničevanje NPK namreč odgovorna vlada, za njegovo izvajanje pa v okviru svojih pristojnosti skrbijo ministrstvo za kulturo, druga ministrstva ter ostali organi in organizacije. Ministrstvo za kulturo mora do konca leta 2010 zagotoviti sprejetje krovnega zakona o avdiovizualni kulturi, ali pa bo skupaj z vlado kršilo 12. člen ZUJIK-a.

Če pobližje pogledamo predlagani osnutek zakona, ki se nam že zaradi odsotnosti sistemskega konteksta kaže kot samo pogojno sprejemljiv, naletimo na vrsto dvomljivih rešitev. V nadaljevanju obravnavam samo nekatere.

1. Nespremenjeni status filmskega centra
Računsko sodišče je ob reviziji poslovanja Filmskega sklada v letu 2004 opozorilo, da dejansko stanje namenskega premoženja ni usklajeno z vrednostjo premoženja, opredeljenega v sklepu o ustanovitvi sklada. Sklad je leta 2006 začel postopek za ureditev tega vprašanja in ga poslal ministrstvu za kulturo, ki je odgovorilo, da bo problem rešen v zakonu o Filmskem inštitutu. Ta ni bil sprejet, pač pa je bil leta 2008 sprejet ZJS, ki terja statusno spremembo Filmskega sklada do 12. 8. 2010.

Osnutek zakona ohranja status javnega sklada, problem premoženja pa reši tako, da v tem delu preprosto razveljavi ZJS. Gre za rešitev, do katere je Računsko sodišče novembra 2009 izrazilo zadržanost, češ da bo v tem primeru sklad nadaljeval z delom le po imenu, ne pa tudi po namenu, ki ga za javne sklade predpisuje ZJS. Kakorkoli, kulturna politika in državni uradniki v več letih niso našli ustrezne statusne oblike osrednji ustanovi, ki naj omogoča našo filmsko kulturo, problem rešujejo v zadnjem hipu, predlagani »sui generis« status je mašilo, ki bo prineslo nove težave.

2. Nedorečenost in ohlapnost osnutka zakona
Osnutek vsebuje 32 členov, od tega 8 v prehodnih in končnih določbah, vso izjemno kompleksno in zahtevno materijo naj bi torej uredil v 24 členih. Tako kot se komu utegne zdeti, da je to v prid prilagodljivosti sistema s podzakonskimi akti, zlasti s splošnimi pogoji poslovanja (dalje SPP), na katere nas osnutek nenehno usmerja, pa ta odprtost prenaša sprejemanje sistemskih odločitev iz parlamentarne na vladno raven ter veča možnosti za intervencije iz političnega v filmski prostor. Osnutek prepušča filmsko sfero na milost in nemilost vsakokratnim nosilcem politične oblasti ter z njimi povezanim interesnim skupinam in znižuje raven že tako nizke avtonomije ter stabilnosti področja. Dvomljiva je tudi uresničljivost 3. odstavka 26. člena, ki terja, da sklad uredi svoje notranje akte v roku treh mesecev od uveljavitve zakona. To pomeni, da bo treba vso materijo, ki jo je zakon prenesel na SPP-je, domisliti, izpisati in uskladiti ne le z javnostjo, pač pa tudi na ministrski in vladni ravni v devetdesetih dneh. Projekt, ki ga glede na dinamiko sprejemanja sedanjih SPP-jev lahko imenujemo »misija nemogoče.«

3. Izločitev FS Viba film
Filmski studio Viba film v osnutku zakona ni omenjen. To ni le pomanjkljivost, ampak zagotovo premišljena opustitev. Medtem ko sedanji zakon gleda na Vibo kot na konstitutivni element javne podpore produktivni kinematografiji, je osnutek sploh ne omenja; jo torej izloča iz sistema in po logiki stvari odločitev o njeni nadaljnji usodi, statusu in tudi lastništvu prenaša na vladno raven. Ne gre spregledati, da je Viba edini infrastrukturni objekt, ki ga je država zgradila za potrebe filma, edini javni materialni temelj, ki ga ima naša filmska ustvarjalnost. Obenem ima Viba nesrečo, da je politični odločevalci niso voljni uskladiti s skladovo programsko-produkcijsko dinamiko, presežnih kapacitet pa nameniti izvajanju drugih javnih služb, denimo tehnične podpore realizaciji igranih programov nacionalne televizije. Pač pa so vseskozi pripravljeni deliti očitke o njeni neučinkovitosti in jo potiskati na trg, kot da niso prav oni tisti, ki so dolžni zagotoviti večjo učinkovitost javnega sektorja. Seveda se zastavlja vprašanje, ali gre tudi tu za pohod kapitala, ki se krepi na račun razgradnje javnega sektorja in celotne države. Obsojanja vredno bi bilo, če bi pri tej razgradnji sodelovali tudi tisti, katerih prva skrb naj bi bila prizadevanje za obče dobro. Če bo slovenska filmska javnost mirno sprejela ali celo odobravala amputacijo Vibe iz javne sfere, bo s tem prevzela svoj del odgovornosti za vse, kar bo s tem posegom izgubila.

4. Neustrezen položaj ustvarjalcev
Osnutek zakona ne izpričuje zavesti, da so nosilci filmske kulture v prvi vrsti in predvsem ustvarjalci. Kot akterje in edine relevantne partnerje sklada prepoznava producente. V tem duhu je oblikovan tudi 2. odstavek 8. člena: »Vlada imenuje v nadzorni svet dva člana na predlog ministrstva, pristojnega za kulturo, enega člana na predlog ministrstva, pristojnega za finance, enega člana na predlog RTV Slovenija, enega člana na predlog drugih izdajateljev televizijskih programov iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona in dva člana na predlog neodvisnih producentskih združenj in drugih interesnih združenj s področja filmskih in avdiovizualnih dejavnosti.« Ustvarjalci, ki so temelj filmske kulture, so v nadzornem svetu torej zastopani samo v kategoriji »drugih interesnih združenj.« Značilen rezultat oblastno-uradniškega urejanja umetniškega področja.

5. Neavtonomija filmskega področja
Osnutek ne povečuje avtonomije sklada, pač pa v vseh segmentih (od sestave in imenovanja nadzornega sveta do vladnega potrjevanja programa) ohranja stanje podrejenosti oblastnim strukturam. Vzemimo za primer sestavo nadzornega sveta. ZJS v 14. členu terja samo to, da mora biti v nadzornem svetu en član z ministrstva za finance. Če bi pripravljavci sledili tej ureditvi, bi pobudo za dva člana, ki ju zdaj predlaga ministrstvo za kulturo, lahko prepustili neposredno filmski sferi, prvenstveno ustvarjalcem. Obenem pa prinaša nižja raven avtonomije še eno neprijetno posledico: bolj kot so pripadniki oblastno-uradniških struktur vpleteni v procese odločanja, težje vzdržujejo nujno potrebno distanco, potrebno za kvaliteten nadzor nad delovanjem »avtonomnega« javnega sklada.

6. Nejasne pristojnosti direktorja filmskega centra
Osnutek v 9. členu določa, da direktor »organizira in vodi delo sklada, predstavlja in zastopa sklad in je odgovoren za zakonitost in strokovnost opravljenega dela.« Ureditev izhaja iz 21. člena ZJS, vendar je dvomljivo, ali je realno terjati od enega človeka, da bo kos izjemno širokemu naboru raznovrstnih nalog, in ali ne bi bilo bolje izvajanja teh nalog porazdeliti med več kompetentnih oseb, ki bi kot dvo- ali veččlanska uprava vodile sklad.

Obenem pa je obseg direktorjevih pooblastil omejen s pristojnostmi strokovno-programskih komisij (dalje SPK). Iz 1. in 2. odstavka 13. člena je razvidna nenavadna delitev pooblastil, po kateri programske odločitve praviloma sprejemajo SPK, če direktor teh odločitev ne upošteva, pa mora takšno uveljavitev svoje volje posebej obrazložiti. Ta rešitev je v nasprotju s samim izrazom »vodenje«, saj programski del sklada očitno »vodijo« SPK in direktor skupaj. Vsekakor pa je postopek tak, da direktor prevzema odgovornost za odločitve SPK - razen v primeru, da se temu izrecno upre - obenem pa je odgovornost za izvedbo programa v celoti njegova. Vrata za netransparentno programsko odločanje z razpršeno osebno odgovornostjo so tako na široko odprta.

7. Omejitve obsega financiranja produkcije in sklada v celoti
Določilo 5. odstavka 13. člena, da »sklad sofinancira projekte največ do 50 odstotkov vseh izkazanih upravičenih stroškov. Izjemoma, v primerih prijavljenih projektov nizko proračunskega oziroma mladinskega ali otroškega filma, sklad sofinancira največ do 80 odstotkov vseh izkazanih upravičenih stroškov«, bo prineslo radikalno usihanje kvalitete filmske produkcije, saj ob realnem vrednotenju produkcijske cene prepušča producentom, da zagotovijo kar 50 % manjkajočih sredstev, kar se ob dejanski (ne)moči našega produkcijskega sektorja bere kot znanstvena fantastika.

Nespodbudna je opredelitev nizkoproračunskega filma iz 4. člena: »Nizkoproračunski film je vsak film, katerega usklajena proizvodna cena ne presega povprečne proizvodne cene slovenskega filma v zadnjih desetih letih.« Določilo vnaša v filmsko produkcijo mehansko uravnilovko in ob povprečni produkcijski ceni 700.000 € oziroma največjem 80 % financiranju zagotavlja vsega 560.000 € za produkcijo filma. In to, kot bi se dalo razumeti, brez sedaj samoumevnega deleža Vibinih storitev.

Presenetljivo je določilo 2. odstavka 14. člena: »Davki in druge dajatve niso upravičen strošek.« To pomeni, da država za strošek ne priznava niti lastnih davkov in dajatev, ki naj bi jih producent financiral iz drugih (le katerih?) virov.

Vsekakor pa je dolgoročno najbolj zaskrbljujoče določilo 5. odstavka 22. člena: »Delež financiranja sklada, ki obsega sredstva iz državnega proračuna, praviloma ne sme preseči 50 % celotnega letnega proračuna sklada,« ki - zlasti, če novi finančni viri ne bodo sprejeti - obsoja ves sklad in posledično vso filmsko kulturo na finančno in vsakršno drugo umiranje na obroke.

Aleš Pavlin: Osnutek zakona, ki ne bo rešil prihodnosti slovenskega filma

Naj se glede na temo in v izogib očitkom o subjektivnosti, kompetentnosti, politiziranju itd. predstavim: sem diplomirani ekonomist in magister dramskih umetnosti, smer filmologija na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Zadnjih nekaj let predavam v 3. letniku Inštituta in akademije za multimedije predmet »Producentstvo«. Petnajst let aktivno poklicno delujem na področju kinematografije in sem dodobra spoznal osnovne dejavnosti kinematografije: produkcijo, distribucijo in kino prikazovanje. Sem solastnik produkcijske hiše Perfo, ki je bila med kolateralnimi žrtvami prejšnje vodstvene strukture na Filmskem skladu RS. FS je namreč na Pozivu za sofinanciranje realizacije filmov v letu 2007 »našemu« filmu z delovnim naslovom Faker namenil zelo visoko oceno, ga opredelil kot projekt, ki »v slovenski filmski prostor prinaša dobrodošlo osvežitev«, sklep o sofinanciranju filma pa je skupaj z razrešitvijo direktorice odpravil nadzorni svet FS in filmu, ki je imel obetajoča izhodišča in velik komercialni potencial (Magnifico v glavni vlogi, podpisane pogodbe o kino distribuciji za vse države s področja bivše Jugoslavije,...), zaprl možnost realizacije. Na področju produkcije se z izkušenim partnerjem in s solastnikom produkcijske hiše skušava udejstvovati tudi na filmskem področju, vendar priložnosti zaradi nepovezanosti in nepoznanstva z odločevalci kljub kvalitetno pripravljenim projektom ne dobivamo. Z redko izjemo, ki bolj potrjuje pravilo, uspešnim (v tujino prodanim in distribuiranim!) kratkim filmom E-Pigs (2009, Petar Pašić), ki je lani na FSF v Portorožu prejel dve vesni ... Leta 2006 sem bil član SPK za distribucijo in prikazovanje pri FS, še prej pa - v začetku prejšnjega desetletja - s strani Ministrstva za kulturo RS imenovan za člana ekspertne skupine za pripravo predloga Zakona o filmu.

Osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru (v nadaljevanju Osnutek) je žal moč oceniti kot precejšnje razočaranje (vse preveč me spominja na neuspešni poskus Zakona o filmu, ki je prav tako načrtoval odvzem sredstev iz privatnega sektorja, takrat tudi kino prikazovalcem in distributerjem), ki razen posameznih dobrih predlogov in medijskega trušča, ki ga je dvignil, ne prinaša celovitih in kakovostnih rešitev. Ni se moč znebiti vtisa, da gre pri Osnutku ravno za to, kar naj ta ne bi bil - poskus sanacije obstoječega stanja na FS, ki je že vrsto let na meji katastrofe. Že predstavitev, ki jo je pripravilo Ministrstvo za kulturo, je bila v izhodišču zavajajoča.

Slovenska nacionalna televizija in komercialne televizije naj bi postali partnerji (več o tem kasneje), a le kakšno je to partnerstvo, ko nekomu nekaj na silo vzameš, nato pa mu ponujaš soudeležbo? Še bolj zmotna in zavajajoča pa je trditev, da politika odslej ne bo več vdirala v film, saj v Osnutku ni zaznati bistvene spremembe v načinu odločanja in sestavi Nadzornega sveta. V sedemčlanski svet namreč vsaj tri člane direktno imenuje obstoječa oblast (dva preko kulturnega in enega na predlog finančnega ministrstva), pa še vsaj enega posredno (predlog RTV Slovenija bo vselej povšeči obstoječi politiki), prav tako pa tudi dva člana na predlog producentskih združenj in drugih interesnih združenj s področja filmskih in avdiovizualnih dejavnosti, saj le-te imenuje vlada, ki zagotovo ne bo imenovala člane, neusklajene z aktualno oblastjo. Kako gojiti zaupanje v nepolitičnost, ko pa trenutna upravljalka FS istočasno zaseda mesto predsednice sveta (najvišjega organa!) koalicijske stranke in se očitno kot predsednica sveta spozna in utegne ukvarjati tako z zdravstvenim področjem (je v nadzornem svetu mariborske bolnišnice) kot s filmskim in morda še kakšnim? Kdo naj še verjame bajkam o nepolitičnosti in ali res nikogar ne moti, kar bi moralo motiti vsakogar? A pojdimo po vrsti.

Očitno je Osnutek nastal predvsem zaradi pritiskov, ki so jih narekovala priporočila Računskega sodišča RS v okviru Revizijskega poročila iz julija 2009. V razlogih za sprejem zakona namreč predlagatelj polemizira s temi priporočili in predvsem skuša utemeljiti nadaljnji obstoj dosedanje statusne pravne oblike in nadaljevanje poslovanja v obliki javnega sklada in ne javnega zavoda, agencije, ustanove - kot v razmislek priporoča Računsko sodišče. V dobri veri, da predlagatelj to področje pozna bolje, kot pa ga pozna Računsko sodišče, in da zaradi tega vneto zagovarja tovrstno obliko, pa med razlogi in utemeljitvami ni moč pritrditi trditvi, da bo nov zakon vzpostavil »sistemsko okolje, v katerem bo zagotovljena ne le popolna institucionalna avtonomija, pač pa tudi avtonomija odločanja, neodvisnost pri ocenjevanju projektov, pa tudi, kolikor je mogoče, neodvisnost financiranja«.

A poiščimo v Osnutku najprej kaj pozitivnega. Eden od dobrih predlogov je gotovo nova ureditev v zvezi z nedokazanimi zaključenimi finančnimi konstrukcijami, po kateri bo moral odslej producent izkazati in dokazati 100 % stroškov, ki jih uveljavlja, in ne le stroške v vrednosti finančnega vložka FS. Če se bo ta predlog v praksi dosledno izvajal, bo zagotovo prispeval k večji transparentnosti upravljanja z javnimi financami.

Odličen predlog, ki razume specifičnost filmske dejavnosti, je tudi nova zakonska ureditev, ki uvaja dvoletno financiranje projektov. Zelo dober je predlog, ki odpravlja deleže prihodkov sklada od eksploatacije filmov po zaključenem projektu, ki naj bi okrepili produkcijski sektor in spodbudili producente k živahnejši dejavnosti na področju eksploatacije filma, od katere naj bi imeli več koristi kot doslej. A ta predlog je dober bolj na papirju kot v realnosti, ker vemo, da je produkcija slovenskih filmov v veliki večini naravnana izjemno samozadostno, ne ozirajoč se na gledalce, kar tudi rezultira v izjemno nizkem (za evropske razmere katastrofalnem) obisku slovenskih filmov v kinodvoranah.

Morda dober, vendar realno izjemno sporen, je predlog o novem načinu financiranja sklada in predvsem 22. člen Osnutka. Na osnovi tega člena naj bi, kot obrazloži predlagatelj, sklad opravljal svojo osnovno funkcijo, torej »skladanje« sredstev iz različnih virov, in se nameni odvzeti RTV Slovenija 2,5 % celotne letne vrednosti pobranega RTV-prispevka, kar bi zaokroženo naneslo kakšna 2 milijona €. V naslednji alineji pa se odloči vzeti še vsem ostalim izdajateljem TV-programov, ki so na seznamu nacionalnih multipleksov prizemne digitalne radiodifuzije in oddajajo na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa. Njim naj bi se odvzelo 2 % od prihodkov od oglaševanja in televizijske prodaje. Če špekuliramo, da je imel predlagatelj v mislih Pro Plus d.o.o. (POP TV, Kanal A) in Prvo TV d.o.o. (TV 3), lahko po javno dostopnih podatkih o prihodkih navedenih podjetij ugotavljamo, da si je predlagatelj naračunal od cca. 55 milijonov € na trgu prisluženih prihodkov odvzeti dober milijon € za financiranje slovenskega filma še od njih. In to poimenovati partnerstvo!

Obe zamisli sta sporni in vprašljivi.

Glede RTV se zdi nelogično, da bi kronično finančno podhranjenemu nacionalnemu javnemu zavodu odvzeli del predvidene pogače in jo preusmerili v financiranje slovenskega filma. In to argumentirati s tem, da je »prikazovanje nacionalne kinematografije dolžnost RTV Slovenija, ne le zaradi kvot, pač pa tudi zaradi celovite ponudbe, ki jo mora zagotavljati«. Glede na navedeno je RTV v primeru, da v nacionalno filmsko produkcijo ne vlaga sredstev, v privilegiranem položaju, saj lahko prek svojega predstavnika v nadzornem svetu sklada vpliva na poslovno politiko oziroma vsebino usmeritev letnega programa in imenovanje strokovnih komisij.

Poglejmo resnici v oči. Za televizijsko predvajanje novih slovenskih filmov ni na trgu nikakršnega interesa, kaj šele boja, komercialnim televizijam ratinško niso zanimivi, nacionalna pa jih plasira v ugledne programske termine zgolj zaradi svojega poslanstva. Zato je govorjenje o privilegiranosti le figurativno, ker je stvar že v osnovi precenjena. Račun bi lahko bil sledeč: RTV Slovenija prispeva 2 mio € letno za financiranje slovenske produkcije in zato dobi enega (!) predstavnika v Nadzornem svetu FC in v najboljšem primeru pravico TV predvajanja kakih šestih slovenskih filmov. Recimo, da te pravice ovrednotimo na 3.000 € za film (še to je precenjeno, ker na trgu ni povpraševanja in je realna cena kvečjemu nižja) in na ta način se računica glasi: vložim 2 milijona € za pravice predvajanja šestih (večinoma gledalcem in potencialnim oglaševalcem nezanimivih) slovenskih filmov, kar bi lahko brez tveganja, ob ogledu kupljenih filmov, dobili za slabih 20.000 €. Imam pa ob tem še enega od sedmih predstavnikov v NS, s čimer nisem v privilegiranem položaju.

Težko se je znebiti vtisa, da ministrstvo, ki očitno ne zmore zagotoviti filmu večjega letnega proračuna, išče rešitev v prerazporejanju sredstev iz virov, ki jih tako ali drugače obvladuje (z Zakonom o RTV in z Zakonom o medijih), namesto da bi izborilo realno državno povečanje sredstev za film in morda še uvedbo dodatnih virov, ki jih poznajo tudi druge evropske države, npr. prispevke iz državne loterije, davčne olajšave ...

Še huje je pri komercialnih televizijah, kjer je računica sledeča: vzamemo vam sredstva, ki ste jih pridobili od oglaševalcev, in za to dobite eno mesto v Nadzornem svetu. Pa še to je nedorečeno, komu pripada to mesto, če ima predlagatelj v mislih obe nacionalno pokriti komercialni televiziji; pa tudi če ima v mislih zgolj Pro Plus, še zmeraj ta predstavnik nima nikakršne moči in je zgolj eden od sedmih članov. Financer, ki prispeva v blagajno tolikšna sredstva, bi moral imeti po logiki tudi možnost soodločanja. A mesto v NS in njegova realna (ne)moč je le malenkost v primerjavi z ostalimi zamislimi, ki so se zapisale predlagatelju. Ob tem, da namerava s prisilo pobrati zajeten del sredstev, ki so ga televizije pridobile z lastnim delom in ne z državnimi subvencijami, si predlagatelj jemlje pravico »preverjanja pravilnosti plačevanja prispevkov« in s tem »pravico do vpogleda v vso računovodsko in drugo dokumentacijo izdajateljev televizijskih programov, iz katere je razviden prihodek od oglaševanja in televizijske prodaje«.

Nisem dovolj dober poznavalec prava, da bi lahko sodil, ali je skladno z Ustavo, da javni zavod zasebni pravni osebi ob davkih, ki gredo v integralni proračun, naloži še dodatno dajatev in ob tem pregleduje finančno dokumentacijo taiste zasebne pravne osebe! In čemu bi taka pravna oseba poslovala uspešno, če bi jo državna klofuta »oglobila« z dajatvijo v projekte, na katere nima vpliva? Za takšen finančni prispevek lahko komercialna televizija posname odličen in hkrati tržno zanimiv film, ki ga lahko plasira v kinodvorane, ujame odmev uspešne kino distribucije pri TV-premieri, proda v tujino sorodnim postajam, trži na DVD-ju in še kaj. In ima pri vsem tem še ves vpliv na vsebino in kakovost izdelka!

Težko je torej verjeti, da bo predlagatelju uspelo realizirati visokoleteče zamisli. V Osnutku je sicer še nekaj vprašljivih zamisli, kot recimo definicija »nizkoproračunskega filma«, ki je po predlogu v 4. členu Osnutka »vsak film, katerega usklajena proizvodna cena ne presega povprečne proizvodne cene slovenskega filma v zadnjih desetih letih«. Zdi se mi nenavadno, da se za primerjalno obdobje vzame obdobje zadnjih desetih let, kjer se je na finančnem področju zgodilo ogromno realnih sprememb, valutnih in cenovnih nihanj ipd., zato bi bilo smiselno vzeti krajše časovno obdobje, pri katerem bi bila primerjava relevantnejša.

Ena bistvenih novosti Osnutka je tudi prenos razpisa za avdiovizualne projekte z Ministrstva za kulturo na FS oziroma Slovenski filmski center, javni sklad. S tem naj bi se »še bolje zagotovljala neodvisnost financiranja avdiovizualnih projektov, ki so namenjeni televizijskemu predvajanju in neodvisnih producentov, prav tako pa tudi ločenost od odločanja politike o oblikovanju in financiranju avdiovizualne dejavnosti«. Temu ni moč pritrditi in tudi ni razumljivo z vidika ponudnikov vsebin - neodvisnih producentov, ki so z zdajšnjo rešitvijo le imeli dva ločena centra odločanja (če niso dobili sredstev na FS, so del njih morda lahko pridobili pri AV skladu). S ponujeno »rešitvijo« pa bo moč še bolj skoncentrirana v rokah ozke skupine producentov (v slovenski strokovni javnosti se ustvarja vtis o skorajda že duopolu dveh producentov, obeh izvrstno povezanih z obstoječimi političnimi centri odločanja). Ti bodo po novem v še bolj privilegiranem položaju - sodelovali so namreč tudi pri ustvarjanju novih Splošnih pogojev poslovanja, ki jih je Nadzorni svet FS RS sprejel v začetku februarja 2010.

Zaradi vsega navedenega ni verjeti, da bo Osnutek prinesel kaj več kot veliko hrupa in malo rezultatov. Cilj slovenske filmske dejavnosti bi moral biti kvaliteten in ugleden ter pri domačih gledalcih zaželen slovenski film ter močan, spoštovan in kredibilen direktor SFC z veliko odgovornostjo in možnostjo odločanja, ne pa, kot je nakazano tudi v novem Osnutku, zgolj orodje v rokah Nadzornega sveta. Cilj bi moral biti rast strokovnosti in spodbujanje števila kredibilnih in uspešnih producentov, ki se ne bi več skoraj 100 % napajali le iz državnih oz. davkoplačevalskih sredstev. Na tak način bi bilo možno »zdinamizirati« filmsko področje, kar je bilo razumeti kot eno od želja predlagateljev. Predvsem pa v Osnutku manjka občutek, da je eden od zapisanih ciljev, »Izboljšanje gledanosti slovenskih del, ki nastanejo s sofinanciranjem sklada«, tudi resnična želja predlagateljev.

Prispevek Aleša Pavlina je bil prvič objavljen v Ekranu marca 2010, prispevek Mirana Zupaniča pa v Ekranu, aprila 2010.

Dodaj nov komentar
Komentarji

Pripombe na osnutek zakona o Slovenskem filmskem centru

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije