Ulrich Seidl - med dokumentom in fikcijo

 

Ulrich Seidl je eden najbolj srditih kritikov sodobne potrošniške družbe, ki nadaljuje žlahtno tradicijo avstrijske družbeno kritične umetnosti.

 

Mateja Valentinčič

 

Na Sarajevskem filmskem festivalu so leta 2007 avstrijskemu režiserju, scenaristu in dokumentaristu Ulrichu Seidlu posvetili retrospektivo. Njegova filmografija ni prav obsežna, je pa pomembna, saj pripada izumirajoči vrsti sodobnih režiserjev, ki jih bolj kot denar in uspeh zanimajo resnični družbeni problemi. Resnici na ljubo je treba povedati, da smo tri njegove filme videli tudi na Liffu: v prvi polovici 90. let film Računati je treba z izgubo (1992) - za katerega Seidl sam pravi, da je njegov najboljši -, kasneje pa še Živalsko ljubezen (1995), mučni dokumentaristični vpogled v intimo ljudi, ki so človeški dotik zamenjali s pasjim, ter igrani celovečerec Pasji dnevi (2001), nič manj mučna vivisekcija predmestne eksistencialne in emocionalne izpraznjenosti. Sadomazohistični odnosi, nasilje, seks, odtujenost so stalnice Seidlovega opusa kot posledica degradacije posameznika na raven (samo)zadovoljujoče se živali v trgovskih centrih, ki so postali novodobne »katedrale duha«. Pes s svojo popolno eksistenčno in čustveno odvisnostjo od človeka je izvirno seidlovska metafora »condition humaine« nasploh. Ulrich Seidl se ne boji obravnavati tematik, ki se jih drugi izogibajo. »Poskušam brez strahu opazovati življenje«, pravi, »Vsi moji filmi so rezultat mojega humanističnega pogleda na svet, tudi ko vnemirjajo, provocirajo ali šokirajo... Kritični niso do posameznika, temveč do družbe. Vendar sam ne premorem ideologije, s katero bi popravljal svet.« V Sarajevu so poleg nekaterih dokumentarcev prikazali tudi dva njegova zadnja filma: Uvoz-izvoz (2007), ki je bil predstavljen v glavnem tekmovalnem programu cannskega festivala, in enominutni filmček Bratje, bodimo veseli (2006), v katerem gola moška masturbirata na kavču, medtem ko se v ozadju sliši Pesem sužnjev iz Mozartove opere Zaide. Na vprašanje zakaj, si odgovorite sami.

 

Glede na vaše filme, v katerih je meja med igranim in dokumentarnim zelo tanka, kajti naturščiki nastopajo tudi v vaših igranih celovečercih, me zanima, kakšen je vaš način dela?

 

Vsi moji filmi imajo dokumentarističen značaj. V mojem zadnjem filmu Uvoz-izvoz (2006) na primer se precejšen del zgodbe dogaja v geriatrični bolnišnici, kjer so pacienti resnični pacienti v tej bolnišnici. Pridružili so se jim igralci, s katerimi smo potem improvizirali scenarij. Po eni strani sem imel določene predstave, kako naj bi vse skupaj zgledalo, po drugi strani pa so se nekatere stvari kar zgodile. Vedno si želim, da se na snemanju zgodi kaj, kar ni predvideno.

 

Če govorimo o stilističnih posebnostih vaših filmov, opazimo tako v vaših dokumentarcih kot v igranih filmih nekaj sekundne negibne posnetke protagonistov vaših filmov, ki nepremično strmijo v objektiv, kot da bi jih fotografirali. Kakšno funkcijo imajo te podobe? Ali gre za t.i. V-efekt, potujitveni učinek?

 

S temi tableaux-ji hočem doseči trenutke magije. Ko junaki gledajo naravnost v kamero, se srečajo s pogledom gledalcev, pri čemer se drug drugemu zazrejo v oči. To povzroči neko nelagodje in daje pripovedi poseben ritem

 

Kaj razumete pod pojmom »staged reality«, zaigrana realnost?

 

Stvari jemljem iz realnosti in jih prikažem skozi lastne oči. Se pravi, da resničnost preoblikujem skozi lastne ideje, percepcijo, pri tem pa ohranim njeno avtentičnost.

 

Rekli ste, da ste snemali na način Dogme, še preden je bila Dogma izumljena. Zanima me, kdo je vplival na vaše filmsko ustvarjanje?

Vsekakor Jean Eustache, francoski režiser iz 70. let, Werner Herzog, tudi Pasolini, Erich von Stroheim, avstrijski režiser iz časov nemega filma, Buñuel in nasploh evropski film zadnjega pol stoletja.

 

Kaj pa vaš odnos do Avstrije? V filmih je ne prikazujete preveč prijazno. Sploh pa obstaja močna kritična tradicija umetnikov, kot so Thomas Bernhardt, Peter Handke, Elfriede Jelinek in drugi, ki imajo podobno kot vi probleme z domačijsko mentaliteto, medtem ko je v Sloveniji, na primer, Avstrija pogosto romantizirana kot idilična dežela čistoče, urejenosti in reda ...

 

V avstrijski mentaliteti je narediti stvari lepše, kot so v resnici. Jaz pa s svojimi filmi družbi zgolj držim ogledalo, ji kažem bolno, pobruhano podobo, kar ljudem seveda ni všeč. Mislim, da bi morali biti umetniki kritični povsod, saj si vsaka država želi olepšati videz.

 

V nekaterih vaših dokumentarcih, predvsem pa v dveh igranih filmih, Računati je treba z izgubo (1992) in Uvoz-izvoz (2007) se pojavlja motiv meje, zlasti meje med bivšim vzhodom in zahodom. Zakaj?

 

Zato, ker je meja nekaj, kar vpliva na naša življenja, vpliva na življenja ljudi v vzhodni Evropi in v Evropi nasploh. Ko je bil v vzhodni Evropi komunizem še na oblasti, so vsi v Avstriji in na zahodu kričali, da mora zid pasti. Takoj ko pa so se meje odprle, so se začeli bati teh vzhodnjakov, ki se bodo priselili in jim vzeli delo. Problem je natanko tak, kot je prikazan v Uvoz-izvoz. Vzhodna Evropa si želi biti kot zahodna Evropa. Vendar ne gresta skupaj, ne gre za izmenjavo, vzhodna Evropa se hoče le čim prej vključiti v kapitalistični sistem. Žal. In čeprav ni več fizične meje med vzhodom in zahodom kot pred dvajsetimi leti, obstajajo številne druge meje med ljudmi, s čimer se vsak dan znova soočamo v življenju.

 

 

Drug opazen motiv v vaših filmih je določena mizoginija, sovraštvo do žensk ... V filmu Uvoz-izvoz pošljete junakinjo, mlado ukrajinsko medicinsko sestro skozi celo vrsto ponižanj pri iskanju dela v Avstriji. Višek poniževanja pa se zgodi v prizoru vzporedne zgodbe v filmu, ko se očim drugega glavnega lika, mladega brezdelnega Avstrijca, na njunem »poslovnem« potovanju po Ukrajini v hotelski sobi verbalno izživlja nad mladoletno prostitutko, ki za par evrov stori prav vse, kar ji ukaže ... Nekaj ljudi je celo zapustilo dvorano ...

 

Zakaj poniževanje žensk? Zato, ker se resnično dogaja. Pri izbiranju igralcev sem z veliko ženskami, igralkami in naturščicami, govoril o nasilju v družini. To je vedno bila tema, ki je splavala na površje. Nasilje nad ženskami, tujci, socialno depriviligiranimi je prisotno tako na zahodu kot na vzhodu. Mislim, da je v filmu Uvoz-izvoz dovolj jasno, kje so moje simpatije.

 

 

Če spregovorimo nekaj besed še o dokumentarcih ... Videli smo tri vaše segmente iz filma Stanje nacije: Avstrija v šestih poglavjih (2002). Zanima me, kje ste našli te ljudi, ki se zdijo tako normalni, ko pa odprejo usta, iz njih začnejo bruhati frustracije, rasizem in ksenofobija?

 

Ni jih bilo lahko najti, čeprav veliko ljudi v Avstriji razmišlja podobno. Ko smo delali ta film, je bila na oblasti ekstremna desnica, ki jo je podpiralo 30 odstotkov volivcev. Vendar je bilo zares težko najti ljudi, ki bi javno izrazili svojo nestrpnost pred kamero. Navsezadnje pa je vse le vprašanje časa: kako najti prave okoliščine, prave igralce ali naturščike, včasih pri tem pomagajo srečna naključja. V Stanju nacije sem imel v mislih »spiralo rasizma«. Hotel sem zbrati čim več rasističnih izjav avstrijskih državljanov. Zanimivo pa je, da mi ni uspelo dobiti niti enega emigranta, ki bi bil rasističen do emigranta druge narodnosti, čeprav vsi vemo, da v Avstriji Arabci ne marajo Turkov, Turki ne marajo Kurdov ... A nihče od njih noče o tem govoriti.

Kakšen je vaš odnos do religije? Kako je na vas in na vaše ustvarjanje vplivalo dejstvo, da sta menda vaša starša želela, da bi postali duhovnik?

 

Odraščal sem v zelo religioznem okolju. Vso svojo adolescenco sem preživel v uporu proti religioznim normam. Moja družina je bila zelo patriarhalna in verna. To so moje korenine in ne glede na to, koliko časa bom živel, teh korenin ne bom mogel izruvati. Vendar so me naredile tudi močnejšega. Ko se boriš proti nečemu, se ozavestiš, postaneš močnejši. Mislim, da je cerkev veliko lagala, veliko pa je povedala tudi resnic.

 

Bi lahko rekli, da so vaši filmi nadaljevanje tega najstniškega protesta proti patriarhalnim in religioznim shemam?

 

Mislim, da ne. S filmom Jezus, ti veš (2003) bi lahko naredil zelo jezen in nestrpen pamflet proti cerkvi. Lahko bi se iz nje zares ponorčeval. Ampak na srečo sem že prešel to fazo. Pa tudi druge teme so zame veliko pomembnejše.

Kako pa ste sploh lahko posneli tiste precej šokantne prizore v bolnišnici za onemogle v filmu Uvoz-izvoz z ostarelimi, dementnimi pacienti? Kako vam je uspelo prepričali zdravstvene oblasti, da so vam odobrili dovoljenje za snemanje?

 

Bilo je zelo težko in dolgo je trajalo, preden smo dobili dovoljenje. Film za bolnišnico ni bil problematičen zaradi pacientov, ampak zaradi osebja, ki daje negativno podobo zdravstvenih delavcev, čeprav osebje v filmu igrajo profesionalni igralci. Pojavile so se govorice, da so ti starci kot pacienti bolnišnice zlorabljani, da so vseskozi drogirani ... A film je bil pisan na ljudi, tako da je snemanje potekalo povsem naravno.

 

 

So ljudje pogosto užaljeni zaradi vaših filmov? Kaj pravijo vaši naturščiki, ko se vidijo na velikem platnu brez šminke, v psihično in fizično razgaljujočih, skoraj obscenih situacijah?

 

Pogosto imajo gledalci povsem drugačne vtise, kot tisti, ki v filmih igrajo oziroma nastopajo. Ti, ki v filmih igrajo, nimajo nobenega problema s filmi, ker vedo, da ima tisto, kar vidijo, nekaj opraviti z njimi samimi, da so takšni kot v resnici. Probleme imajo bolj gledalci in kritiki, ki ne poznajo tega sveta. Ne poznajo tega miljeja, ne vedo ali ne morejo verjeti, da so ti ljudje prav takšni, kakršne prikazujem. To mi uspe le tako, da postavim neprofesionalne igralce v vloge in zgodbo, ki je del tega, kar oni sami so. Ne morem jih prisiliti v nek prizor, če sami tega nočejo, ker to ne bi bilo resnično.

 

Ko sem gledala vaše filme, sem se spraševala, zakaj vse filme posnamete v tako specifičnem okolju nižjega srednjega razreda, predmestja ... Vaši junaki so marginalci, posebneži, proletarci, malomeščani. Za vse pa se zdi, kot da so pasivne žrtve potrošniške družbe ...

 

Zato, ker je na tem nekaj resnice. Moji filmi nastavljajo zrcalo potrošniški družbi, so njena kritika. Seveda obstajajo tudi drugi sloji družbe, jaz pa kažem tisti sloj, ki je v Avstriji najbolj masoven. Množice so tudi tiste, katerih glas se dandanes najbolj sliši.

 

Rekli ste, da imajo težave z gledanjem vaših filmov tisti gledalci, kritiki, ki tega okolja ne poznajo in jih zaradi svoje brutalnosti šokira, se jim gnusi ... Ampak tudi vi sami ne pripadate temu okolju in ga opazujete in nam ga kažete zelo kritično, objektivistično, da ne rečem neusmiljeno ... Lahko bi rekli, da je v vaših filmih na delu določen voajerizem ...

 

Jaz sem voajer, opazujem ljudi, vendar ne delam razlik med njimi, ne postavljam meja med različnimi sloji družbe, ne zdi se mi, da je kakšen sloj družbe boljši od drugih ali v prednosti pred drugimi. Ne norčujem se iz teh ljudi, kažem jih zgolj takšne, kakršni so. Nekateri ljudje živijo zgolj v svojih lastnih svetovih. In ko vidijo drugačno okolje, ne morejo verjeti, da je res takšno in komentirajo nekako v smislu, ali so ti ljudje res tako neumni, da ne vedo, kakšni so videti na platnu. Zaradi takšnih predsodkov in moraliziranja pa se izkažejo za neumnejše od protagonistov mojih filmov.

 

Toda realnost v vaših filmih ni zgolj brutalna, je ekstremno brutalna ...

 

Realnost je vedno hujša, kot je prikazana v mojih filmih ...

 

Eden vaših zame najbolj krutih filmov je dokumentarec Živalska ljubezen (1995). Kako ste prišli na to idejo in kako vam je sploh uspelo najti ljudi, ki so se bili pripravljeni tako čustveno kot intimno razgaliti v obupanem hlastanju po ljubezni, sprejetosti, človeškem dotiku, po vsem tem, za kar so prikrajšani po eni strani iz osebnih, po drugi strani pa iz socialnih razlogov?

 

V vsakem velemestu, sploh pa na Dunaju, je na sto tisoče ljudi, ki imajo hišne ljubljenčke. Moraš pač govoriti z ljudmi, jih vprašati, ali bi hoteli nastopati v filmu. To je moje delo. Kot režiser se moram znati približati ljudem in jih prepričati, da mi pokažejo tisto, kar komu drugemu morda ne bi pokazali. Jaz poznam te ljudi, rad jih imam, z njimi se spoprijateljim, povabijo me na svoje domove, še preden začnemo snemati. V nasprotju z vami ali z mano se jim zdi normalno, kar potem vidijo na platnu. To je pač njihova realnost.

 

 

Zdi se mi, da ni veliko upanja v vaših filmih ... Na primer v igranem filmu Pasji dnevi (2001) junaki živijo pasje življenje, besno se grizejo med sabo, njihova eksistenca je zreducirana na raven živalskih potreb ...

 

Toda življenje večine je takšno. To ni izjema, to je pravilo. Ljudje se ločujejo, otroci so sami, tako pač je. Obstajajo statistike, koliko je ločitev, menjavanja partnerjev, nasilja v družini ... Razlika je le v tem, da si lahko to nasilje v vsakdanjem življenju v Pasjih dnevih ogledamo od blizu.

 

 

Torej zgolj prikazujete realnost ali s svojimi filmi skušate vzbuditi zavest o uničujočih posledicah potrošniške družbe, v kateri živimo?

 

Ne verjamem, da bi s filmi lahko spremenili svet, na žalost, lahko pa spremenimo zavest ljudi. S filmi se lahko dotaknem gledalcev, jih vznemirim, in tu so neke posledice. Ustvarim konflikt v njih samih in v odnosu do drugih. Kar lahko dosežem s filmi je, da ljudje začnejo na svet gledati z drugimi očmi.

 

 

Pogovarjala se je Mateja Valentinčič.

 

Intervju z Ulrichom Seidlom je bil prvič objavljen v Ekranu, september-oktober2007.

 

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran