Iz tiskane izdaje

Ulrich Seidl - med dokumentom in fikcijo

Film Uvoz-izvoz je pravkar na sporedu v Kinodvoru, zato objavljamo intervju z Ulrichom Seidlom, ki ga je leta 2007 za revijo Ekran z njim naredila Mateja Valentinčič.

Preberi več...

Louise-Michel

Film Louise-Michel lahko verjetno razglasimo kar za film (preteklega) meseca - po Kinodvoru bo v Art Kinu Odeon v Izoli kot tak predvajan še 11. maja.

Preberi več...

Antikrist - Lars von Trier in ženske

Dušan Rebolj

 

 

»Ko posnameš film, to ni izjava. V Lomu valov so na nebu zvonovi, čeprav tega ne verjamem. Zgodba je izmišljena. Z ženskami sem raje kakor z moškimi. Da bi jih sovražil ... Sovražiti ženske bi bilo tako kakor sovražiti slone. Bilo bi res čudno.« Tako je Lars von Trier komentiral obtožbo, češ da je z Antikristom (2009), svojim zadnjim filmom, dokončno dokazal, da sovraži ženske.

 

Preberi več...

V zraku

»Kdo za vraga si ti?« odgovarja razjarjeni odpuščeni delavec Ryanu Binghamu (George Clooney), enako pa se sprašuje tudi sam, s prvoosebno pripovedjo o svojem življenju, ki pa je bolj beg pred vprašanjem kot odgovor. Identiteto je zamenjal z lastno filozofijo: »Osebni odnosi so najtežja prtljaga v vašem življenju«. Sam potuje z lahkim kovčkom in odpušča ljudi, ki so postali pretežka prtljaga za delodajalce, dokler ni v osebnem življenju odpuščen tudi sam.

»Ryanovo življenje je prispodoba današnjega časa,« pravi režiser filma V zraku (Up in the Air, 2009), Jason Reitman. Kakor v Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005) in Juno (2007), je tudi tokrat postregel s komentarjem družbe v obliki neodvisne, a širšemu občinstvu dostopne komedije, ki premika meje žanra, kot sam označuje svoje filme. Film V zraku, posnet po romanu Walterja Kirna, je njegova nova uspešnica z neklišejskimi dialogi in alternativnim soundtrackom na aktualno temo. Realizem podkrepijo formalni prijemi - montaža izpovedi resničnih ljudi, ki so zaradi ekonomske krize ob službo, ter poroka, posneta kot home video, kar daje vtis resničnosti in domačnosti.

Domačnost je tudi perspektiva filma - antikonformistični konformizem, v prejšnjih dveh Reitmanovih filmih uperjen k problematizaciji tobačne industrije ali k promociji pro-life drže, tu služi zagovoru družinskih vrednot. Legitimna osebna prepričanja so podana tako enostransko, da bo tudi opredelitev gledalcev odvisna od njihovih prepričanj. Problematičen pa je njihov način podajanja: zgodba nima klišejskega srečnega konca, a se ne more ogniti sentimentalnemu moralizmu. Resnične izpovedi odpuščenih služijo čustveni identifikaciji gledalcev, ne pa žanrsko prebojni potujitvi, ki bi pod vprašaj postavljala fiktivno naracijo. Delujejo kot reality show, kar zastavlja problem ekonomske eksploatacije trpljenja ljudi. Z jadranjem na valu ekonomske krize film najde stično točko s svojim junakom, ki služi na račun odpuščanja delavcev.

Zgodba o Ikarovem padcu sodobnega človeka in o potrebi po trdnih koreninah tako ostaja nepretenciozna mešanica komedije in drame, ki zadovolji publiko in kritike. A prav zato ostaja razpeta med njihovimi pričakovanji - in obvisi »v zraku«.

Katja Čičigoj, Ekran - marec 2010

Vsi so v redu

Uvodne sekvence filma Vsi so v redu (Everybody`s Fine, 2009, Kirk Jones) predstavijo priprave ovdovelega očeta, ki pričakuje obisk štirih otrok. Oče Frank (Robert De Niro) poskrbi, da je zelenje okoli hiše lično urejeno, priskrbi sveže meso, pri neukem prodajalcu nabavi kakovostno vino, nakupe pa zaključi z novim žarom, ki ga sestavlja pozno v noč. Ampak do veselega snidenja vendarle ne pride, vsi otroci obisk odpovejo, kar Franka očitno prizadene. Zaveda se, da družinske vezi niso več tako močne, kot so bile poprej, ko jih je skupaj držala pokojna žena. Zato se odloči za skrivnostni pohod, kjer bo na vratih presenetil vsakega izmed svojih zasedenih otrok. Kot spoznamo kasneje, je Frank na svoja sinova in hčeri kar močno pritiskal. Gnal jih je naprej, verjel je, da njegovi potomci lahko posežejo po zvezdah. In tudi so. Prva hči je uspešna v marketingu, druga je uspešna plesalka, tudi sinova sta dobro situirana. Eden je znani slikar, drugi naj bi bil uspešen dirigent. A resnica je drugje, Frank kmalu spozna, da v družinskem krogu zaupanja ni več mesta zanj, in z grenkim priokusom ugotovi, da so njegovi obiski prej breme kot veselje. Tako zanj kot za druge.

Film se dokaj optimistično loti seciranja družinskih vrednot, pokaže na krivo vlogo avtoritarnega očeta pri vzgoji otrok, želi moralizirati o zaupanju in odtujenosti. A zaradi slabo zastavljenega scenarja, dolgočasnega koncepta in neprepričljive fabule, celoten poskus izpade kot le še ena turobno povprečna drama o družinskih tegobah. Kljub temu, da se z vsakim izmed otrok gledalec lahko vsaj malo identificira, liki ne pritegnejo zanimanja, gledalca pustijo ravnodušnega in ob vsem tem tudi vprašanje, kje je pogrešani sin, ne vrta v male možgane tako močno, kot so si avtorji verjetno želeli. Filmu precej manjka tudi na drugih področjih. Režija deluje dolgočasno in neizvirno, dialogi so brez ostrine, nekateri vložki pa delujejo zgolj kot mašilo prostega traku. Dejstvo, da gre za predelavo starejšega italijanskega filma Stano tutti bene (1990, Giuseppe Tornatore) prej straši kot kaj drugega, saj gre za dokaz, da je izvirnost na drugi strani luže trenutno na precej nizki ravni.

 

 

Sandi Pavec, Ekran marec 2010

 

Bombna misija

"Zmagovalni" film letošnje, 82. podelitve nagrade oskar je celovečerec Kathryn Bigelow Bombna misija, ki smo ga obravnavali kot film meseca v februarski številki revije Ekran. Ob tej priložnosti objavljamo esej Marcela Štefančiča, jr. z naslovom 873 načinov, da ne umreš.

 

Preberi več...

Drugo dejanje

V ljubljanskem Kinodvoru je teden dni (od 17. februarja do 24. februarja) na sporedu film Drugo dejanje (Druhe dejstvi, 2008) avtorja Olma Omerzuja, kot predfilm pa se bo vrtel kratki film Gorana Vojnovića Kitajci prihajajo. Olma Omerzuja predstavljamo v Ekranovem fokusu, kjer je obljavljen intervju z njim, v nadaljevanju pa je predstavljen srednjemetražni film, ki raziskuje dinamiko ljubezenskega para, za katerega pa je očitno, da ne zmore več najti skupnega jezika. Po dobrih dveh letih skupnega življenja Cilie in Martina se med njima vse bolj razpira globoka razpoka ...

Preberi več...

Mako Sajko - intervju

Zbrani kratki filmi Maka Sajka so bili pred kratkim izdani na DVD-ju. Z dobitnikom Badjurove nagrade za leto 2009 smo se pogovarjali za Ekran lanskega novembra.

 

 

 

 

 

 

 

 

Preberi več...

Lars von Trier - Antichrist

Lars von Trier (Antichrist) : "Dejstvo je, da sem najboljši režiser na svetu, ne vem pa, če je bog najboljši bog."

 

Preberi več...

Korpus slovenskega filma: primer Krispi

Film Korpus Krispi je živ dokaz, da je mogoče ob nikakršnem proračunu združiti idejo z domiselnim igranjem, atmosferično glasbo, dobro fotografijo in posebnimi efekti ...

 

Preberi več...