Diego Menendes: Ko sem bil mrtev

rsz img 8038 peter bizjak

 

Tamara Langus, foto: Peter Bizjak

 

 

Marca 2013 je alternativno filmsko sceno pretresla vest, da se je pri Reki zaradi padca smrtno ponesrečil gverilski režiser in posebnež z umetniškim imenom Diego Menendes. Ker je mladenič s Fužin prisoten na spletu in do neke mere tudi prepoznaven, se je prav prek spleta vest o smrti v dveh dneh bliskovito razširila. Čeprav črne kronike, policija in pogrebni zavodi niso posredovali nobene informacije, ki bi dotičnega omenjala, nas je večina verjela govoricam.

 

In tudi Diego se nikomur ni javljal na telefonske klice. Ljudje, ki so ga vsaj bežno poznali, so po spletu pisali žalna sporočila, kmalu pa so vest objavili tudi spletni mediji - od obskurnih do domnevno profesionalnih - s področja bivše Jugoslavije.

 

Na presenečenje vseh se je nekaj dni kasneje Diego pojavil, oznanil, da je živ, vendar ni želel pojasnjevati podrobnosti. In kaj se je zares dogajalo? Ker nam ni bilo več do heca, smo se z njim dobili in preverili, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zgodba je nekoliko konfuzna; taka je bila verjetno zaradi količin vpletenega alkohola in treh popotnikov. Diego je na nekakšni pečini v bližini Reke raziskoval idealno mesto za snemanje filmske smrti. En član družbe je predčasno zapustil prizorišče, drugi pa se je ukvarjal z lastno slabostjo, ko je Diego s pečine vrgel velik kamen. Vinjeni kolega je sklepal, da se je s pečine pognal Diego, ta pa je prepoznal priložnost za uprizoritev lastne smrti in jo izkoristil. Skril se je in kolega pustil v prepričanju, da je mrtev. Ni se več oglašal na telefon, tri dni je še ostal v Reki, nato pa prišel v Ljubljano.

 


Zakaj se nisi javljal na telefonske klice?

 

Padla je ideja, da izvedem nekaj, da odigram svojo smrt in se potem vrnem nazaj. Pa še ta »Klub 27« z mrtvimi glasbeniki. Kot nek umetnik, ki je pač umrl in prišel nazaj. To je bila taka nora ideja. Pri 30 ali pa 29 letih ni nekih takih ljudi, ampak vseeno. To je bilo vse spontano. Ampak potem je oni (prijatelj, ki je vest objavil na facebooku, op. a.) to objavil in je bila cela pizdarija.

 

Kakšna pizdarija?

 

Ja, folk je verjel. En je pisal, da je jokal in gledal moje filme. Cele Fužine, vsi so bili zamorjeni. Potem so pa še mediji objavili. Saj bi se rad smejal in zezal s temi ljudmi, ampak je bilo še toliko posledic tega sranja ... Ene par ljudi je bilo prizadetih, nekaj ljudi je pa umrlo v parih dneh.

 

In se čutiš neposredno odgovornega za njihovo smrt?

 

Ja. Sem neposredno odgovoren, da so umrli.

 

Kako so pa umrli?

 

En od bolezni, pa en od drog, en je imel pa nesrečo. Zdaj bi si želel, da tega ne bi naredil. Nekaj dni sem prejokal. Ni se s tem za zajebavat! ... Čeprav, ta projekt mi gre po glavi. Prikaz resnice, smrti, nesreče, samomora, umora. Prikaz resnice medijev, ljudi, spremenjenih verzij in da pride do neke mrtve legende, žive legende. Ko je človek mrtev, je kar naenkrat vreden več. Ta razmerja med mrtvimi in živimi. A je bolje biti živ in manj znan ali mrtev in bolj znan? V tem smislu.

 

Ja, nekaj, kar ni bilo res, je za nekaj dni postalo res, ker se je o tem pisalo in govorilo.

 

Nekateri so bili jezni. Tega nisem pričakoval. Po drugi strani pa s ful folka ni bilo neke normalne komunikacije. Enkrat te en pozdravi, enkrat te ne, pa neke diskriminacije. Zdaj se je pa pri enih kar nekaj premaknilo. Ali pa so čutili, da sem jaz neko upanje za boljši svet.

 

Praviš, da vidiš neposredno povezavo med smrtjo svojih znancev in tem, da si se ti igral s smrtjo. Ampak kot filmar in kot nekdo, ki pripoveduje zgodbe, govoriš tudi o smrti. Saj to je del življenja. Tudi raca je umrla (Dead Duck, 2010, op. a.). Zakaj se ne bi smel igrati s smrtjo? Zakaj ne bi smel uprizoriti lastne smrti?

 

Ker je smrt ljudi hujša od smrti neke race.

 

 

 

 

Ampak poglej, koliko ljudi umre v filmu Umri pokončno (Die Hard, 1988-), pa so vseeno že toliko nadaljevanj posneli.

 

Ja, ampak to je umetnost. In noben ne umre zares.

 

Ja, fikcija je, ampak saj tudi ti nisi zares umrl. Tudi ti si nam dal fiktivno zgodbo.

 

A ti govoriš v filmu ali da je to sporno?

 

Ne, ti si rekel, da se s smrtjo ne smemo igrati. Pa me zanima, zakaj bi bilo to sporno, če vsak režiser in pisec za dobro zgodbe pri svojem delu pobije kakšne svoje like.

 

Ker so mislili, da sem v resnici umrl. Ker ne gre za filmski projekt.

 

Zakaj si hotel biti mrtev?

 

Saj nisem hotel biti zares mrtev.

 

Okej, zakaj si se delal mrtvega? Zakaj si se nekaj dni skrival in se nisi javljal na telefon?

 

Zato, da pokažem, da je to bullshit, naj nehajo s temi mrtvimi legendami. Naj grejo v p. m. Človek je največ vreden, ko je živ. Buče so te mrtve legende in klubi 27.

 

Se ti zdi, da si kaj dokazal?

 

Seveda sem nekaj dokazal. V bistvu, ko je nekdo živ, ga ne spoštuješ, potem pa ga.

 

Zdaj si star 30 let. Kaj počneš in ali se je kaj spremenilo od najinega zadnjega srečanja?

 

Ne vem, težko je to odgovoriti. (Dolg premislek ...) Ja, to, da več folka pozna naše stvaritve. Edino to.

 

Koliko pa vas je v ekipi?

 

Pet, šest, ampak se nobeden nima namena izpostavljati.

 

Si se torej samo ti pripravljen izpostaviti kot avtor in kaj povedati o svojem delu?

 

Ja. Pa recimo Prle, ker z njim delamo to novo serijo.

 

Kako pa napredujete z delom?

 

Ja, jaz sem zadovoljen z materialom in s to novo stvaritvijo. Ker serija je improvizacija. Ampak ne vem ... preveč je plana, premalo je neke ... Una varianta; snemaš celo življenje, potem pa ne moreš materiala iz tega potegnit. Mislim, čas je, da dobimo kaka sredstva! Že zdavnaj bi bil čas.

 

A pa ste se kam prijavili in kje zaprosili za sredstva?

 

Enkrat smo kandidirali. Ne vem, no. Ne premakne se nikamor.

 

Kakšne imaš pa cilje? Kam bi se moralo premakniti?

 

Ja, imam določene cilje v glavi. Ampak tole, kar je zdaj, ni cilj. Tole se ponavlja. Treba je neki, ena sprememba. Tole je katastrofa. Stanje na mestu. So ljudje, ki nič ne naredijo, pa dobijo denar.

 

Ampak rekel si, da ste samo enkrat nekam prijavili, da bi poskusili dobiti kakšna sredstva.

 

Ja, to je tudi res ... Ti formularji, te prijave, to me tako odbija, da mi gre na bruhanje. Pa pravilno izpolniti, pa ono in tretje.

 

Na neki osnovi morajo razdeliti denar.

 

V bistvu bi moral res poskusiti. Mogoče pa ni tako težko dobit denarja. Če gledam, kakšni projekti ga dobijo ...

 

[Diego se je v nadaljevanju zaklepetal in razlagal o sceni, Sloveniji, umetnikih, financah, nemogočem obstoju v takem svetu ter o "negativni filmski art sceni".]

 

 

rsz 2 - avtor peter bizjak

 

 

Tudi ti deluješ nezadovoljen in negativistično razpoložen. Včasih si se bolj zabaval, zdaj pa si bolj resen in zamorjen, se mi zdi.

 

Mislim, da je to kar res, ja. Mislil sem, da so ljudje bolj odprti. Obstaja nek fašizem, neka zaprtost ... do ljudi, ki imajo nekaj za povedat.

 

Se ti zdi, da imaš kaj povedati?

 

Mogoče niti ne, ampak v primerjavi s tem, kar govorijo ljudje, ki veljajo za neke umetnike ... Sem na eni točki, ko sploh ne vem, kaj se dogaja. Malo to, malo tisto vleče in potem stvari ne narediš do konca. Milijon nekih projektov je.

 

Zadnje čase si bil precej političen.

 

Jaz sem bil političen?

 

Udeleževal si se protestov, agitiral si in propagiral svojega kandidata ...

 

[Na tej točki je Diego prešel v obširno politično razpredanje o komunistih, Udbi, strankah in antifašistih, po petih minutah pa je prešel na enega novejših projektov z naslovom Razdvojen narod, za katerega je posnel pet intervjujev (Janez Stanovnik, Ladislav Troha, Demeter Bitenc ...), proteste in nekakšne notranje monologe. Zdaj se mu zdi, da je prišel do točke, ko lahko dokumentarec postane sporen za prikazovanje.]

 

Te moti, če je dokumentarec sporen?

 

Ma, če ne dobiš denarja ali pa par jurjev evrov, je to brez zveze.

 

Si mislil, da boš dobil denar, ko si se ga lotil?

 

Po moje, da ja. Po moje bi bil čas, da dobimo kaj.

 

Si morda prijavil projekt na kak crowdfunding?

 

Ta projekt ne, ker je prezgodnja faza. To bi bilo treba takoj posnet in čez par mesecev prikazat. Bi bil pa kak drug projekt primernejši.

 

A toliko jih imaš?

 

Projektov je milijon. Saj to je problem, da jih je preveč.

 

Zakaj se pa ne osredotočiš na dva ali pa le enega?

 

Saj to se po moje bom. Predvsem mi je voljo zbilo, ko mi je folk govoril: "Saj je lepo, da snemaš, ampak če ne dobiš nobenega denarja, bi to mogoče raje malo opustil." Očitno bi moral res en globalen projekt posnet. En, da bi bil odmeven.

 

[Diego obenem sam priznava, da so tehnično njegovi izdelki še vedno slabše kakovosti, čeprav zaznava napredek. V pogovoru je izpostavil, da en človek sam težko snema, montira in igra samega sebe. "To je katastrofa," nezadovoljno zaključi.]

 

Kaj pa prihodnost? Kaj te čaka?

 

Ja, na financah bi moral bolj delat, da bi lahko potem govoril neko mnenje. (Po kratkem razmisleku.) Mogoče bo šel ta performance v neko zgodovino. Mislim, da bi znal it, ker je bil v tujih medijih in so si ga ljudje zapomnili. Se pravi, bil je dokumentiran ali pa ga bodo poznali prek tega filma.

 

Kakšnega filma, Diego?

 

Ja, to bo film. Diego Menendes Is Dead. Verjetno bo film. Celovečerec. Če sem že tako daleč prišel, je treba zdaj to narediti. Mogoče bi šlo v zgodovino, če bi čez 20 let govorili o tem in bi ostalo dokumentirano.

 

Pa bi si upal to početi glede na to, da verjameš, da si zaradi uprizoritve lažne smrti odgovoren za smrt treh ljudi?

 

Ja, saj bi to tudi povedal, da ne se zezat s smrtjo, ker te smrt lahko udari nazaj.

 


(Več o Diegovem izginotju pa v reviji Ekran, april-maj 2013.) 

Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell