Socialistično romantične bele noči


Bojana Bregar


ws-0-house of cards1

Poštarjeve bele noči (Belje noči poštalona Alekseja Trjapicina, 2014) se začnejo z bližnjim posnetkom družinskih fotografij, ki ležijo na pisanem plastičnem prtu na kuhinjski mizi. Za mizo sedi Ljohka, postaven mož kakšnih petdesetih let. Njemu pripada zgodovina s fotografij. Razlaga, kako danes živi sam, ker mu je zaradi alkoholizma zakon šel po vodi. Vseeno ni videti pretirano nesrečen. Živi v vasi, vsak dan se zbudi, si skuha čaj in potem raznaša pošto.


Aleksej Trjapicin, ki gra Ljohko, je poštar v resničnem življenju, v prav tej vasi, ki jo je za osrednje prizorišče svojega zadnjega filma izbral ruski režiser Andrej Končalovski. Trjapicin tudi ni edini naturščik – igralsko zasedbo sestavlja majhna skupina vaščanov in njihovi filmski liki so praktično preslikave njih samih iz realnega življenja, iz realnih okoliščin. Ohlapno okostje filmske zgodbe sledi ritmu vsakdana skupnosti, ki je od širnega sveta odrezana z jezerom, razlitim po na videz neskončnem prostranstvu bujnega zelenja in gozdov. Poštar Ljohka je vitalni del te skupnosti – vsako jutro se z motornim čolnom poda prek jezera na drugo stran, do lokalnega poštnega urada, kjer prevzame nekaj redkih pisemskih ovojnic, povečini računov. Danes imajo seveda vsi, tudi ljudje v najbolj obupno odročnih kotičkih ruske divjine, mobilne telefone. Zato je poslanstvo poštarja vedno bolj podobno poslanstvu socialne službe: srečuje se s starimi in onemoglimi ter jim pomaga pri kakšnem drobnem opravilu; dostavlja nujne življenjske potrebščine (povečini kruh in cigarete) tistim, ki živijo predaleč od trgovine; igra nadomestnega očeta, recimo malemu Timurju (Timur Bondarenko), kadar je njegova mama, privlačna soseda Irina (Irina Ermolova), zdoma po opravkih


Bukolična idila vaškega vsakdana je tako prevladujoča tema te impresionistične filmske razglednice, ki jo odlikujeta prelepa (sicer digitalna) fotografija in pristnost njenih maloštevilnih, a zanimivih protagonistov.




Pripovedna sproščenost se mestoma stopnjuje že v skorajšnjo strukturno raztresenost, ko se prizori ponekod brez pravega razloga končajo in nadaljujejo povsem drugje in v drugem času. A to ni posebno moteče, saj smo nagrajeni z bogato atmosfero in napol magično napetostjo, ki jo ustvarja intuicija, da v vasi duhovi preteklosti ves čas ostajajo z živimi. V enem od vrhuncev filma se vaščani zberejo ob pogrebu starke (tudi v resnici vaščanke, ki je med snemanjem umrla) in v ozadju slišimo poštarjev monolog, v katerem pojasnjuje, da je skupaj s to starko umrl še zadnji delček duha preteklega časa, ki ga le čisto malce ironično poimenuje socialistična romantika. Še eden od bolj hudomušnih momentov v filmu nam postreže z vzletom vesoljske rakete iz baze v bližini vasi, česar pa vaščani v svoji melanholični zasanjanosti sploh ne opazijo.


V takšnih trenutkih se film odlepi od pregovornih tal, od mundanega dokumentiranja vaške folklore, in skozi vizualne metafore subtilno premakne k tragediji, ki zaznamuje človeški obstoj v svojem bistvu. Na površje zvabi rdečo nit, ki se skriva za idiličnimi, fotogeničnimi filmskimi pejsaži – prekletstvo, ki je dvojnost človeške narave: zatekanje v dualizme, v skrajnosti, ki jih tako zgovorno pooseblja prav ruska zgodovina, vpisana v telesa in obraze ljudi. Preživeli so spodleteli sovjetski eksperiment prisilne enakosti in takoj zatem padli v kontrast: obsceni, gargantovski kapitalizem je v nekaj desetletjih še poglobil prepad med bogatimi in revnimi v skrajno nepremostljivo brezno, širno kot Rusija sama. Alkoholizem, revščina, korupcija birokratov, nasilje in kriminal, ne nazadnje pa skrajna neumnost resničnostnih oddaj, ki vsak večer pospremijo v sanje množice, ki razen teh sanj nimajo ničesar.


Vzdušje filma se prelomi, ko poštarju ukradejo motor. Ta nepredvideni strošek zamaje njegovo dnevno rutino, s tem pa tudi rutino vseh, ki se zanašajo nanj. Ljohka se tako odpravi v mesto k sestri, ki bi mu lahko posodila denar. Naslednja slaba novica ga doleti še isti dan – Irina, njegova nesojena ljubica, se seli v mesto, kjer jo čaka nova služba. Ljohka se odpravi za njo, a odneha in se vrne domov. Tam ga čakajo vaščani in steklenica vodke, ki bo ostala njegov stalni antagonist.


Podeželje v Poštarjevih belih nočeh služi pozabi zgodovinskosti – narava v filmu ne nosi posledic pretekle politike, niti do nje v celoti ne prodre sedanjost. V suspendiranem času, ob spokojni veličini in dostojanstveni lepoti narave se zdijo človeška družba in njene zablode povsem neznatne in banalne. Seveda je to svojevrstni eskapizem, toda Končalovski v filmu – svojem ljubezenskem pismu domačemu kraju – spretno manevrira med spomini in refleksijo onkraj naivnosti, pri čemer ne pozabi ohraniti smisla za humor. Kar je od človeka, ki je delal tako z Andrejem Tarkovskim kot s Sylvestrom Stallonejem, razumljivo pričakovati.


(Objavljeno v reviji Ekran, maj-junij-julij 2015)


Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell