"Očitno nikoli niste bili trinajstletno dekle"


ws-0-house of cards1

Bojana Bregar


Zlo za petami (It Follows, 2014, David Robert Mitchell)




»Prepričajo te, da se odpoveš svojemu otroštvu za nič,« razlaga čedni fant z bazena dekletu, ki v kopalkah sedi poleg njega v prijetnem nočnem hladu poznega poletja in ga posluša, kako ji razlaga o mitu najstništva. In čaka, da jo bo poljubil. Nedaleč stran, v hiši njegovih staršev, njuni prijatelji plešejo, pijejo, kadijo. Še preden bo konec te noči, jo bosta že pogrešala.


 

The Myth of American Sleepover je bil prvenec ameriškega režiserja Davida Roberta Mitchella, ki je postal instantni indie hit leta 2011 in instantni indie kult, ki se je obvezno pojavil na lestvicah najboljših filmov ne samo leta, ampak tudi desetletja. V njem se je Mitchell poklonil najstništvu, podobno, kot se je dvajset let pred njim najstništvu poklonil Richard Linklater z Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993).

Kot v Linklaterjevem filmu, najstništvo v The Myth of American Sleepover preveva nekakšna inherentna nostalgija. Čeprav vsi njegovi liki čakajo, da bodo končno lahko živeli onkraj policijske ure in domačih nalog in ur biologije in športne vzgoje, se obenem ne veselijo cene, ki jo bodo morali plačati za takšno svobodo. Kakšna svoboda je sploh to, da zamenjaš en zapor za drugega? Da namesto v šolo hodiš v službo? Da plačuješ položnice in nosiš hlače na rob in da moraš v trgovini kupovati WC-papir? To ni svoboda. Ampak vedo, da ni poti nazaj. Zajebali so se že, ko nasedli tej prvi laži, da morajo odrasti, da morajo postati najstniki in se obnašati kul. Edina svoboda, ki so jo zares imeli, je bila zanje za vedno izgubljena točno v tistem trenutku, ko se prvič niso več počutili kot otroci. Ko so spoznali, da vedo preveč in se bodo morali začeti pretvarjati, da jim je vseeno, čeprav jim je do tistega trenutka v resnici bilo.


Ah, ugrizniti v jabolko spoznanja! Ko bi si le lahko povrnili nesmrtnost!


»Poglej, kako je ta mali srečen. Vse svoje življenje ima še pred seboj. Poleg tega lahko pri tej starosti vse tiste zadeve opraviš stoje v plenicah. Popolna svoboda. Tega si jaz ne bi mogel več privoščiti,« v filmu Zlo za petami (It Follows, 2014) razlaga Hugh svoji novi punci Jay, ko se na drugem zmenku igrata in ugibata, komu si želita biti podobna. Kasneje bo Hugh, ki mu je v resnici ime Jeff, odpeljal Jay na tretji zmenek, kjer se bosta na zadnjih sedežih avtomobila ljubila, in Jeff, za Jay še vedno Hugh, bo svoje dekle okužil s skrivnostnim virusom, z nadnaravno spolno boleznijo, zaradi katere jo bo začelo povsod zasledovati bitje brez imena. Če jo ujame, bo Jay mrtva. Preden je spal z njo, je zasledovalo njega. Zdaj ji je virus predal, da bi se znebil prekletstva, toda če prikazen ujame in ubije Jay, bo znova prišla po Jeffa. Zato ji ta položi na srce: »Zadeve se lahko znebiš le tako, da jo preneseš naprej. Dati jo moraš naprej. Poslušaj me, to delam za tvoje dobro,« jo roti, nato pa odide in jo pusti samo, a ne popolnoma. Kljub neverjetni zgodbi Jay prepriča sestro in svoja najboljša prijatelja iz otroštva, da je tisto, kar jo zasleduje, česar oni ne morejo videti, resnično, in skupaj se odločijo, da se bodo skušali boriti. Kmalu se skupini pridruži še prikupni fant iz sosednje hiše. Skupaj bodo premagali to zlo, ki se Jay kmalu prikazuje že povsod – sredi noči v kuhinji, v šoli, na strehi domače hiše, na plaži, kamor se zatečejo, a jo kmalu spet najde. Ko jo najde, se ji prikaže na različne načine, a vedno v obliki ljudi, ki se ji zdijo bežno znani ali jih celo dobro pozna. Ne glede na to, kakšni so videti – odnehati nočejo, ubiti jih ni mogoče, in tudi ko Jay naposled upošteva Jeffov nasvet in preda smrtonosno štafetno paličico, se prikazni vrnejo. Ne more jim ubežati in vse kaže, da jim nikoli ne bo.




V tradiciji najboljših, ali natančneje rečeno, prelomnih grozljivk (ki niso nujno bile vedno zares odlični filmi), je najlucidnejši moment vedno ta, da locirajo vir tesnobe neke določene populacije in ga nato skozi ustroj filmsko-sanjske logike prevedejo v fantazmatsko pošast. Zdi se, da s filmom Zlo za petami Davidu Robetu Mitchellu uspe točno to: najstniško tesnobo, ki jo je slutiti v The Myth of American Sleepover, potencira in utelesi v brezimni prikazni in s tem odpre novo poglavje sodobnega horror filma.


Znova je filmska atmosfera prežeta z vseprisotno nostalgijo, ki pa je zdaj natančneje definirana, izkristalizirana kot tesnoben strah pred smrtjo. V filmu že dolgo ni bilo nikogar, ki bi znal subtilnejše plati pubertetniške izkušnje tako spretno ujeti in izraziti. Resnično razumeti najstnike pomeni razumeti večno prisoten strah pred odraščanjem, prehodom med otroštvom in odraslostjo, ki porodi zevajočo vrzel med enim stanjem in drugim, med željo po tem, da bi odrasli, in tragičnim občutkom krivde, ki ga ta želja zbudi. Najstrašnejša posledica odraščanja je izguba brezskrbnosti. Strah nas postane zavedanja, da lahko – da bodo zagotovo umrli naši dedki in babice, naši starši in nekoč tudi naši prijatelji. Strah nas je lastne umrljivosti, bolezni, teže odnosov, ki propadejo. Vsak nov odnos, prijateljski ali ljubezenski, gradimo na pogorišču preteklih ljubezni, prijateljstev, ki jih ni več. To je strašno breme, prekletstvo, ki nam sledi do konca življenja, in nemogoče se ga je znebiti. Lahko se le naučimo živeti z njim.


Zlo za petami nekaj svoje vizije zagotovo dolguje Deviškim samomorom (The Virgin Suicides, 1999, Sophia Coppola). Lizbonova dekleta podobno kot Jay in njeni prijatelji živijo v obdobju ameriške gospodarske krize, s to razliko, da se v času Samomorov ta šele napoveduje s pričetkom zatona avtomobilske industrije. Zlo za petami navkljub svoji anahronistični podobi brez dvoma živi v svetu leta 2014 ali morda v neki bližnji prihodnosti. Odvija se namreč v Detroitu, ki je tako izpraznjen ljudi in tako poln težke, zadušljive atmosfere razkrajanja, kot kakšen umirajoč plantažni dvorec sredi Louisiane desetletja po koncu zlate dobe ameriškega suženjstva. Detroit sam je simbol smrti; tam se najstniki brez mater in očetov (ti so v obeh Mitchellovih filmih večno odsotni) vozijo v avtomobilih iz let napredka, mimo predmestnih sosesk in stavb, ki so bolj okostnjaki kot ruševine. Omeniti velja, da film popotnico tej sanjavi atmosferi nadgradi z odličnim soundtrackom, glasbenim pastišem, zgrajenim iz velikih trenutkov v zgodovini t. i. retro in horror syntha, ki so nezmotljiva referenčna točka za filme, v katerih umirajo najstniki.


Najstniki pa vedno umirajo v slasherjih, ki jih Zlo za petami citira s ponosom na rokavu in vsem na očeh. Noč čarovnic (Halloween, 1978), Nočna mora v Ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984), Petek 13. (Friday the 13th, 1980), Carrie (1976) in še bi lahko naštevali.




Vse te simbolne najstniške smrti, ki so hkrati nujne in obžalovanja vredne, romantične in grozljive, so pogoj za vstop v svet odraslih. In ja, odraslost je travmatična izkušnja, toda hkrati neizogibna, in če se slasherji hranijo s to kolektivno izkušnjo tesnobe, imajo za to dober razlog – so namreč odvod za vso to tesnobo, tako kot so bile nekoč v davnih časih, preden so postale politično nekorektne in kulturno nesprejemljive, Grimmove pravljice v pomoč odraščajočim otrokom. Za konec le še tole zanimivo in v enaki meri grozljivo vprašanje – zakaj v Sloveniji nihče ne snema najstniških grozljivk? Bi to lahko pomenilo, da slovenski najstniki nikoli simbolno ne umrejo? In če to drži, je potem res tudi, da pri nas nikoli nihče zares ne odraste?


(Objavljeno v reviji Ekran, avgust-september 2015)


Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell