Moralni korektiv sodobne ženske: Razuzdanka


trainwreck01

Tina Poglajen


Razuzdanka (Trainwreck, 2015, Judd Apatow)


Ameriška komedijantka Amy Schumer je v preteklih nekaj letih, še posebej pa v zadnjih mesecih, zaslovela s svojo humoristično serijo Inside Amy Schumer (2013 – , Comedy Central), v kateri sodeluje kot režiserka, scenaristka in odigra večino vlog. Vsak del namreč sestavljajo različni skeči; naslovi nekaterih od njih so recimo »A Porn Star is Born«, »Gang Bang« in »Slut-Shaming«, ki se iz dela v del med seboj le izjemoma povezujejo. Dopolnjujejo jih intervjuji o spolnem življenju, spolnih preferencah in podobnem, ki jih Schumerjeva opravi z naključnimi mimoidočimi na newyorških ulicah. Poleg tega je v vsako epizodo vključen nekoliko daljši pogovor z ljudmi v različnih poklicih – striptizetami, prostitutkami, delujočimi v religioznih taborih za »zdravljenje homoseksualnosti« in tako naprej.


 

Iz vsega tega je nemudoma razvidno, da je serija Amy Schumer daleč od mainstreamovskih televizijskih programov ali serij, predvsem pa je daleč od konservativne ideologije ameriške javnosti, ki ceni monogamijo, heteronormativnost, hkrati pa ženske venomer postavlja predvsem v seksualizirane, objektivizirane vloge, ki so v komičnih filmih in serijah daleč od tega, da bi same pripovedovale šale: če že kaj, so šale usmerjene na njihov račun. Subverzivni učinek v zvezi s tem Schumerjeva v svoji seriji doseže predvsem z vzpostavljanjem svojega subjekta (in občinstva) kot radikalno ženskega (a ga hkrati postavi na mesto nevtralno-univerzalnega), spodkopavanjem ustaljenih pričakovanj v zvezi z ženskami in feminilnostjo ter moškimi in moškostjo in parodiranjem ali satiro mainstreamovskih žanrskih konvencij in popularne kulture.


V vsem tem delno deluje v tradiciji ameriške liberalne komedije, katere glavne zastavonoše so – vsaj v zadnjih petnajstih letih – predvsem scenaristi in igralci Saturday Night Live in igralsko-scenaristično-režijska ekipa, ki se zbira okrog Judda Apatowa in njegovih filmov. Četudi je njihovi zvrsti »politične« komedije mogoče očitati marsikaj – od občasnega naivnega, včasih ideološkega idealizma, ki se vtihotapi v siceršnji milenijski cinizem, do neobčutljivosti oz. skoraj popolne nezainteresiranosti za razredna vprašanja –, je jasno, da so serije, skeči in filmi, ki jih producirajo, med najprogresivnejšimi v ZDA, kar zadeva vprašanja spola in spolne usmerjenosti, pa verjetno nimajo veliko vzporednic niti v okviru svetovne filmske ali celo televizijske produkcije. Tako je pravzaprav uganka, kako vsi ti komiki, scenaristi, igralci, režiserji in drugi ustvarjalci in ustvarjalke lahko stojijo za filmom, kakršen je Razuzdanka (Trainwreck, 2015, Judd Apatow).


trainwreck02


Zanimiv je že slovenski prevod filma, ki vse skupaj na neki način še poslabša. Trainwreck, kakor je film naslovljen v izvirniku, namreč nima nikakršne spolne konotacije – niti glede spola niti glede spolnosti. Razuzdanka ima oboje – prvič namreč pomeni žensko, drugič pa promiskuitetno žensko, in to v slabšalnem pomenu. Medtem ko se Trainwreck nanaša na človeka, čigar življenje je v razsulu – po navadi to lahko vključuje vse: od zaposlitve, denarja, ljubezni do splošnega psiho-fizičnega stanja –, Razuzdanka označuje določeno žensko – protagonistko, ki jo bo treba vsaj do konca filma spraviti na prava pota, torej narediti monogamno, jo vrniti v varno zavetje patriarhata. S tem slovenski prevod naslova filma na neki način napoveduje tisto, kar je filmu tudi naš največji očitek: Razuzdanka ni toliko komedija, kot je le mestoma komična parabola o tem, kako naj bi se ženske obnašale in kako naj se ne bi.


Morda dejstvo, da je protagonistki, ki jo igra Schumerjeva, ime preprosto Amy, didaktičnost filma še dodatno zaostri – celo na metatekstualno raven. S tem ko gre na neki način za isto Amy, kot je Amy v seriji Inside Amy Schumer, nauk o »pravilnem« ženskem vedenju ne naslavlja le protagonistke filma (in njegovega (ženskega dela) občinstva), temveč tudi protagonistko serije in njeno občinstvo – na neki način poskuša na učinek, ki ga ima serija, delovati »prevratniško«. Medtem ko je Amy v seriji Inside Amy Schumer inteligentna komedijantka, ki se šali iz vsega, tudi na račun svoje nesposobnosti, neurejenosti in podrejanja prevladujočim lepotnim in drugim standardom, je Amy v Razuzdanki skrajno brezbrižna do čustev in potreb vseh okrog sebe, odvisna od drog in alkohola, predvsem pa brez kakršnih koli znakov duhovitosti ali inteligentnih uvidov, ki so lastni njenemu alter egu v seriji. Njene nerealistično neprijetne lastnosti imajo, kot že rečeno, svoj namen: do skrajnosti so privedene zato, da iz Amy naredijo primeren objekt za spreobrnitev v ljubečo, straight-edge partnerico, ki se proti koncu filma čedalje bolje, seveda, razume tudi z otroki.


Težava ni le v liku protagonistke. Tudi njen ljubezenski interes, Aaron, ki ga igra ikonični bivši član zasedbe Saturday Night Live, Bill Hader, je problematičen z dveh vidikov: najprej v okviru prej omenjenega idealizma: četudi je uspešen, privlačen in medijsko izpostavljen zdravnik, je že dalj časa samski in naj bi že dolgo ne spal z žensko; poleg tega se v slogu romantičnega junaka na smrt zaljubi v protagonistko in ji zelo hitro izpove ljubezen, čeprav glede na neprijetne lastnosti, ki ji jih pripiše film, ni povsem jasno, zakaj bi ga ta sploh privlačila. Po drugi strani se – protislovno – do nje ves čas vede obsojajoče: kritizira njeno domnevno prekratko obleko, nadzoruje kozarce vina, ki jih ona spije ob kosilu, jo ošteje, ker med njegovim govorom dobi pomemben telefonski klic, ker kadi travo, ker je imela pred njim veliko drugih moških, in tako naprej. Če še malo prej ni bilo jasno, zakaj hoče njo, ob vsem tem ni več jasno niti, zakaj bi ona hotela njega.


trainwreck03


Amy in Aaron v Razuzdanki sta torej naravnost katastrofalen par, ki, kot kaže, rabi le (nerazumljivo) ideološko konservativni agendi ustvarjalcev. Na neki način se ves čas zdi, kot da bi se scenarij Amy Schumer tepel z režijo Judda Apatowa – določeni prizori delujejo kot zaključeni, posrečeni skeči, podobni tistim iz serije ali odrskih nastopov komedijantke, le da se v filmu za razliko od teh zaključijo v bizarno konservativnem tonu. Po drugi strani se prepletajo s počasnimi, domnevno pomenljivimi pripovednimi loki in prizori, ki niso melanholični ali dramatični, temveč zgolj mlačni in dolgočasni. Kot smo v Ekranu že pisali [1], se Apatow v žanru drame ne more meriti z mojstri karakternih študij in upodobitev medčloveških odnosov, pri čemer ga dodatno ovirajo ostanki trdovratnih hollywoodskih žanrskih konvencij; kadar koli se poskuša namesto komedije ukvarjati z bolj eksistencialno problematiko, pravzaprav s tem v nobeni od zastavljenih smeri ne uspe zares.


Kako si torej razložiti dejstvo, da za obema izdelkoma – serijo in filmom –, ki sta si ideološko tako zelo različna, stoji ista ustvarjalka (če že ne več ustvarjalcev)? Naj (nekoliko pokroviteljsko) obsodimo vpliv uveljavljenega moškega režiserja, čigar želje so obveljale nad scenaristkinimi? Naj razglasimo, da je avtor tako ali tako že nekaj desetletij mrtev? Naj spremembo v retoriki pripišemo pritisku hollywoodskih studiev? Kakor koli že; da so konservativne že same hollywoodske žanrske konvencije, predvsem kar zadeva romantične komedije, seveda ni nič novega, vendar se zdi – morda tudi zaradi specifičnih okoliščin filma –, da gre Razuzdanka v tem še dlje. Če bi od filma pričakovali več seksualno eksplicitnega humorja, ostrega feminizma in nekakšnega značilnega prestopništva generacije Amy Schumer – značilnosti njenega dosedanjega dela –, je v prvem filmu, ki ga je napisala, spolnost njene »osvobojene« junakinje prikazana kot turobna in nemikavna, od prazne do moreče izkušnje. Življenja dela sodobnih žensk, ki jih Schumerjeva tako uspešno in v nekaterih pogledih revolucionarno upodablja v svoji seriji, s čimer se je poistovetilo ogromno gledalk (in gledalcev), rabijo le še posmehu – tokrat postanejo nekaj, kar je »v razsulu«, »razuzdano«, če hočete; zavračanje konservativne, monogamne, heteronormativne morale in vrednot je le še »faza«, ki naj bi prej ali slej minila. Pri Razuzdanki gre – ne glede na to, kdo je film napisal, posnel in v njem igral – za povsem nesatirično različico pripovedi o neukročeni trmoglavki enaindvajsetega stoletja.


____________________________

[1] Tina Poglajen, »To so 40.« Ekran, februar/marec 2013, letnik L, str. 81.


(Objavljeno v reviji Ekran, avgust-september 2015)


Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell