Nabrušena bojna sekira na prostranstvih žanra


bojna_sekira_03

Varja Močnik


Bojna sekira na festivalu Kurja polt


Letos pozimi smo gledalci iz prestolnice na platnih razvpito neobiskanega in pregovorno nevzdrževanega kinocentra na robu mesta zlahka prezrli pomemben film, ki je postal takojšen kult in v isti sapi klasika, ko je startal svoje sicer tudi borno svetovno kinematografsko životarjenje, a živahno festivalsko in piratsko življenje. Bojna sekira (Bone Tomahawk, 2015, S. Craig Zahler) se je s statusom kulta bržkone spogledoval že pred svojim nastankom, po zaslugi težko ločljivih iznajdljive promocije in radovednosti filmskih zanesenjakov, ki svoja raziskovanja živahno sejejo po svetovnem medmrežju. In tudi zato, prav zaradi takih alarmov, ki glasno opozarjajo na nastajajoče filme, je toliko bolj boleče, da trgovci – prikazovalci in njihovi (pogosto nezainteresirani, praviloma pa nepoučeni in trdoglavo nevešči) dobavitelji – distributerji prepogosto poskrbijo, da pomembni filmi komaj opazno ošvrknejo platna ali pa jih sploh ne osvetlijo. A pustimo za seboj bolečo izkušnjo »nevidenja« in se poveselimo možnosti ogleda tega nenavadnega žanrskega hibrida na 3. ediciji festivala žanrskega filma Kurja polt.


 

Vajeti tega napetega, grozljivega in zabavnega vesterna v rokah trdno drži avtor-režiser, scenarist, soavtor glasbe S. Craig Zahler. Zahler je relativno mlad (triinštirideset let) in uspešen pisatelj, avtor štirih romanov različnih žanrov (med njimi vestern, kriminalka, znanstvena fantastika), glasbenik (bobnar, pisec besedil in pevec v heavy metal bendu), direktor fotografije, pisec vsaj pol ducata scenarijev, za katere že leta napovedujejo, da jih bodo realizirali priznani hollywoodski režiserji in igralci, in avtor enega scenarija, ki je dejansko postal film – grozljivka Asylum Blackout (2011, Alexandre Courtès). Kakor pravi v intervjujih, se je kot deček bal celo napovednika Aliena, a pri trinajstih spoznal grozljivke, postal otrok revije Fangoria in filmov Daria Argenta, Lucia Fulcija, Sama Raimija ... Njegova najljubša grozljivka je in bo za vedno Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead, 1968, George A. Romero), Gremline (Gremlins, 1984, Joe Dante) je gledal spet in spet in spet v kinu, risal svoje gremlinske stripe in napisal kar nekaj verzij nadaljevanja – Gremlini so edina franšiza, ki bi se je z veseljem lotil.


Do filma Bojna sekira je prišlo zaradi frustracije, ker njegovi scenariji niso doživeli realizacije in ker je pač hotel posneti film. Vedel je, kolikšen proračun bo imel in v teh okvirih je napisal scenarij. Imel je res res res zelo malo sredstev – 1,8 milijona dolarjev (kar je, mimogrede, približno dvakrat ali celo trikrat toliko, kolikor je danes proračun slovenskega filma, ki nastane s podporo Filmskega centra) – in film je posnel v enaindvajsetih dneh. Pa kljub temu Bojna sekira ni videti nizkoproračunski film, prav nasprotno – precizen je v izdelavi in izrazu.



bojna_sekira_02



Zapisati, da je Bojna sekira kult in klasika obenem, ni mlatenje prazne slame in ta izjemni status si zasluži z inovativno, inteligentno in duhovito obravnavo in uporabo klasičnih prvin: z nepredvidljivim dramaturškim lokom sunkovitih preobratov, a počasnega toka; z nekonvencionalnim (in nebahaškim) združevanjem žanrov, zlasti vesterna in grozljivke, a tudi fantastike, komedije in nenazadnje drame; s sprevračanjem klasičnih žanrskih elementov, na primer obravnave junaka in junaškosti ali na videz klasične vesternovske fotografije ameriških prostranstev, ki kljub širjavam neredko postanejo utesnjujoča in klavstrofobično preteča; z nepozabnimi – klasičnimi, a spet nadgrajenimi, poglobljenimi – liki (in mojstrskimi igralskimi stvaritvami All-star zasedbe: Kurt Russell, Richard Jenkins, Patrick Wilson, Matthew Fox, Lili Simmons, David Arquette ...) in iskrivimi dialogi; z obilico mojstrsko izvedene »analogne« grozljivosti in nazornega nasilja ...


In tako kult postane klasika, ki se ozira po zgodovini filma, a se ne zateče v parodijo, ki govori veliko in pomembno zgodbo o človeku (no, o moških), o junaku, junaštvu, o zgodovini Amerike in zgodovini filma.


Po ogledu Bojne sekire smo zadovoljno siti, želimo si le še to, da bi Zahler – poseben, neposreden in brezkompromisen – filme po svojih scenarijih še naprej snemal sam.


(Prispevek je bil objavljen v reviji Ekran april-maj 2016)



Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell