Začne se kot Izžarevanje in konča kot Festen …


demon_01

Daniel Bird (prevod: Tea Hvala)


Demon na festivalu Kurja polt


V soundtracku slišimo disonantne tone Krzysztofa Pendereckega, glasbo, ki je postala nesmrtna s filmom Izžarevanje (The Shining, 1980) Stanleyja Kubricka. Demon (2015) Marcina Wrone se prične s Piotrovim (Italy Tiran) prihodom iz Anglije na poljsko podeželje, kjer se poroči z Żaneto (Agnieszka Żulewska). Pod temelji hiše, kjer naj bi živela, odkrijeta okostje. Med poroko Piotra obsede duh umorjene judovske deklice …


 

Dibuke ali ogorčene blodeče duhove poznamo iz tako različnih filmov, kot sta značilno čudaški Zresni se (A Serious Man, 2009) bratov Coen in bolj preprosta izganjalska grozljivka Oleja Bornedala The Possession (2012). Demon, Wronova grozljivka/družbena satira govori o posledicah povojnih poljsko-judovskih odnosov povsem drugače kot z oskarjem nagrajena Ida (2013) Pawla Pawlikowskega. Čeprav je njegova kombinacija grozljivke in komedije na trenutke okorna, Demon velja za eno redkih poljskih grozljivk (kar je bizarno, saj gre za katoliško deželo s koreninami v poganskem vraževerju in folklori). Da bi raziskal napete odnose med Poljaki in Judi v sodobni zgodovini, Wrona ambiciozno seže po metafori. Pri tem se ozira k predvojni zgodovini poljskega filma v jidišu.


demon_03



Če ste se s poljskim filmom prvič srečali na nedavni turneji poljskih klasikov, vam je odpuščeno, v kolikor mislite, da se je poljska kinematografija začela leta 1945 in končala leta 1989. Obžalovanja vredno je, da je turneja zanemarila zelo bogato tradicijo predvojnega poljskega filma v jidišu. Začenši z Der wilder fater (1911) Mareka Arnsztyna je poljski film v jidišu (podobno kot njegova gledališka različica) v tradicionalne družbene teme vnesel eksotiko in fantastiko, vključno s problemom asimilacije. Mojstrovina poljskega filma v jidišu je nedvomno Dybuk (1937) ali Der Dibbuk‎ (v jidišu) Michala Waszyńskega, posnet po istoimenski drami S. Anskega iz leta 1905. Dybuk črpa iz tradicij vzhodnoevropske judovske folklore in nemškega ekspresionizma. Odlikuje ga izjemna kinematografija Alberta Wywerka, zato odkritje, da je bil Waszyński na začetku kariere, med svojim vajeništvom v Nemčiji, asistent F.W. Murnaua, ni presenetljivo. Igra je nastala po seriji ekspedicij, na katerih so za zanamce dokumentirali življenje v štetlih. Čeprav naj bi dramo Anskega v Moskovskem umetniškem gledališču najprej režiral slavni ruski gledališki režiser Konstantin Stanislavski, jo je prvič uprizorila znamenita igralska družina iz Vilne. Po holokavstu sta drama in film Waszyńskega seveda dobila nov pomen. Podobno kot fotografije Romana Vishniaca film The Dybbuk danes predstavlja edinstven dokument izginulega sveta. In čeprav filmska različica vključuje prolog, ki je v drami zgolj nakazan, ji ni le zvesta, temveč upošteva tudi ostre zasuke v tonaliteti štirih igralcev. Joachim Neugroschel, ki je za dramatika Tonyja Kushnerja znova prevedel The Dybbuk, pravi, da se igra prične melodramatično, nato se spremeni v muzikal, zdrsi v zgodbo o duhovih in se zaključi s sodniško dramo. Vrhunec filma pa je drugo, glasbeno dejanje, ekspresionistični tour de force, ki združi temačnejše trenutke Powellovega in Pressburgerjevega Rdeči čeveljci (The Red Shoes, 1948) s fantazmagorično Wesele (1972) Andrzeja Wajde.


demon_02


Wronov Demon poje na povsem drugačno vižo. V poljskem filmu smo poroko kot srž družbenih tegob nazadnje videli v filmu Wesele (2004) Wojciecha Smarzowskega. A če že, potem nas Wronova obravnava temačnih skrivnosti, ki pridejo na dan na tem družabnem srečanju, spomni na Festen (1998) Thomasa Vinterberga. Wrona je pred prerano smrtjo septembra 2015 posnel tri dolgometražce: Moja krew (2009), Chrzest (2010) in Demon (2015). Odmeven je bil že njegov nagrajeni kratki film Magnet Man, s katerim je diplomiral na Filmski šoli Kieślowski v šlezijskih Katovicah. Zanimivo je, da je bil povezan z varšavskim gledališčem Rozmaitości ali TR v času, ko ga je vodil Grzegorz Jarzyna in ko je bil zvezdniški režiser TR-ja Warlikowski. Jarzynova strategija je vsebovala tri elemente: kozmopolitski, sodobni repertoar (Wrona je režiral televizijske drame po scenariju Bedbounda Enda Walsha in Almodovarjevi Patty Diphusi), radikalne predelave starih klasik (Warlikowski je prebadal Dybbuka Anskega z anti-gledališkimi besedili Hannah Krall) in naročena dela novih avtorjev (Masłowski: igra A Couple of Poor, Polish Speaking Romanians ali Dwoje biednych Rumunów mówiących po polsku). Podobno kot Katie Mitchell v Veliki Britaniji je Jarzyno v gledaliških delih privlačil film. Festen, njegova prva odmevna predstava, je izhajala iz filma, naslednjo pa je režiral po Drakuli, ne Nosferatuju. Wrona je bil razpet med filmskim svetom in gledališčem. Med sodelovanjem z gledališčem TR v Varšavi je režiral gledališke igre za televizijo, med katerimi najbolj izstopa Almodovarjeva Patty Diphusa. Na šoli Wajda, kjer je zaključil podiplomski študij režije, je posnel kratki film Telefono, v katerem prav tako nastopa Patty Diphusa. Kamera v Demonu je vizualno disciplinirana in širokozaslonska, luč je podosvetljena, barvna paleta pridušena. Lahko bi rekli, da je Wroni v Demonu uspelo združiti, kar je bilo zanimivega pri TR, z njegovo posebno filmsko občutljivostjo.


demon_01


PISF (Poljski filmski inštitut) običajno podpira projekte z omejenimi tržnimi možnostmi. Toda skupaj z Czerwony Pajak (2015) Marcina Koszałke in Na granicy (2016) Wojciecha Kasperskega Demon spada v peščico sodobnih poljskih filmov, ki eksperimentirajo z žanrom. Z mednarodnega vidika bi Wronov film lahko umestili v val 'višjih' žanrskih filmov. Režiserji, kot so Nicholas Winding Refn (Drive, 2011), Ben Wheatley (Kill List, 2011) in Peter Strickland (The Berberian Sound Studio, 2012) so vztrajno brisali meje med tistim, kar danes zaznamuje tako umetniško kot grindhouse produkcijo. Demonov problem je paradoksalno v tem, da ni ne tič ne miš. Zdi se, da je na presečišču dveh žanrov, zgodbe o duhovih in družbene satire, toda v tem primeru se grozljivka in komedija izpodbijata, namesto da bi se nadgrajevali. Drama Anskega trikrat zamenja prestavo (od »pogubne ljubezni« in »mjuzikla« v »zgodbo o duhovih« in končno v »sodniško dramo«), toda zasuki v tonaliteti potekajo logično. Wronov film – nasprotno – niha med dvema tonoma: grozo in farso. Čeprav izhodišče zastavi učinkovito, ta film ne ve, kako dalje. Drama se razplete, ko svatje kolektivno zanikajo, da je do poroke sploh prišlo. Širše implikacije so očitne: drama predstavlja mikrokozmos poljskega zanikanja preteklih vojnih zarot glede poboja Judov. Wrona je pogumno izbral snov, čeprav je njegova obravnava v primerjavi z Ido Pawlikowskega manj očitna, v primerjavi z Pokłosie (2012) Wladyslawa Pasikowskega pa bolj prefinjena. Kljub temu je zaključek (če mu sploh lahko tako rečemo) Demona godrnjaje nezadovoljiv. To velja tudi za Wheatleyjev in Stricklandov film, čeprav ne gre zanemariti njunega zanimanja za mešanje žanrskih pravil z družbeno kritiko. Wronov Demon ne izpolni pričakovanj, ki se porajajo ob njegovih dražljivih nastavkih, a ne glede na to predstavlja več kot dobrodošlo vrnitev fantastičnega v poljski film.


(Prispevek je bil objavljen v reviji Ekran april-maj 2016)



Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell