Cannes - 5 x 5 / 2009

cannes_logoPet slovenskih filmskih kritikov in publicistov, ki so med 13. in 24. majem 2009 obiskali 62. mednarodni filmski festival v Cannesu smo vprašali, katerih pet filmov jih je letos najbolj vznemirilo, navdušilo, šokiralo, pretreslo, skratka katerih pet filmov Cannesa 2009 velja izpostaviti.

 

Tule je seznam top 5 filmov letošnjega Cannesa po njihovem izboru s kratko obrazložitvijo.

 

 

 

ZEMIRA ALAJBEGOVIĆ

 

Prerok (Un prophète), režija: Jacques Audiard

Dve uri in pol dolga saga o šesletnem prestajanju kazni mladega zapornika muslimanskega porekla, ki vstopi kot nevednež in izstopi kot profesionalni kriminalec, ima odličen ritem, priklene pogled, na koncu nas pusti z  vprašanjem o smislu kaznovanja.

 

Zavzeti Woodstock (Taking Woodstock), režija: Ang Lee

Zavzeti Woodstock ni tipičen film Anga Leeja, strogost  režije se je umaknila razrahljani komediji. Toda pozornost pri rekonstrukciji detajlov iz leta 1969, ko so se množice mladih valile na največji koncert vseh časov,  naredi svoje - kako krasno je bilo v času »flower power« in »peace, brother« scene. Kakšna škoda, da smo jo zamudili!

 

Antikrist (Antichrist), režija: Lars von Trier

Šokantno slab film mojega najljubšega režiserja se začne v »slow - motionu« s smrtjo otroka zaradi ženskega užitka. Film brez psihološke globine, ki pa je ni manjkalo na tiskovki, najbolj dramatičnemu dogodku letošnjega Cannesa - razkačeni novinarji zahtevajo razlago zakaj je posnel film, von Trier se ne da - s tresočimi glasom pove, da on ne razlaga, on je bog.

 

Samson in Dalila (Samson and Delilah), režija: Warwick Thornton

Ljubezenska zgodba najstnikov v majhni skupnosti Aboridžinov, kjer vladajo nasilje, droga, revščina, brezup. Neposredna, minimalistična in učinkovita režija.

 

Sijoča zvezda (Bright Star), režija: Jane Campion

Na Johna Keatsa, romantičnega pesnika gledamo skozi oči navihane Fanny Brawne. Marsičesa v filmu ni - tudi širšega družbenega konteksta, le nemogoča, žalostna ljubezen, ki izvablja solze - zakaj neki so jima vsi in še bolezen preprečevali, da pred smrtjo užijeta vsaj nekaj trenutkov popolne predanosti.

 

 


INGRID KOVAČ

 

Policijski, pridevnik (Policier, adjectif), režija: Corneliu Porumboiu
Še ena romunska mojstrovina; film, ki na prvi pogled ne govori o ničemer, a se izkaže, da pravzaprav govori o najpomembnejših stvareh v življenju

Čas, ki ostaja (The Time That Remains), režija: Elia Suleiman
Intimen družinski dnevnik, hkrati pa najbolj nevsiljiva zgodovina palestinsko-izraelskih odnosov od leta 1948 pa vse do danes

Beli trak (Das weisse Band), režija: Michael Haneke
Poglobljena slika podeželja na predvečer prve svetovne vojne in še ena Hanekejeva natančna študija izvora nasilja

Nečastne barabe (Inglourious Basterds), režija: Quentin Tarantino
Zelo osebna in duhovita interpretacija druge svetovne vojne, v kateri film sredi Pariza dobesedno premaga tretji rajh

Nihče ne pozna perzijskih mačk (Kasi az gorbehaye irani khabar nadareh), režija: Bahman Ghobadi
v filmu o prepovedani glasbi v Iranu sem slišala enega najlepših ženskih vokalov in pozneje ugotovila, da je to glas Rane Farhan

 

 

ŽENJA LEILER

 

Policijski, pridevnik (Policier, adjectif), režija: Corneliu Porumboiu
Zahteva svoj čas. Kake tri četrt ure. A ne brez razloga: mojstrska in duhovita parabola o delikatnem antagonizmu med moralnim zakonom policista in uradniško birokratsko pravnim razumevanjem sveta njegovega kaj-pravi-slovar-romunskega-jezika šefa. Zelo lokalno, zelo univerzalno. (Spet ti Romuni!)

 

Nore trave (Les Herbes folles), režija: Alain Resnais

Lep primer stare šole, filma klasičnega modernista, predvsem pa konsistentno, navdušujoče staromodno posnete romantične melodrame komičnih sestavin, v kateri ni ničesar premalo in ničesar preveč. Veteran, ki je s svojo svežino dal pomenljivo učno uro vsem letošnjim Tarantino-Trier-Almodovar in kompanija mulcem.

 

Čas, ki ostaja (The Time That Remains), režija: Elia Suleiman

Morda to ni najboljši film tega znanega palestinskega režiserja, a njegov izviren ter humoren ton, ki ne skriva ljubezni do zlate dobe neme komedije, s katerim v malih, bravuroznih epizodah jemlje v precep izraelsko-palestinska (ne)razmerja, na svojem terenu enostavno nima konkurence.

Ubil sem svojo mamo(J'ai tué ma mère), režija: Xavier Dolan
Potem pride devetnajstletnik in v svojem celovečernem prvencu scela sveže in zrelo pove staro zgodbo o tem, zakaj pride čas, ko bi vsak najstnik svoje starše najraje - vsaj za neka časa - videl mrtve. Ime režiserja si velja zapomniti.

 

Nihče ne pozna perzijskih mačk (Kasi az gorbehaye irani khabar nadareh), režija: Bahman Ghobadi
Na tem lestviškem mestu nastane precejšnja gneča. A vseeno, ker prinaša resnično in potemtakem poučno zgodbo. - S  hitrostjo manjšega smukajočega se mopeda posnet film o glasbenem podzemlju sodobnega Teherana, katerega globoke kleti, strehe zapuščenih hiš, celo predmestni hlevi (kar ni všeč kravam) vrvi od indijskega rocka, iranskega rapa, heavy metala in množice druge urbane glasbe: verska oblast njene izvajalce že skoraj tri desetletja preganja in zapira, zahodno popularno glasbo pa izganja kot hudiča brezbožne kulture.

 


SIMON POPEK

 

Policijski, pridevnik (Intermediar/Policier, adjectif), režija: Corneliu Porumboiu
Prvi proceduralni krimič o semantiki.

Nore trave (Les herbes folles), režija: Alain Resnais
Najdaljši petting v zgodovini filma.

Klavnica (Kinatay), režija: Brillante Mendoza
"Ko enkrat izgubiš integriteto, jo izgubiš za vekomaj."

Čas, ki ostaja (The Time That Remains), režija: Elia Suleiman
Komična zgodovina "ljubezenskega razmerja" med Palestinci in Izraelci (1948-2008).

Ubil sem svojo mamo(J'ai tué ma mère), režija: Xavier Dolan
Klaus Kinski živi!

 


NINA ZAGORIČNIK

 

Na začetku (À l' origine), režija: Xavier Giannoli

zame absolutno zmagovalni film Festivala, francoskega režiserja in scenarista filma Xavierja  Giannolija. Film, posnet po resnični zgodbi človeka, ki v življenju izgubi vse. Ko po naključju pride v majhno retardirano podeželsko mestece, kjer se izdaja za vodjo gradbenega podjetja, ki ne obstaja, se mu življenje pravljično sestavi. Od prebivalci majhnega francoskega mesteca dobi vso podporo za izgradnjo avtoceste. Njegova mesija se kmalu konča, zaradi finančnega zloma. Film je prava epopeja človeških strasti, ki se upirajo vsakršnemu mainstreamu.

 

Oče mojih otrok (Le père de mes enfants), režija: Mia Hansen-Løve.

je drugi moj najzanimivejši film letošnjega Canneskega festivala, prikazan v programu Un certain regard, Poseben pogled, ki ga je posnela komaj 19 letna francoska režiserka Mia Hansen-Løve. Le kako ji je uspelo tako odlično posneti množico likov okoli mlade družinice, kar se zgodi le redkim režiserjem.

 

Iskanje Erika (Looking for Eric), režija: Ken Loach

film legendarnega angleškega režiserja Kena Loacha, zaradi eksplozije humorja, ki se prepleta med nogometnim zvezdnikom in preprostim poštarjem, ki bo navdušil množice gledalcev, tudi tiste, ki jih nogomet sploh ne zanima.

 

Svetleča zvezda (Bright Star), režija: Jane Campion

novozelandske režiserke Jane Campion, ki je znala ujeti tišino pesniškega ustvarjanja 23-letnega angleškega romantičnega pesnika Johna Keatsa. Ta film nima nobene asociacije na BBC tv novele. Z mojstrsko vodeno kamero Greiga  Fraserja doživimo London v letu 1818 kot najbolj doživete sanje.

 

Vstop v prazno (Enter the Void), režija: Gaspar Noé

(Naslov nočnega bara v Tokiu). Bolj kot zgodba o bratu in sestri ter bratovem duhu, ki ne želi zapustiti tega sveta, me je prevzel Tokio, ki ga je izbral Gaspar Noé za mesto halucinacij in vizualnih prikazni nočnih mor.



Dodaj Komentar
Vaši podatki:
Komentar:
Varnost Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Domov
Novice
Fokus
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
Opazili smo
FIPRESCI
V naslednji izdaji
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Razpisi
Impresum
Iz arhivov
Nepreslišano
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE
rsz_ekran_naslovka
 
KOLUMNA

Navdihi


Junijski tedni prinašajo s sabo slavnostni, zanosni pridih, dnevi se še zmeraj daljšajo, pomladna vročica se preveša v poletno ležernost, slavijo se razne obletnice na najvišjih nivojih, zaključuje se delovna in izobraževalna sezona in v teh tednih so vse pogostejši tudi neformalni pogovori o bolj ali manj načrtovanih dopustih. V raziskovanju z dopustovanjem povezanega fenomena, imenovanega set-jetting (več o tem lahko preberete v tej in naslednji številki Ekrana) se je posredno pojavilo tudi vprašanje, kdo je pravzaprav odgovoren za promocijo Slovenije.

 

Preberi več...  
Pasica
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran