Tahaan - deček z bombo

"Košček zena in košček greha," označuje svoje filme večkrat nagrajeni indijski režiser in direktor fotografije Santosh Sivan. Tudi Tahaan preseneti kot mešanica na videz nezdružljivih prvin: zena in greha, umetniškega in žanrskega (otroškega) filma, terorizma in pravljice o dečkovemu iskanju oslička. Estetska moč filmske podobe, lepote Kashmeerske krajine in pravljična zgodba gotovo takoj pritegnejo občinstvo- kje gre torej iskati zen element na ozadju »žanrskih grehov«? Gre zgolj za poskus ponovitve uspeha svojih filmov s kočljivo tematiko, ali za temeljno plat filma?

Poudarjanje osebne zgodbe Tahaana in zanemarjanje političnih vzrokov vojaških spopadov gre razumeti v okviru avtorjevega splošnega interesa, ki vselej daje prednost učinku vojne na vsakdan ljudi ter psihološkim motivom za sodelovanje v spopadih - pred političnimi vprašanji. Podobno kot je v filmu Teroristka (Theeviravaathi, 1999) raziskoval psihološke motive samomorilske teroristke, kot mu je v epskem spektatklu Asoka (2001) šlo predvsem za vprašanje izgube življenj v vojni neglede na zavzeto stran, sedaj v Tahaanu kamera podaja predvsem pravljično perspektivo otroka in pušča vnemar kruto realnost vojskujočih se odraslih; mojstrski široki plani osupljive Kashmeerske krajine, v kateri zgolj v daljavi odmevajo bombe, pa prikazujejo, kakšni dragocenosti grozi z uničenjem. Otroška perspektiva je tako zavestna odločitev, ki velike vojaške spopade pomanjša v senci vsakdanjih težav otrok; vizualna plat filma pa zares »spregovori,« kakor je vselejšnja avtorjeva namera- zdi se, da v presunljivi Kashmirski krajini odmevajo Birbalove besede: »Komu pripada ta zemlja?«

V poudarjanju pravljične zgodbe in vizualne estetike pred tematizacijo političnih vprašanj, bi lahko avtorju očitali odsotnost angažmaja pri obravnavi teme, ki dozdevno kar kliče po jasni opredelitvi. A morda gre ravno v otroški idealistični perspektivi, ob kateri se vsaka vojna izkaže za popolnoma absurdno, iskati možnost za novo vrsto angažmaja. Čeprav je morda upanje v konec vojaških spopadov zgolj utopični idealizem, ki se iz racionalne perspektive izkaže za neutemeljeni čudež, pa nas Sivanova pravljica prepričuje, da so »čudeži še mogoči.«

Katja Čičigoj

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."