Nikoli nisva šla v Benetke - Anatomija žalovanja

Blaž Kutin je tisti filmski zanesenjak, ki je leta 2006 za scenarij za film z naslovom Lara na festivalu v Cannesu prejel nagrado novi talent Evropske unije in potem še nagrado CineLink sarajevskega filmskega festivala. Etnolog in sociolog kulture, ki se preživlja z novinarstvom in prevajanjem, sanja pa celuloidne sanje, je doživel svojih petnajst minut slave, se sprehodil po rdeči preprogi, doma pa padel pod hladen tuš.

Film ni bil nikoli posnet; sklad ni bil pripravljen primakniti sredstev niti za izboljšavo scenarija, kaj šele da bi finančno podprl njegovo realizacijo. Naveličan jalovega čakanja na državne fičnike, se je Blaž odločil vzeti stvari v svoje roke in zastaviti naslednji projekt tako, da ga bo mogoče speljati brez državnega blagoslova. S koscenaristko Rolando Rebrek in z mislijo na to, da bo treba film snemati s simboličnim budžetom, je spisal nov scenarij, angažiral entuziastično ekipo, ki je bila pripravljena delati tako rekoč zastonj, in v digitalni tehniki posnel Nikoli nisva šla v Benetke, komorni družinski road-movie, ki v 62 minutah na primeru travmatiziranega mladega para razčleni stanje čustvene raztresenosti v procesu žalovanja.

Mašo in Grega najdemo v njunem stanovanju, kjer vsaksebi ždita na kavču in apatično buljita v prazno, ko ponju pride Gregov oče Tone in ju odpelje na izlet. Pred tem se je očitno zgodilo nekaj tako zelo groznega, da si o tem nihče ne upa na glas govoriti. Zato pa je v filmu raztresenih nemalo podtaknjencev, ki namigujejo na predzgodovino filmske pripovedi, gledalec pa ima vseskozi dovolj časa, da razišče kader, ujame scenske detajle, opazuje prelivanje čustev v kretnjah in mimiki protagonistov, prebere relacije med njimi in še preden se prebije do zadnje sekvence, ki stvari dokončno postavi na svoje mesto, dožene, kaj se je primerilo pred njegovim vstopom v zgodbo. Kutinova kamera je namreč trmasto statična, svoje junake opazuje z distance in jih uklešči v simetrično organizirane minimalistične mizanscene. Formalna organizacija podob poudarja predvsem dvoje: brezizhodnost položaja (zato junaki včasih odkorakajo iz utesnjujočega kadra, a se takoj spet vrnejo nazaj) in nepovratnost preteklih dogodkov (zato gredo lahko le naprej, kar najbolje ponazarja žanrska izbira filma ceste).

Statiko in razpotegnjenost posnetkov ter apatijo likov, ki drug drugega večinoma zadržujejo na varni razdalji, kontrastirajo kratki, intenzivni čustveni izbruhi vseh barv in oblik, prevladujoče elegično vzdušje pa se s pridihom nelagodja večkrat nepričakovano prebije v komične registre. Čas se je ustavil (na tleh stanovanja leži razbita ura), glavna junaka sta ujeta v čustveno spiralo, ki ju premetava iz ene skrajnosti v drugo, koordinate sveta so zamaknjene, percepcija realnosti je popačena. Vse to učinkovito povzema odlična fotografija (Mitja Ličen), ki dobro nam znane pokrajine spreminja v rahlo nadrealistične, potencirane, z ostrimi barvami in svetlobnimi kontrasti nasičene pejsaže. Za posrečeno izbiro se je izkazal tudi kasting realne igralske družine (Iva Kranjc ter Aljoša in Peter Ternovšek), ki je poskrbel za dobro igralsko kemijo.

Še posebej dragoceno pri obravnavi tako delikatne tematike pa je Kutinovo spretno krmarjenje med čustvenimi prelivi in ogibanje zapadanju v patetiko. Melanholična glasbena podlaga Polone Janežič vstopa v film na pravih mestih, pripravi teren, potem pa se umakne ter pušča igralcem, da v tišini opravijo svoje delo. Film se poskuša zgolj potopiti v razpoloženjsko stanje soočanja z izgubo, zato ne potrebuje ne karakterizacije ne psihološke globine, njegova največja šibkost pa je pretirana repetitivnost; včasih se zdi, da je v minutažo celovečerca razvlečen malo na silo in bi večji učinek dosegel v krajši, bolj zgoščeni različici. Vsekakor pa je s Kutinom v slovenski filmski prostor vstopil obetaven režiserski glas, ki bi se s pravo podporo utegnil razviti v samosvojo avtorsko poetiko. Zanimivo bo videti, kaj bo nastalo, ko bo na svojo stran končno uspel pritegniti kakšnega kompleksnejšim scenarijem naklonjenega finančnega botra.

Avtorica recenzije: Špela Barlič

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."