Vsi so v redu

Uvodne sekvence filma Vsi so v redu (Everybody`s Fine, 2009, Kirk Jones) predstavijo priprave ovdovelega očeta, ki pričakuje obisk štirih otrok. Oče Frank (Robert De Niro) poskrbi, da je zelenje okoli hiše lično urejeno, priskrbi sveže meso, pri neukem prodajalcu nabavi kakovostno vino, nakupe pa zaključi z novim žarom, ki ga sestavlja pozno v noč. Ampak do veselega snidenja vendarle ne pride, vsi otroci obisk odpovejo, kar Franka očitno prizadene. Zaveda se, da družinske vezi niso več tako močne, kot so bile poprej, ko jih je skupaj držala pokojna žena. Zato se odloči za skrivnostni pohod, kjer bo na vratih presenetil vsakega izmed svojih zasedenih otrok. Kot spoznamo kasneje, je Frank na svoja sinova in hčeri kar močno pritiskal. Gnal jih je naprej, verjel je, da njegovi potomci lahko posežejo po zvezdah. In tudi so. Prva hči je uspešna v marketingu, druga je uspešna plesalka, tudi sinova sta dobro situirana. Eden je znani slikar, drugi naj bi bil uspešen dirigent. A resnica je drugje, Frank kmalu spozna, da v družinskem krogu zaupanja ni več mesta zanj, in z grenkim priokusom ugotovi, da so njegovi obiski prej breme kot veselje. Tako zanj kot za druge.

Film se dokaj optimistično loti seciranja družinskih vrednot, pokaže na krivo vlogo avtoritarnega očeta pri vzgoji otrok, želi moralizirati o zaupanju in odtujenosti. A zaradi slabo zastavljenega scenarja, dolgočasnega koncepta in neprepričljive fabule, celoten poskus izpade kot le še ena turobno povprečna drama o družinskih tegobah. Kljub temu, da se z vsakim izmed otrok gledalec lahko vsaj malo identificira, liki ne pritegnejo zanimanja, gledalca pustijo ravnodušnega in ob vsem tem tudi vprašanje, kje je pogrešani sin, ne vrta v male možgane tako močno, kot so si avtorji verjetno želeli. Filmu precej manjka tudi na drugih področjih. Režija deluje dolgočasno in neizvirno, dialogi so brez ostrine, nekateri vložki pa delujejo zgolj kot mašilo prostega traku. Dejstvo, da gre za predelavo starejšega italijanskega filma Stano tutti bene (1990, Giuseppe Tornatore) prej straši kot kaj drugega, saj gre za dokaz, da je izvirnost na drugi strani luže trenutno na precej nizki ravni.

Sandi Pavec, Ekran marec 2010

Dodaj nov komentar
Komentarji

NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

KOLUMNA

Kinematografija izolacije

V središču tokratnega Ekrana, s katerim začenjamo jubilejno sezono, smo poskrbeli še za en »dolg« do lanskega leta oziroma za mešano prijetno-zoprno dolžnost izpostavitve osebnih seznamov »naj« videnih filmov preteklega let, za dolžnost, ki so nam jo pomagali izpolniti slovenski filmski publicisti oziroma rednejši Ekranovi sodelavci. Za končni rezultat oziroma naslove celovečercev, ki se najpogosteje pojavljajo, lahko zapišemo predvsem to, da ne pomenijo nič drugega kot to, da se na lestvicah pač najpogosteje pojavljajo (in v tem so naši rezultati pravzaprav zelo podobni številnim podobnim anketam številnih tujih filmskih publikacij in združenj).

Preberi več...

ZADNJI KOMENTARJI

IZ TISKANE IZDAJE

NAJBOLJ BRANO

EKIPA

Ekran stalno potrebuje kvalitetne prispevke s področja filma in televizije. Če imate novinarsko žilico in občutek za rabo jezika se nam javite.

PIŠITE NAM!

Sporočite nam svoje mnenje o Ekranu. Vabimo vas tudi, da se obrnete na nas z vprašanji, prispevki, pohvalami in kritikami.

Vsi so v redu

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije