V zraku

»Kdo za vraga si ti?« odgovarja razjarjeni odpuščeni delavec Ryanu Binghamu (George Clooney), enako pa se sprašuje tudi sam, s prvoosebno pripovedjo o svojem življenju, ki pa je bolj beg pred vprašanjem kot odgovor. Identiteto je zamenjal z lastno filozofijo: »Osebni odnosi so najtežja prtljaga v vašem življenju«. Sam potuje z lahkim kovčkom in odpušča ljudi, ki so postali pretežka prtljaga za delodajalce, dokler ni v osebnem življenju odpuščen tudi sam.

»Ryanovo življenje je prispodoba današnjega časa,« pravi režiser filma V zraku (Up in the Air, 2009), Jason Reitman. Kakor v Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005) in Juno (2007), je tudi tokrat postregel s komentarjem družbe v obliki neodvisne, a širšemu občinstvu dostopne komedije, ki premika meje žanra, kot sam označuje svoje filme. Film V zraku, posnet po romanu Walterja Kirna, je njegova nova uspešnica z neklišejskimi dialogi in alternativnim soundtrackom na aktualno temo. Realizem podkrepijo formalni prijemi - montaža izpovedi resničnih ljudi, ki so zaradi ekonomske krize ob službo, ter poroka, posneta kot home video, kar daje vtis resničnosti in domačnosti.

Domačnost je tudi perspektiva filma - antikonformistični konformizem, v prejšnjih dveh Reitmanovih filmih uperjen k problematizaciji tobačne industrije ali k promociji pro-life drže, tu služi zagovoru družinskih vrednot. Legitimna osebna prepričanja so podana tako enostransko, da bo tudi opredelitev gledalcev odvisna od njihovih prepričanj. Problematičen pa je njihov način podajanja: zgodba nima klišejskega srečnega konca, a se ne more ogniti sentimentalnemu moralizmu. Resnične izpovedi odpuščenih služijo čustveni identifikaciji gledalcev, ne pa žanrsko prebojni potujitvi, ki bi pod vprašaj postavljala fiktivno naracijo. Delujejo kot reality show, kar zastavlja problem ekonomske eksploatacije trpljenja ljudi. Z jadranjem na valu ekonomske krize film najde stično točko s svojim junakom, ki služi na račun odpuščanja delavcev.

Zgodba o Ikarovem padcu sodobnega človeka in o potrebi po trdnih koreninah tako ostaja nepretenciozna mešanica komedije in drame, ki zadovolji publiko in kritike. A prav zato ostaja razpeta med njihovimi pričakovanji - in obvisi »v zraku«.

Katja Čičigoj, Ekran - marec 2010

Domov

Novice

Fokus

Kolumna

Iz tiskane izdaje

Video

Opazili smo

FIPRESCI

V naslednji izdaji

O Ekranu

Naročilo revije

Prodajna mesta

Razpisi

Impresum

Iz arhivov

Nepreslišano

Kontakt

Domov | Pravno obestilo | Politika zasebnosti | Impresum | O avtorjih | Kontakt | Facebook: Revija Ekran

2009 © Ekran