V zraku

up_in_the_air-749257»Kdo za vraga si ti?« odgovarja razjarjeni odpuščeni delavec Ryanu Binghamu (George Clooney), enako pa se sprašuje tudi sam, s prvoosebno pripovedjo o svojem življenju, ki pa je bolj beg pred vprašanjem kot odgovor. Identiteto je zamenjal z lastno filozofijo: »Osebni odnosi so najtežja prtljaga v vašem življenju«. Sam potuje z lahkim kovčkom in odpušča ljudi, ki so postali pretežka prtljaga za delodajalce, dokler ni v osebnem življenju odpuščen tudi sam.


»Ryanovo življenje je prispodoba današnjega časa,« pravi režiser filma V zraku (Up in the Air, 2009), Jason Reitman. Kakor v Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005) in Juno (2007), je tudi tokrat postregel s komentarjem družbe v obliki neodvisne, a širšemu občinstvu dostopne komedije, ki premika meje žanra, kot sam označuje svoje filme. Film V zraku, posnet po romanu Walterja Kirna, je njegova nova uspešnica z neklišejskimi dialogi in alternativnim soundtrackom na aktualno temo. Realizem podkrepijo formalni prijemi - montaža izpovedi resničnih ljudi, ki so zaradi ekonomske krize ob službo, ter poroka, posneta kot home video, kar daje vtis resničnosti in domačnosti.


Up-in-the-Air-ImageDomačnost je tudi perspektiva filma - antikonformistični konformizem, v prejšnjih dveh Reitmanovih filmih uperjen k problematizaciji tobačne industrije ali k promociji pro-life drže, tu služi zagovoru družinskih vrednot. Legitimna osebna prepričanja so podana tako enostransko, da bo tudi opredelitev gledalcev odvisna od njihovih prepričanj. Problematičen pa je njihov način podajanja: zgodba nima klišejskega srečnega konca, a se ne more ogniti sentimentalnemu moralizmu. Resnične izpovedi odpuščenih služijo čustveni identifikaciji gledalcev, ne pa žanrsko prebojni potujitvi, ki bi pod vprašaj postavljala fiktivno naracijo. Delujejo kot reality show, kar zastavlja problem ekonomske eksploatacije trpljenja ljudi. Z jadranjem na valu ekonomske krize film najde stično točko s svojim junakom, ki služi na račun odpuščanja delavcev.


Zgodba o Ikarovem padcu sodobnega človeka in o potrebi po trdnih koreninah tako ostaja nepretenciozna mešanica komedije in drame, ki zadovolji publiko in kritike. A prav zato ostaja razpeta med njihovimi pričakovanji - in obvisi »v zraku«.


Katja Čičigoj, Ekran - marec 2010


Dodaj Komentar
Vaši podatki:
Komentar:
Varnost Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Domov
Novice
Fokus
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
Opazili smo
FIPRESCI
V naslednji izdaji
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Razpisi
Impresum
Iz arhivov
Nepreslišano
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE
rsz2_ekran_sep_naslovnica  
KOLUMNA

13


Mladi protagonist briljantnega prvenca gruzijsko-francoskega režiserja Géle Babluanija z naslovom 13 Tzameti (2005) prevzame po spletu naključij identiteto nekega drugega človeka, s tem pa tudi precej nejasna navodila glede »naloge« in pravil misteriozne »igre«, v katero vstopi nekoliko naivno skupaj s to novo identiteto, ne da bi se (v celoti) zavedal morebitnih posledic ...

 

Preberi več...  
Pasica
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran