Mammuth

"Razvedrilo" za delavski razred

Dare Pejić

Mammuth (2010), četrti film francoskega dvojca Benoîta Delépina in Gustava de Kerverna je mogoče gledati kot odziv na aktualne pokojninske reforme in zdi se, kot bi predloge za scenarij pisali kar politiki, ki socialni državi odmerjajo vedno manjše kose pogače. Predlagane reforme pokojninskega sistema so Francijo to jesen ravnokar postavile na noge, medtem ko se sporočilo tamkajšnjega ministra za delo Erica Woertha v času klestenja medgeneracijske solidarnosti tudi pri nas že sliši kot déjà vu: »Francozom je težko razložiti, zakaj bodo morali delati dlje, do 67. leta, a to moramo sprejeti. Nismo tukaj, da bi vedno storili, kar je najlažje, in vedno ne moremo pričakovati odobravanja ljudi.« Mammuth je film, ki se ne sprašuje zgolj, do kdaj in koliko bomo še delali, temveč načenja temeljno vprašanje vrednosti dela v času, v katerem živijo »odvečni« ljudje.

Režiserja, ki sta se podpisala pod objestno črnohumorno mojstrovino Louise-Michel (2008), tokrat namesto grotesknih nastavkov za razredne in spolne antagonizme ponujata vpogled v bolj resignirane podobe delavskega razreda. Serge Pilardosse (Gérard Depardieu) je v življenju počel marsikaj, nazadnje dela kot mesar v klavnici. Od dneva upokojitve se sooča s spoznanjem, da ob vsem prostem času ne ve, kaj bi počel sam s seboj. Zdolgočasenemu, molčečemu in opravilno nesposobnemu možu stoji ob strani žena Catherine (Yolande Moreau), prodajalka v supermarketu in ga zaradi malusov pošlje k njegovim nekdanjim delodajalcem po dokazila, s katerimi bo upravičen do izplačila polne pokojnine. Že znano igralsko zasedbo iz filma Louise-Michel dopolni Depardieu s svojim mojstrskim utelešenjem predčasno upokojenega nejevoljneža. Tokrat se junak ne odpravi anonimnim kapitalistom naproti, temveč na poti s starodobnim motorjem (model »Mammuth«) - poleg bolj klavrne usode - sreča še samega sebe.

Louise-Michel

Upokojenec Serge pooseblja združitev komične drame s filmom ceste. Na poti za starimi delodajalci - živimi in mrtvimi - naleti na kopico nadrealističnih situacij: zlati šut potrošniške družbe, solzavo moško empatijo, pretkano lumpenproletarko in pozabljeno bizarno sestrično z izjemnim čutom za vonj. Čas pokoja je namenjen uživanju sadov preteklega dela, a se mora Serge kot »mali človek« sprijazniti z drobtinami. Portret delovne sile je v filmu z nekonvencionalno naracijo in nekaj kadri, posnetimi »iz roke«, pravzaprav ujet v okvire individualnega boja zoper ekonomsko eksploatacijo. Junaka tako spremlja angel (Isabelle Adjani) iz nekega drugega življenja, ki mu na poti za dostojnim življenjem zvesto stoji ob strani.

»Razvedrilo« za delavski razred je bilo v zgodovini filma v 70. letih nekaj časa posebnost zahodnonemške TV-mreže WDR (Westdeutscher Rundfunk). Arbeiterfilm (»delavski film«) je bil resen poskus oblikovanja posebnega žanra filmov, ki so nastali v televizijski koprodukciji ter bili namenjeni proletarskemu občinstvu. Zaznamovale so ga značilnosti, kot so: estetika naturalizma ali realizma, reprezentacija izkušenj in odnosov na delovnem mestu ter položaj podrejenega razreda v povojni ekonomiji ZRN. Avtorja Collins in Porter, ki sta žanru posvetila monografijo WDR and the Arbeiterfilm: Fassbinder, Ziewer and others (British Film Institute, 1981) problematizirata oznako Arbeiterfilma in kot zgled najbolj priljubljenega žanrskega izdelka navajata serijo Osem ur ni en dan (Acht Stunden sind kein Tag, 1972) takrat že cenjenega Rainerja Wernerja Fassbinderja.

Osem ur ni en dan

Družinska serija v petih delih z osrednjima junakoma, delavcem Jochenom (Gottfried John) in uradnico Marion (Hanna Schygulla), ki na ravni naracije povezujeta protagoniste iz delavskega družinskega okolja s protagonisti iz tovarne. Odkrito angažiran projekt postaje WDR je s Fassbinderjevo serijo uspel napraviti žanrsko mešan tip televizijske oddaje s prvinami najbolj priljubljenih žanrov, kot je denimo družinska drama. Zahodnonemški »proletarski kino« je v svojem kratkem obstoju zaznamoval novo obliko razvedrilnega programa in razširil meje pojmovanja žanrskega filma. Ker se v seriji ne zgodi nič resnično prevratnega za delavstvo, kar bi dejansko ogrozilo obstoječi kapitalistični red, je stališče, ki ga prevzema serija v okviru družinskega žanra, tisto, za katerega si je prizadevala tudi kulturna revolucija iz leta 1968: vzpostavitev alternativnih življenjskih slogov, demokratizacija odnosov na delovnem mestu, emancipacija žensk, kreativnost procesa dela.

Delépine, ki je režisersko kariero sprva začel graditi na TV-postaji Canal+, z de Kervernom obuja žanr nadrealistične satire. V svojih filmih na glavo postavita realizmu zveste značilnosti »delavskega filma« in s tematsko navezavo na položaj sodobnega delavstva zastavljata aktualna vprašanja, na katera uradna levica ne zna več odgovoriti. Poleg duhovitega filma Louise-Michel lahko tudi na film Mammuth gledamo kot na simptom poraza levičarskega angažmaja. Njun zadnji film ponuja razrešitev nevzdržnosti obstoječega sistema socialne pravičnosti v obliki osebnostne transformacije. Čar pričujočega filma je v njegovi zamaknjenosti: namesto s subverzivno močjo filma Louise-Michel imamo tokrat opravka s subverzijo penzionistične transcendence.

(Prvič objavljeno v reviji Ekran, november 2010.)

Mammuth; drugo mnenje: Matic Kocijančič

Mammuth (2010, Gustave de Kervern in Benoît Delépine) se začne obetavno. Retro filtri, subtilen humor s črnimi odtenki, očarljiv akustični soundtrack. Gérard Depardieu je Serge Pilardosse, sveže upokojeni mesar (z Mickey Rourke čupo), ki mu nihče ne izplača pokojnine. Ker ne uspe sestaviti 2000-delnega puzzla, ki ga je dobil namesto penzije (kapitalizem je včasih izjemno duhovit), se poda na roadtrip z goli-v-sedlu motorjem, ki je vse od njegove rokenrol mladosti sameval v kleti. Cilj je enega za drugim obiskati bivše delodajalce in v skladu s svojim novim statusom izsiliti kakšen belič. Problem je v tem, da Sergeu pri prvih dveh obiskih ne uspe iztržiti ničesar ... in potem ustvarjalcem filma zmanjka idej.

Čutim njihovo zagato; če bi Serge zgolj vztrajal pri svojem do srečnega konca, bi film kaj kmalu začel spominjati na ameriške »štanc« komedije. Če bi se razočaran vrnil domov, bi bil element socialne kritike že malce preveč vsiljiv. Nasprotno pa želi biti Mammuth kul, brezkompromisen, alternativen, indie. Serge zato opusti prvotne načrte in začne se nov film. Imenujmo ga Mammuth 2.

Mammuth 2 je film o incestnih dogodivščinah upokojenca Sergea Pilardossa, ki ga igra Gérard Depardieu. Serge po dolgih letih obišče svoje bližnje sorodnike. Najprej vzajemno masturbira s svojim ostarelim stricem, potem pa se zagleda še v svojo nečakinjo. Ker gre vendarle za hčer njegovega brata, kot nam večkrat potoži, se mu stvar malce upira, a se po nekaj pokajenih džointih njegovi konservativni zadržki zrahljajo. Nečakinja mu, kot pravi, »vlije novih moči«. Njegov seksualni izlet pa ga, kot pravega Francoza, le utrdi v ljubezni do zaskrbljene žene, ki ga že nestrpno čaka doma.

Mogoče gre razcepljenost filma pripisati dejstvu, da sta film zakrivila dva avtorja, ki sta napisala tudi scenarij. Prefinjeno metafizično razsežnost, ki naj bi povezovala Mammuth 1 in 2, sta morda videla v vlogi duha Sergeove nekdanje punce (lepotica Isabelle Adjani), ki je umrla ob njunem mladostnem trčenju z motorjem. Gre za prijazno, seksi in nemotečo prikazen, njena centralna naloga pa je, da se manifestira v trenutku, ko zgodbi zmanjka tal pod nogami (torej precej pogosto), in reče kaj v slogu: »Ti si zelo kul, Serge. Lepo se imej.« Temu ponavadi sledi random groovy eksperiment s filtri na kameri; ta inovativen proces omogoči gladek prehod v naslednji naključni kader, ki nima nobene vidnejše povezave s prejšnjim ...

(Prvič objavljeno v reviji Ekran, april 2011.)

Bližnji posnetek v majski številki reviji Ekran bo namenjen režiserju Benoîtu Delépinu. Novi Ekran izide 3. maja 2011.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."