Še vedno sem tu

(ali: Zvezdništvo za twitter generacijo)

Aleš Blatnik

Da je vedno bolj prevladujoča želja ljudi po tem, da bi bili opaženi in upoštevani, povezana z vedno večjo notranjo praznino, ni visoka psihološka znanost. Če ne veš, kaj si, kaj te definira, potem iščeš odgovor od 'zunaj'. Nikakršno naključje ni, da so v zadnjem času vzletela in se do megalomanskih razsežnosti napihnila spletna podjetja, kot sta Facebook in Twitter, ki omogočajo komuniciranje tisočim 'prijateljem' in 'sledilcem', saj so izvrsten kanal, kjer lahko mimogrede publicirate svoje banalne misli, prebliske, negodovanja ...

... slabo informirana mnenja o čemerkoli in sploh vsa mogoča pametovanja - in to na način, da uporabniki teh servisov mislijo, da so s tem med sabo dejansko 'povezani' in da njihovo mnenje šteje. Nič seveda ne bi moglo biti bolj naivno.

Ko je skupina vplivnih digeratov leta 1999 objavila vplivni spletni manifest Cluetrain Manifesto, so v njem zapisali, da bo splet v osnovi za vedno spremenil način komuniciranja in da ljudje objavljajo v prvi meri, ker si želijo odziv. To je bilo seveda še daleč pred blog revolucijo, takrat svet še zares ni poznal niti Googla - fenomena Facebook in Twitter pa sta bila v svetli prihodnosti. Kar je še pomembnejše, je bilo to, da takrat splet sam še ni bil množičen pojav. Na spletu so bili v glavnem razgledani, tehnološko pismeni ljudje in tisti, ki jih zanimajo novi tehnični pojavi. Splet je dejansko bil zanimiv in občutek globalne povezanosti in tega, da splet nudi polno priložnosti, je bil izjemen. Kakorkoli se danes to zdi neverjetno, je takrat na spletu vladal predvsem dialog. Priljubljeni so bili spletni forumi in izmenjavale so se res zanimive ideje. Twitter danes sicer ni kaj dosti drugega kot nekakšna spremenjena oblika foruma, a s pomembno razliko: če pogovori na spletnih forumih niso stekli, je forum hitro zamrl in odšel v pozabo. Pri Twitterju tega problema ni, saj tudi če na uporabnikovo objavljanje ni nobenih neposrednih odgovorov, je ustvarjena iluzija, da to vendarle nekdo bere, 'spremlja'. Ni naključje, da Twitter in Facebook svojim uporabnikom ne nudita nobenih statističnih podatkov, s pomočjo katerih bi videli, koliko ljudi jih res bere. Avtorji The Cluetrain Manifesta so imeli prav: ljudje publicirajo, ker si želijo odziv. Niso pa mogli predvideti, da bodo milijonske množice poleg bolj ali manj premišljenih idej publicirale čisto vse, kar jim bo padlo na pamet, in to v vedno večjem obsegu. Rezultat tega je, da je odziv na večino objavljenih stvari vedno manjši, kar je pri opaženosti najbolj željnih povzročilo, da publicirajo še več. Posledično vse te orgije blebetanja nihče več zares ne posluša in spremlja. Filmski lik Howard Beale je kot voditelj osrednjih TV-poročil v filmu TV mreža (Network, 1976, Sidney Lumet) izustil slavni stavek: »I just ran out of bullshit«. Danes, kot kaže, to ni več težava, redkokateremu aktivnemu tviterašu tistega, kar ima sam za bisere modrosti, preprosto zmanjka.

Medijska pokrajina je postala popolnoma izkrivljena in absurdna. Če smo se pred časom lahko smejali stalnim časopisnim 'kolumnistom', za katere nikoli nismo točno vedeli, kaj je sploh njihovo ekspertno področje, ki so se posmehovali piscem pisem bralcev in si hkrati domišljali, da je njihovo lastno pisanje oh-in-sploh čisto nekaj drugega, boljšega, pomembnejšega, pa čeprav je bila največkrat edina očitna razlika le to, da so bili zanj plačani, je postala z blogi meja med 'resnimi' kolumnisti in vsemi drugimi, ki imajo kakršnokoli mnenje o čemerkoli in so ga na spletu tudi pripravljeni objaviti, popolnoma zabrisana. Pojavili so se celo 'produktivnostni guruji', ki svetujejo nekakšen medijski zen. Ob poplavi vseh mogočih mnenj, (ne)novic in informacij so začeli ljudem svetovati (in o tem pisati članke in knjige), naj medijev preprosto ne spremljajo več, češ da bodo res pomembne informacije že nekako prišle do njih. Da bi bilo za ljudi po tej isti logiki najbolj pametno najprej ignorirati njih same, ker da bodo njihove modrosti že nekako prišle do njih, se jim sicer ni posvetilo. Ne sicer, da ne bi imeli delno prav: tudi če 'spletni dialog' poškilite le z enim očesom, poleg besedičenja o zvezdnikih, modi, hrani, potovanjih, avtomobilih in podobnih praznostih, ljudje mimogrede debatirajo še o politiki in sploh vsem, kar je trenutno aktualno. In to ne glede na to, ali o zadevi kaj vedo ali nič. Pomembno je pač povedati svoje stališče, komentirati in 'sodelovati'. Ni čudno, da danes večina Američanov novice baje spremlja skoraj izključno preko komičnih oddaj (The Daily Show) - mediji so se prilagodili vedno večjim zahtevam po zabavnosti vsega. Celo pri nas pa že tudi najvišji politiki nastopajo v raznih zabavnih oddajah. Naš predsednik države je na primer okoli novega leta stresal neumnosti in svoje poglede o modi v oddaji Hri-bar, kar nas v časih, ko ministrice niso znane po strokovnih referencah, temveč po tem, da so 'lepo oblečene in dobro zgledajo', (eks)ministri pa po tem, da so 'zabavni šaljivci', niti ne more presenečati. A kljub pobebavljanju politike in njenemu vdoru v svet zabave in čvekanju o tem, kako naj bi Twitter usodno pomagal pri egiptovski revoluciji (kakor da je pravo čudo, da so se v tisočletjih človeštva sploh dogajale revolucije brez Twitterja), pa lahko današnjega najstnika vprašate, če ve, kaj se dogaja v Libiji - in zelo verjetno vas bo le debelo gledal.

Vsi hočejo biti slišani za vsako ceno in vsi si želijo slave. Po raziskavi, citirani v New York Timesu 28. oktobra 2007, je kar 31 % ameriških najstnikov prepričanih, da bodo nekoč slavni, pa čeprav nimajo nobenega posebnega talenta. Da je porast narcisoidnosti vzletel s tako imenovanimi 'socialnimi omrežji' (nekdanji izraz 'spletna skupnost' je očitno postal prezastarel), verjetno ni naključje. Kot pravi Sherry Turkle, ki se na ugledni ameriški univerzi MIT ukvarja ravno z vprašanji, kakšen vpliv imajo na naše življenje ta omrežja, je to v prvi meri verjetno posledica tega, da na teh omrežjih ni nobene kritike, saj se v njih družijo pretežno enako misleči, in tako ni nikogar, ki bi ti naravnost v obraz lahko povedal, da si poln sranja in da za božjo voljo že nehaj nakladati. Celo nasprotno: večina ljudi si lahko ustvari paralelno podobo, ki bo ljudem všečna. Da lahko na Facebooku za kaj glasuješ le z gumbom 'Všeč mi je', ne pa tudi z gumbom z nasprotnim pomenom, ni naključje, čeprav po drugi strani verjetno res tudi ni veliko tistih ljudi, ki bi svojim 'prijateljem' odkrito priznali, da se jim obrača želodec, ko gledajo vse tiste fotke objemanja psov in fotoprostituiranja lastnih otrok v imenu prisrčnosti.

To nas pripelje do enega najbolj iskrenih filmov zadnjega časa z izjemnim naslovom Še vedno sem tukaj (I'm Still Here, 2010, Casey Affleck). Besedna zveza 'še vedno' je seveda odvečna. Gre za samoportret holivudske zvezde, ki se očitno zaveda lastne nepomembnosti, a je hkrati še vedno tako nečimrna, da si želi pozornosti in vpije: »Tukaj sem, poglejte!« Zvezdnik Joaquin Phoenix se odloči, da bo nehal igrati in se posvetil rapanju. Kar naj bi bila velepomembna novica. V resnici pa se je za potrebe tega lažnega dokumentarca pretvarjal, da se je nehal pretvarjati (da je nehal igrati). To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil Phoenix tako zelo samokritičen, kar je popolnoma v nasprotju s twitter generacijo. Spremljajte malodane kateri koli osebni twitter kanal in opazili boste nešteto pripomb o vedenju in obnašanju drugih. Če ne konkretnih, pa vsaj načelnih: kako bi se moralo obnašati. Kritika drugih je simptomatična, pisci sami pa se ne vprašajo, kaj naj bi bilo na njih tako posebnega, da bi bili za koga zanimivi ali privlačni. To je vsekakor v skladu s sodobnimi blitzkrieg članki v stilu »270 stvari, ki jih mora narediti za vas, da vas bo vreden«.

Phoenix je drugačen. Pokaže se za največjega naduteža in praznoglavca, ki ga ne zanima nič razen lastna bedasta zamisel - in ker je ta zamisel zahteva po uspehu na področju, za katerega sploh nima nobenega talenta, je vse skupaj absurdno. In pri tem je tako dober, da so bili mnogi mnenja, da se mu je ali res popolnoma strgalo ali pa gre za res vrhunsko igralsko kreacijo. Da je film šel mimo precej neopaženo, ni presenečenje: preveč direktno nastavlja ogledalo twitter generaciji, ki naj bi bila hkrati tudi ciljna publika. Podoba v tem ogledalu ni najlepša.

A ni panike. Če Phoenix s svojim 'izpadom' množic ni navdušil, pa je to pred kratkim toliko bolje uspelo Charlieju Sheenu. Sheen svoje vloge 'zadetega zvezdnika' sploh ne igra, saj so njegovi problemi z drogami že znana stvar. Ko so ga zaradi neprimernega vedenja pred kratkim odpustili z nekega povprečnega sitcoma, se je hitro znašel na mnogih ameriških pogovornih oddajah, kjer je razlagal o svojem razuzdanem življenju in navadah. Trenutno živi s porno zvezdnico Bree Olson in fotomodelko Natalie Kenly. Njegova priljubljenost ni švignila v nebo njegovemu ženskarjenju in drugemu spornemu vedenju navkljub, ampak zaradi njega. V eseju o Sheenu je Bret Easton Ellis zapisal, da odklonilni odnos, ki ga nekateri čutijo do Sheena, niti približno ne more prevladati fasciniranosti nad njegovim hedonizmom, ki ostaja zavist vseh moških - če le ne bi bilo zraven njih žensk, zaradi katerih so lažnivci.

In kaj je Sheen naredil, da je obdržal stik z oboževalci, ki bi radi živeli kot on, pa ne morejo ali si ne upajo, ker so živi bolj v virtualnem kot resničnem svetu? Logično: takoj zatem ko so ga odpustili s sitcoma, je začel tvitati. V enem samem dnevu je pridobil več 'sledilcev' kot kdor koli drug v vsej zgodovini.

Prvič objavljeno v reviji Ekran, april 2011.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."