V praznino

Marko Bauer

Prvo vprašanje, ki se postavi ob filmu V praznino (Enter the Void, 2009, Gaspar Noé): kam je izginilo Carne (1991), meso? Filmskosrenjasti trač pravi, da se lani ni znašel na LIFFu, ker naj bi šlo za računalniško igro.

Menda je pri tem ostalo nezaznano, da se ravno lokalni miljenček Oča (2010, Vlado Škafar) - očitno je veliki administrativni/administrantski ligenj teoretske psihoanalize neizogiben, da takšni naslovi lahko pridejo do polnega izraza - začne kot primitivna igrica à la Frogger, vključno s plink-plonkastimi zvoki. Površina jezera sovpade z videoekranom (kar intrigira na način uvoda v Hanekejevo Skrito [Caché, 2005] ali obraza Marlene Dietrich kot videogobelina v Sternbergovi Rdeči vladarici [The Scarlet Empress, 1934]), katerega napetost za koreografijo izrabljajo vodni drsalci (družina Gerridae). Ko se razbežijo, ostane en sam, za katerega se zdi, kakor da pomišlja, ali naj izgine iz vidnosti. Iz pomišljanja nastane subjekt, drsalec kartezijanec. Kar sledi, je samopomilovalno pridiganje wannabe divjaštva, kategorija, ki se razveljavlja sama od sebe. Divjak ne pridiga, preveč je zaposlen s klicanjem dežja oziroma konkretnostjo domišljije. Oča je nekaj, kar v sveti preproščini najde kompliment zase, kot bi se delalo kompromis med dvema Hauserjema - Kasparjem in Arnoldom, in kar se odziva na geslo Manna Kosher. Prelivi vzbujajo vtis mesojedke, ki simulira, da je mimoza.

O malih princih-hamletih-tolstojih sta že dovolj povedala George Orwell (Lear, Tolstoy and the Fool) ali Jean-Luc Godard (youtube: Godard on Tout va bien), za lahke tarče gre že zato, ker si pripisujejo tolikšno težkokategornost (utečena metoda gverile, podprte od države in oglaševalskih produkcijskih hiš). Vekanje prisesancev. Festivalskim selektorjem: kolikor je kategorija reakcionarstva še uporabna, bi jo kazalo definirati kot pristajanje na danosti lastnega okusa. Kulturpolitik treh re-jev: reakcija, revanša, resentiment.

Dovolj opravljanja. Odgovor na uvodno vprašanje: možgani so meso. Če gre parafrazirati Annette Michelson glede boja med moškimi (re-cenzenti/selektorji/mnenjokrati) in fanti (režiserji »veličastno odvečnih« del) v zvezi z omniprezentno referenco Odiseje (2001: A Space Odyssey, 1968, Stanley Kubrick), V praznino loči tetke od fantov - z implikacijami, ki nikakor niso laskave za tetke. Ni nesubtilen, je protisubtilen. V dobi, ko je vsak holivudski movie teenage movie, se Noé podaja v isti metažanr. Afiniteta do narkovizij (»Imam občutek, da je Cameron jemal nekatera ista mamila kot jaz.«), afiniteta do tekočega n-eona (neo-na), in vendar redukcija modre, ne izključno koloristična, ter vnos nečistosti/motnosti v kristal. Void je, pogojno rečeno, rdeča (čeravno tudi dovolj magenta) tableta, rdeče pulziranje Love Hotela, bolj burleskna kot orgiastična (kakor potrditev besed Henrija Laborita iz Resnaisovega Mon oncle d'Amérique [1980]: mi, naš živčni sistem, smo drugi), do sadovskih jakosti razdolgovezena repriza »poslednjega človekovega postanka v motelu na potovanju k ločitvi od telesa in ponovnemu rojstvu«.

Cinema of the brain ali cinema of the brainless? Dileme ni, če je zastavljeno: to je film danega časa kot tehnološke stopnje, danega momenta misli in nemisli. Kot bi dejal Artaud-Deleuze: nemoči v osrčju misli. (Veljavno tudi za poskus pričujočega teksta.) Prisili te, da naposled prestaneš Podobo-čas, te anticipacije vsega, kar je/bo prišlo, še bolj tistega, kar se odlikuje ravno kot možno, in ki se bere kakor predloga-scenarij V praznino. Uvod vanj je že Podoba-gibanje, kjer se umesti na stičišče Vertova in ameriškega eksperimentalnega filma. Onstran trdnega in tekočega je dosežena plinasta stopnja podobe, onstran poteka, onstran človeka. Takšni percepciji so droge že tradicionalno na uslugo. Anekdotično, ko Pauline Kael negoduje nad Hustonovo filmizacijo Lowryjevega Pod ognjenikom (Under the Volcano, 1984), ker ne omogoči videti nič od tistega, kar prek alko-holističnega režima zaznava nekdanji konzul, terja trip V praznino. In vendar bi ga, prenavezana na tetkastost mnenja, tako kot Odisejo, tako kot Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982, Ridley Scott), po vsej verjetnosti zavrnila. »Trash masquerading as art« zveni tako časotožno. Le kdaj ju je bilo nazadnje mogoče razločiti?

Če Bergson-Deleuze možgane definira kot zamik, praznino med dražljajem in odzivom, je vstopiti v ta vulkan, v to praznino, isto kot vstopiti v možgane, katerih ključni vozli so cerebralni hrbet-ob-hrbtu Resnaisa&Kubricka, po Vzhodu zgledujoče se Artaudovo gledališče krutosti, Andrej Beli in »možganska igra« romana Peterburg.

Noé, begajoč med mesarjem, kirurgom in vračem, stika po možganih, kakor Artaud hoče na korteks delovati neposredno, fiziološko (utripajoča, plapolajoča montaža, out-of-focus efekt), da bi dosegel epilepsijo, ki je videnje. »V taboriščih so videli magnetno valovanje.« Ali se spustiti po hrbtenjači in zanetiti sifilitični tabes dorsalis, ukrivljenje senzo-motoričnega aparata (simptomi: t. i. lightning bolečine, odsotnost patelarnega refleksa, oslabljena napetost mišičja udov, nekoordiniranost gibov, atrofija vidnih živcev, želodčni krči in bljuvanje ...), ki tare tudi senatorja/doajenčka v Peterburgu. Zvok je tisti, ki - mimo zračnih strun - prihaja globoko iz zemlje, oceana, telesa. Ne pranje, zalitje/vesoljni potop naelektrenih možganov. Revalvacija pasivnega gledanja, v katerem Artaud-Deleuze odkrije temačno avro filma: protagonist/gledalec »postane nezmožen doseganja lastnih misli«, »prisiljen je v opazovanje podob, ki paradirajo pred njim, eksces protislovnih podob«, »duh mu je bil ukraden«.

Če se je Noéjevemu filmu po vzoru Central Region (La région centrale, 1971, Michael Snow) ali Odiseje, v kateri je astronavt odščipnjen v krsto vesolja (povodec kot kisik & koordinacija), lahko snelo z vertikalne osi, mu to ne onemogoča, da ne bi vstop v Void vzbujal občutja blokiranosti, nepremičnosti, paralize. Jecljanje prostora, loopirano pohajkovanje od žarišča do žarišča, pri čemer je eden osrednjih portalov Adamov nesojeni/nerojeni gumb - popek. Duh/plin v oziru ekstenzivnosti nima kam, v igri so le intenzivnosti. Noéjev Tokio, pri Beliju epicenter stihijskega mongolizma, je Peterburg: »Ves Peterburg je neskončnost prospekta, potenciranega na ento stopnjo. Za Peterburgom - ni ničesar.« Je »matematična točka«, »točka na zemljevidih«, google maps, ki jih helikopterji preletavajo na način skrolanja. Platno/zaslon kot cerebralna membrana, »tabela informacij, kjer prihaja do takojšnjih in neposrednih konfrontacij med preteklostjo in prihodnostjo, notranjostjo in zunanjostjo, na razdalji, ki jo je nemogoče določiti, neodvisni od katerekoli fiksne točke /.../ Podoba za svoji prvenstveni značilnosti nima več prostora in gibanja, temveč čas in topologijo.« Podoba-čas, ki uniči vse? Ne, a uniči celoto.

Noéjev opus se konstantno vrača v tunel/hodnik, v katerem pulzira Goethejeva rdeča, nje odsev, proti kateri je kri nič ali vsaj zgolj naknadnost. Tunel, speljan, izvotljen skozi glavo, ter film, osvobojen traku (čeravno se mu Noé - menda v imenu mesa - ne odpove; ni flashbackov, so fleshbacki), projektorja, platna, kamere, oči. Izvrtati nove pogoje videnja. Ne z očmi, s središčem glave. Void je Noéjevo Zrcalo (Zerkalo, 1975, Andrej Tarkovski), v katerem utripa zevajoče tême in prikliče besede Peterburga: »Tisto zadnjo minuto še budne zavesti, ko je že potoval v sen, je videl, da se klokotajoči vrtinec nenadoma izravnava v hodnik, ki beži v brezmejnosti; in čudno, prečudno: hodnik - se pričenja pri glavi, se pravi, je neskončno podaljšanje glave, na kateri se je teme naenkrat odprlo v brezmejnost; stari senator je pred potovanjem v sen dobil občutek, kot da ne gleda z očmi, temveč s središčem glave, da potemtakem on, Apollon Apollonovič, sploh ni noben Apollon Apollonovič, temveč nekaj, kar tiči v možganih in zre od tam, iz možganov; ko se je teme odprlo, je nekaj steklo po hodniku: in se pognalo v brezno.« Skozi tême do brezna pred-?, po-?, čez?-bivanjske temè, ki zeva v intervalu od ene misli do druge. Teme, ki je iz snežink (Wellesov Kane [1941]), telesc/peresc (Resnaisov L'amour à mort [1984]), teme, ki je stroboskopirajoča bela. Onkraj sna, navkljub tudi Noéjevim izjavljanjem, vse do nerazločljivosti ali, brezusodneje, vseenosti sna in nespečnosti, življenja in smrti, mesa in misli.

* Kot solze v možganih.

(Film V praznino pride na spored Kinodvora samo 14., 15. in 16. julija 2011.)

Članek Marka Bauerja je bil prvič objavljen v Ekranu, februar 2011.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."