Romain Gavras - zvesti provokator

Matic Majcen

Ne da bi v tem članku želeli posnemati holivudski trend podajanja predzgodb in preddelov velikih filmskih naracij, je o enem filmu, posnetem leta 2010, vseeno potrebno pisati na podoben način. Naš dan bo prišel (Our Day Will Come/Notre jour viendra, 2010) je celovečerni debi Romaina Gavrasa (roj. 1981), sina slovitega grško-francoskega režiserja Costa-Gavrasa, čigar filmska dela, kot sta Z (1968) ali Pogrešani (Missing, 1982), tvorijo del obveznega repertoarja evropskega političnega filma.

Za razliko od klasične figure avtorja, ki svoje prve korake k dolgometražnim filmom opravi preko diplomskih filmov, dokumentarcev ipd., sodi Romain Gavras k roju filmarjev, ki so svojo vajensko pot prehodili kot auteurji glasbenega videospota. S tem se je Francoz priključil Spikeu Jonzeu, Davidu Fincherju in Michelu Gondryju, ki so v 90-ih sploh postavili ključne temelje za resen razmislek o režiserju glasbenega videospota kot legitimni avtorski figuri, enaki ali pa vsaj sorodni tisti iz bolj tradicionalnih umetniških zvrsti.

Justice - Stress

Ključni element Gavrasovega avtorskega podpisa, tako nezmotljivo povezan z njegovo predfilmsko kariero, predstavlja - provokacija. Romain je že leta 1994 skupaj s kolegoma Kimom Chapironom in Toumanijem Sangaréjem ustanovil Kourtrajmé, umetniški in politično aktivni kolektiv, ki ga sestavlja 137 ustvarjalcev iz 28 držav - igralcev, glasbenikov, plesalcev, spletnih oblikovalcev. Njegova člana sta denimo tudi režiser in igralec Mathieu Kassovitz (Sovraštvo [La haine, 1995], Amélie [Le fabuleux destin d'Amélie Poulain, 2001, Jean-Pierre Jeunet]) ter Vincent Cassel (Nepovratno [Irréversible, 2002, Gaspar Noé], Smrtne obljube [Eastern Promises, 2007, David Cronenberg] itd.). Delo kolektiva, ki se je osredotočalo na socialno angažirane dokumentarce, kratke film in videospote, je že od začetka postalo znano po brezkompromisnem portretiranju sodobne francoske družbe. Romain Gavras je znotraj njega pravzaprav potreboval dobro desetletje svojega mladega življenja, da je našel svoj zaščitni znak. Debitiral je z videospotom za single Signatune (2007) producenta in izvajalca elektro glasbe DJ Mehdija.

Gre za duhovito zgodbo iz urbanega vsakdana, v kateri spremljamo mladeniča med pripravami za tekmo v merjenju glasnosti avtomobilov, ki se odvija med bloki gosto poseljene stanovanjske soseske. Gavras se v njem poigrava z gledalčevo zavestjo o nepomembnosti dogodka in akterje opremi s tekmovalnim nabojem, dostojnim dirke na najvišjem nivoju - z vključenimi sovražnimi pogledi, deljenjem avtogramov in groupie kulturo. Marsikdo ni vedel, da pri vsem skupaj pravzaprav ne gre za šalo, temveč za resničen šport, v katerem merijo tudi svetovni rekord (180 decibelov). A marsikdo kljub uspehu videa v francoskem medijskem prostoru ni vedel ničesar o njegovem režiserju, kar pa se je zelo hitro spremenilo. Leto kasneje je namreč Romain naredil videospot, ki ga enostavno ni bilo mogoče spregledati.

V videospotu Stress (2007) za francoski elektro-pop duo Justice je z ročno kamero in s precejšnjo dozo uličnega realizma pospremil skupino najstniških afriških emigrantov, ki pohajkujejo po pariških ulicah in pri tem arogantno nadlegujejo mimoidoče, omalovažujejo javne prostore, ignorirajo vse norme sprejemljivega vedenja in na koncu celo zažgejo avto. Kljub temu, da je šlo za inscenirano predstavo - mladeniči denimo nosijo usnjene jakne, na katerih je narisan velik križ, simbol skupine Justice - pa je spot s svojo dozdevno pristnostjo razburil dobršen del francoske javnosti ter tudi obe strani političnega spektra. Obtožbe so se kar vrstile in so bile vseh vrst: da gre za poceni provokacijo, razžiganje fantazem, stigmatizacijo gosto naseljenih predmestij, apel k nasilju itd. Osnovni učinek videospota pa je bil vendarle ta, da je sprožil žgočo debato in vznik razpona interpretacij, s katerim so opisovali ta vizualno-glasbeni izdelek. Gavras je v intervjuju za časnik Le Monde, enem redkih intervjujev sploh, preko tega videa želel izraziti svoj prezir do sodobnega uporabljanja površinskih psevdo-političnih sloganov in dejstva, da mora dandanes vsak vizualni izdelek, tudi oglasni, nositi moralizirajoče sporočilo. Po njegovem mnenju gre za protislovje, saj je razsežnost morale v sodobni družbi v večji meri odsotna.

Konec aprila 2010 pa je Gavrasova kontroverzna avtorska figura naredila še en velik korak naprej, ko so premierno predstavili njegov nov videospot Born Free za britansko glasbeno ustvarjalko in politično aktivistko Mayo Arulpragasam, sicer znano pod umetniškim imenom M.I.A. Gavrasov horizont je zdaj postal globalen, saj video predstavlja izjemno neposreden in oster napad na militaristično zunanjo politiko ZDA. Devetminutni spot prikazuje skupino ameriških vojakov, ki nasilno vdira v stanovanja neke soseske v neimenovani državi tretjega sveta. Postopoma se razkrije njihov namen - v avtobusu s trdimi prijemi zbirajo vse rdečelase prebivalce, nakar jih odpeljejo v puščavo, kjer so prisiljeni bežati skozi minsko polje. Gavras je eksplozije, v katerih so rdečelasci razstreljeni na koščke mesa, še posebej poudaril z uporabo počasnih posnetkov in tako še dodatno pritisnil na že prej odprte rane pri njegovih kritikih. Born Free si kakšen motiv ali dva nedvomno sposodi iz Watkinsovega Punishment Parka (1971), čeprav je potrebno povedati tudi, da se jasen namig na arbitrarnost segregacije na podlagi rase ali barve ne nanaša nujno zgolj na trenutna geopolitična dogajanja. Rdečelasci so se že od začetka človeške civilizacije v različnih zgodovinskih trenutkih in prostorih dojemali kot posebna skupina in so pogosto končali kot objekti v ritualih žrtvovanja in čarovniških procesih - vse do danes, ko z različnih koncev sveta prihajajo poročila o nasilju nad rdečelasimi mladoletniki v šolskem okolju. Kakorkoli že, Gavrasov videospot so kmalu po premieri umaknili z YouTubea, zaradi - tako pravi uradna razlaga - prizorov pornografije in neutemeljenega nasilja. To je seveda samo še potenciralo deljene razprave o Gavrasu kot provokatorju, ki to počne zaradi pozornosti same, na eni in kot o resnem političnem komentatorjem na drugi strani. Menim, da je vsakršna opredelitev take vrste že v izhodišču zmotna. Gavrasove videospote je potrebno gledati kot objekte, ki so vrženi v svet množičnih medijev ravno zato, da s svojo navidezno površinskostjo tvorijo podlago za javno diskusijo z vsem razponom interpretacij vred. In če je ta razprava tako burna, če ji uspe v debato vključiti tako širok razpon udeležencev, potem je vsaj na nivoju režiserjeve izbire teme njegova odločitev lahko zgolj pravilna in tudi legitimna. Ne slepimo se - to so vendarle teme, ki bodisi v francoski bodisi v globalni družbi opisujejo tisto, kar je v njih skrajno disfunkcionalno.

M.I.A. - Born Free

Celovečerni prvenec Naš dan bo prišel (Our Day Will Come, 2010), z delovnim naslovom Redheads (Les Seigneurs), v katerem nastopa Vincent Cassel, bi naj predstavljal razširitev videospota Born Free v obliki celovečernega road movieja. Poleg mnogih odgovorov glede sposobnosti mladega režiserja v dolgem filmskem formatu bo zanimivo spremljati tudi, kako se bo v novem okolju odvila njegova »zvestoba«. Videli bomo, ali bo njegova subverzivna drža zdržala industrijsko naravo filmske umetnosti, kjer ima pojem viralnega spletnega fenomena vendarle manjšo moč, in ali bo njegov filmski vzlet le začetek uspešne kariere ali pa se bo vrnil h kratkometražnim filmom. V vsakem primeru je jasno, da je njegovo ime nepovratno zaznamovano že sedaj, še preden je sploh uspel dodobra stopiti na veliko sceno filmske umetnosti.

Članek o Romainu Gavrasu je bil prvič objavljen v Ekranu, julij/avgust 2010. O Gavrasovem celovečernem prvencu Naš dan bo prišel je Ekran pisal septembra 2011 v okviru poročila s festivala Karlovy Vary.

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."