Stopnja varnosti

Berem svežo izdajo ene od filmskih revij, v kateri piše: "Stopnja varnosti pri finančni konstrukciji državno financiranih filmov je producente rešila prepotrebne komunikacije z domačim gledalcem. Po drugi strani, naš film ni imel kakšnih pomembnejših uspehov v tujini, ne nagrad na največjih svetovnih festivalih - saj ne uspe priti niti v njihove tekmovalne programe. O rednejši distribuciji zunaj meja ni niti govora. Kakšna simbolična nagrada na B-festivalu je skrajni tuji domet. Jasno, nagrade niso edino merilo, ampak to kaže na porazen sprejem: ne le, da ga ne gleda publika, ne ceni ga niti tuja filmska elita. Avtorji dejansko snemajo sami zase. To ni nujno slabo, ampak s tem se že vnaprej odvežejo kakršne koli odgovornosti. Domači film je tako postal talec čarobnega zaprtega kroga."

Zveni znano? Kot ustrojeno po meri trenutne slovenske filmske produkcije? Ampak ni, v rokah imam Hrvatski filmski ljetopis (57-58/2009) in zgornje besede so namenjene hrvaškemu filmu. In potem greš na festivale, spremljaš televizijski program sosednje države in se čudiš. Kako jim uspeva delati tako konsistentno dobre filme? Odlično posnete celovečerce s sodobnimi zgodbami, z zanimivimi liki, z notranjo dinamiko, živahno dramaturgijo, z aktualnimi dilemami in problemi, ki izhajajo iz resničnih in prepoznavnih situacij, odličnimi igralci ... In to vsako leto več filmov, letos jih je bilo recimo na nacionalnem festivalu v Pulju prikazanih že deset. Drugi največji festival v državi, Motovun, kar kipi od gledalcev in obiskovalcev. O kakšnih aferah ni slišati - vsaj ne s tega področju. In čeprav imamo glede na prej citirani odlomek kritiki očitno stalno in bolj ali manj povsod iste pripombe, so rezultati vendarle različni. In tudi objektivno jih je mogoče primerjati.

Zato se bomo v tej in v naslednjih številkah začeli malce bolj sistematično ozirati po okolici in se spraševati, kje je skrita ta čudežna formula, da lahko nekje stvari tečejo vsaj približno mirno, gladko in uspešno, drugje pa se zatikajo do te mere, da se dobesedno »trga film«. Saj je vsa ta regija, ki naj bi bila sicer bolj meteorološki kot kulturni pojem, zanimiva in privlačna ne le v smislu lokalnih filmov, ampak tudi za tuje investitorje in gostujoče filmske industrije. Zakaj, recimo, ni bila v nedavno opravljeni ekonomsko-primerjalni študiji revije Screen International, ki se je posvetila možnostim za snemanje v srednji in vzhodni Evropi, Slovenija niti omenjena.

Pa niso le kritiki tisti, ki se stalno pritožujejo. Če se pogovarjate z ustvarjalci, trenutna situacija ni rožnata nikjer. »Ideja filma, zatemnjene sobe in projicirane podobe pred publiko, to je vedno bolj preteklost. Premikamo se k drugim načinom avdiovizualne izkušnje. Sprememba je vznemirljiva, zaskrbljujoč je le problem, kako iz tega potegniti dohodek. Ti dve besedi, 'vir dohodka', to sta prvi dve, ki prideta danes vsem v Hollywoodu zjutraj prvi na misel,« pravi Paul Schrader. »Je filme težje financirati danes kot pred dvajsetimi leti? Nemogoče jih je,« pravi Ruggero Deodato. Oba sta bila to poletje v bližini in z obema smo se pogovorili za Ekran.

Pogovarjali se bomo in spraševali dalje. Kajti očitno so tudi finančna kriza, varnost konstrukcij in uspešnost relativni pojmi.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."