O pogledih in podobah


Pred nekaj tedni je po spletu zakrožila objava, v kateri je bel Američan na Facebooku izjavil, da ne razume koncepta »belega privilegija« (white privilege); prijatelje in prijateljice je naprosil, naj v komentarjih pod objavo navedejo, katere so njihove izkušnje z diskriminacijo, ki jih on kot beli moški ni in ne bi mogel doživeti.



Pred nekaj tedni je po spletu zakrožila objava, v kateri je bel Američan na Facebooku izjavil, da ne razume koncepta »belega privilegija« (white privilege); prijatelje in prijateljice je naprosil, naj v komentarjih pod objavo navedejo, katere so njihove izkušnje z diskriminacijo, ki jih on kot beli moški ni in ne bi mogel doživeti. Obširen odgovor njegove temnopolte prijateljice, Lori Lakin Hutcherson, so nato objavili tudi nekateri spletni mediji pod naslovom »What I Told My White Friend When He Asked For My Black Opinion On White Privilege«1: v njem navaja dogodke od zgodnjega otroštva, ko so bili z družino kot edini črnci v sicer izključno beli soseski žrtve vandalizma, do študijskih let, ko so zaposleni v trgovinah in drugje ves čas izražali presenečenje, da je sprejeta na prestižni Harvard.

 

Med opisanimi je tudi primer, ko je eden izmed njenih belih sošolcev na univerzi odklonil analizo avtobiografije Malcolma X, ker se z njo menda ni mogel niti najmanj poistovetiti – zato je menil, da ga ne bi smeli siliti v njeno branje. Oglasila se je Lori Lakin Hutcherson – z repliko, da sama že vse življenje bere »stvari, ki nimajo nikakršne zveze z njo in se z njimi ne čuti povezano«, vendar to vseeno počne, ker gre pri učenju za to, da skušamo razumeti tudi poglede drugih. Zaključi z bistveno ugotovitvijo, da se književni kanon Združenih držav, pa tudi večina televizije in filmov, osredotoča pretežno na dela ali dosežke belih moških. »Če niste nikoli izkusili ali pomislili, kako slabo za vas je / je bilo / bi lahko bilo to, da ste morali odraščati brez neštetih vzornikov in podob, ki bi vas odražale v šolskem obveznem gradivu ali množičnih medijih – potem imate beli privilegij.«

 

Pri tem izpostavlja nekaj, česar sem se tudi sama kljub študiju sociologije kulture in letom posvečanja spolu v filmu in književnosti zares zavedla šele razmeroma nedavno. Ko sem prvič našla (povsem samoiniciativno, saj v mainstreamovskih filmih, na televiziji, še manj pa v okviru obveznega šolskega čtiva vsaj do študentskih let to ni bilo mogoče) pripovedi, ki so me zares nagovarjale, je to zame v smislu bralne in/ali gledalske izkušnje pomenilo pravo revolucijo. Pravo odkritje je bilo, da umetnost ni nujno odmaknjena od resničnega življenja – lahko se mu zelo približa, lahko skoraj do potankosti odraža čustva in izkušnje, ki sem jih doživljala sama, na platno (ali papir) pa lahko postavi tudi reči, za katere sem do tedaj mislila, da jih poznam samo jaz (tako sem denimo razmišljala ob filmu Angel za mojo mizo [An Angel at My Table, 1990, Jane Campion], ki med drugim pokaže sadistično igro med dvema deklicama in okrvavljen menstrualni vložek, dve stvari, ki ju do tedaj nisem videla še nikjer drugje kot pri sebi). Moja prva naslednja misel je bila: tudi v pripovedih, ki jih berem in gledam že vse od otroštva, se mora nekdo najti na način, kot sem se jaz našla v obskurnejših knjigah in filmih, sicer gotovo ne bi bili tako znani, priljubljeni in cenjeni – in vedno znova se je izkazalo, da gre (večinoma, čeprav ne vedno) za pripovedi o moških, ki so jih (v veliki večini, čeprav spet ne vedno) napisali moški, pri tem pa imeli v mislih pretežno moške gledalce in bralce.

 

Gre za zavedanje, da živiš dejanskost, ki je ne moreš videti nikjer drugje kot pri sebi. Dokler tega zavedanja nimaš, sicer ne misliš nujno, da je s teboj nekaj narobe, vendar vse te stvari, ki jih ne vidiš nikjer drugje (razen mogoče pri najbližjih prijateljicah, z veliko hihitanja in sramu), avtomatično, nezavedno tabuiziraš – četudi z njimi ni nič inherentno narobe; to namreč ne pomeni niti, da je z njimi vse v redu. Prvič mi je postalo zares jasno, zakaj se od podob žensk na filmu in v književnosti običajno počutim tako odtujeno – zato, ker njihovo razmišljanje, vedenje in čustvovanje ni niti približno podobno mojemu; je pa podobno razmišljanju, vedenju in čustvovanju, ki so ga ljudje od mene morda kdaj pričakovali ali mi ga pripisali. Gre za podobo likov skozi oči ljudi, ki njihovega življenja niso živeli.

 

(Medklic: Jane Austen, ena mojih najljubših pisateljic, menda ni nikoli napisala dialoga, v katerem ne bi nastopala vsaj ena ženska – pa ne zato, ker bi hotela v svoje književno delo vpeljati kakšno »pozitivno diskriminacijo«, temveč ker je trdila, da ne bi bil avtentičen, ker takemu dialogu ni bila nikoli priča.) Povsem jasno je, da bodo (moški) pisatelji / scenaristi / režiserji in navsezadnje tudi njihovih kritiki ustvarjali skozi svoje izkušnje in o svetu razmišljali tako, kot so ga doživeli sami. In tudi obratno: ko gledamo, beremo in pišemo o pripovedih in z njimi povezanih vprašanjih, ki so označena kot »feministična«, »ženska« in podobno, torej ne gre (nujno) za nekakšno kljubovalno politično gesto – gre preprosto za nekaj, kar nam je najbližje, kar nas najbolj naslavlja in zadeva. Na belca nihče ni jezen samo zato, ker je pač bel, in na moškega nihče ni jezen zato, ker je pač moški – treba pa je pripoznati, da izkušnje belcev in izkušnje moških niso edine, niti univerzalne, torej nekaj, s čimer bi se lahko poistovetili vsi in kar bi zato (v besedah univerzitetnega študenta v zgoraj omenjenem članku) hoteli brati ali gledati vsi – so pa najbolj vidne in imajo največjo moč. To pomeni, da pogosto nimamo druge izbire; takšni teksti niso zgolj vpeti sami vase, temveč krojijo tudi družbeno realnost zunaj samih sebe. (Ravno zato je denimo podatek, da je od leta 1991 do danes pri nas svoj celovečerni film z javnimi sredstvi posnelo manj kot deset režiserk, tako zelo problematičen.) Poleg pripoznanja je treba to tudi vedno znova izpostavljati, saj lahko pomeni ključno razliko za dojemanje samega sebe in lastne dejanskosti pri tistih, ki se v prevladujočih upodobitvah ne najdejo; tistih, katerih tematike in zanimanja so označeni kot trivialni, ker zgodovinsko v tekstih s pripoznano umetniško vrednostjo niso imeli mesta; tistih, katerih okuse imajo že tradicionalno za cenene in površinske.

 

Pri tem ima ključno vlogo tudi feministična filmska kritika. Za njene začetke lahko štejemo gibanje, imenovano »podobe žensk« v sedemdesetih letih v ZDA. Njegove zagovornice, teoretičarke in kritičarke so se osredotočale na reprezentacije žensk v filmu – ali so na primer revne ali bogate, izobražene ali neuke, moralne ali pokvarjene in tako naprej, v širšem smislu pa, ali so »aktivne« ali »pasivne«, »odvisne« ali »samostojne«, »šibke« ali »močne«. Kot so kmalu za tem ugotovili predvsem njihovi britanski kolegi in kolegice pri reviji Screen, to ni dovolj – takšna kritika obravnava le površinske elemente zgodbe in lika ter pozabi na specifike filma kot medija – kakšen vpliv imajo na primer osvetlitev, montaža, kamera, ki posebej ali skupaj z zgodbami in liki ustvarjajo skrite strukture in implicitne pomene v tekstu; kako filmski tekst proizvaja pomen; način, na katerega film konstituira gledajoči subjekt, ter končno, kako sami mehanizmi filmske produkcije vplivajo na reprezentacijo žensk in utrjujejo seksizem. Za tovrstno kritiko je ključen predvsem tekst Vizualno ugodje in pripovedni film, v katerem je Laura Mulvey utemeljila koncept ženske kot objekta, seksualnega spektakla in »moškega pogleda«, ki je izenačen s pogledom kamere in pogledom gledalca ter tako le-tega konstituira kot moškega – medtem ko ženskam-gledalkam po njenih besedah preostane zgolj »mazohistična« ali »transvestitska« identifikacija.

 

Da je tekst Laure Mulvey delno zastaral, razkriva že sama terminologija. Tako ona kot Pam Cook in Claire Johnston v svojih kritikah seksizma v filmu uporabljajo za današnje čase strokovno sporne koncepte; spol je zanje binaren, nanj gledajo povsem esencialistično, »ženska« je zanje univerzalna ideja. Še en primer: sloviti prizor v Maroku (Morocco, 1930, Josef von Sternberg), kjer Marlene Dietrich, oblečena v moško obleko, s svojim globokim glasom in aktivno delujočim šarmom zapelje spremljevalko poslušalca kabareta, bi večina današnjih teoretičark in kritičark najverjetneje videla kot zgodnji primer odkrito lezbičnega lika v filmu ali kot izraz fluidnosti spolne identitete in seksualnosti, Pam Cook in Claire Johnston pa za njeno podobo, vedenje in lastnosti mislita, da ne morejo biti nič drugega kot »moški«; vidita jih kot maškarado, ki zgolj označuje odsotnost moškega, fetiš – falično premestitev, projekcijo moške narcistične fantazije, ki nikakor ne spodkopava obstoječih mitov seksistične ideologije, temveč jih kvečjemu krepi. Danes – predvsem po zaslugi teoretskega posega teorije queer – fokus feministične filmske kritike ni več na hegemoniji moškosti, temveč na konstrukciji ženskih, lezbičnih, etničnih in drugih »subalternih« gledalstev, z neskončnim mnoštvom razdrobljenih identitet, ki se med seboj prelivajo in prepletajo.

 

S podobnimi temami se feministična kritika ukvarja še danes v zvezi z vprašanji (ne)problematičnosti identitetnih politik. – Je za učinkovito politično vlogo res pomembno urediti vprašanje »primarne« identitete ali je bolj pomembna radikalna kritika samih identitetnih kategorij, ki ne glede na to, kako ozke so in koliko jih je, vselej delujejo izključevalno? Ali ni torej solidarnost v političnem smislu pomembnejša od enotnosti? Če je Laura Mulvey pisala o »moškem pogledu« – ali obstajajo tudi ženski pogledi, čigavi so in koga objektivirajo? Kakšno vlogo imajo ženska telesa v specifičnih filmskih žanrih, denimo znanstvenofantastičnem? Ali obstajajo filmski žanri, ki so sami na sebi bolj feministični od drugih? Kako pristopati k pornografiji, ki (vsaj v mainstreamovskem smislu) koncepta Laure Mulvey o »moškem pogledu« in ženski kot seksualnem objektu pripelje do njunih skrajnosti, a tako, da se ne bi odrekli užitku? In končno, zakaj je pomembno, da imajo feministični filmski teksti, ki o vseh teh vprašanjih razmišljajo in jih udejanjajo, lasten javni prostor? Vprašanja smo v pričujoči številki Ekrana poskusili nasloviti tudi s temu posvečenim tematskim sklopom.

1Objavljeno 25. avgusta 2016 na Everyday Feminism. Dostopno na: everydayfeminism.com/2016/08/told-white-friend-black-opinion/.


Tina Poglajen

Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell