12. FSF iz perspektive mladega obiskovalca

FSF-image

Pozdravljeni!

Sem Klemen Berus. Star sem 15 let. Letos sem se udeležil 12. festivala slovenskega filma. Tam sem intervjuval mnogo ljudi, posnel novinarske konference in si tudi ogledal veliko filmov. Doma sem potem napisal članek o 12. festivalu slovenskega filma. Upam, da ga boste kot revija za film in televizijo (če ga nisem poslal prepozno) objavili.

Klemen

12. Festival slovenskega filma

O tem kakšne filme je ponudil festival, kaj je to slovenski film, kaj ni slovenski film, kaj bi moral biti slovenski film, kako na slovenski film gledajo režiserji, gledalci in kritiki.

12. festival slovenskega filma je za nami. Nekateri filmi bodo šli v kinematografe, nekateri na televizijo, nekateri bodo izšli le na DVD-jih, nekateri pa takoj padli v pozabo. V četrtek 1. oktobra je vzporedno z otvoritvijo festivala v kinematografih štartala Slovenka, film Damjana Kozoleta, z dobro popotnico zaradi uspeha na festivalu v Sarajevu in odličnih kritik igre Nine Ivanišin. Vendar žirije film ni prepričal. Štefančič piše, da ga ni prepričal prikaz temne strani prostitucije v filmu. Kozole pa pravi: "V Slovenki me je bolj kot prostitucija zanimalo življenje običajne študentke, ki se je odločila, da bo v določenem obdobju prišla do enostavnega denarja (s prostitucijo). Kar pa zadeva prepričljivost, pa me je bolj zanimal njen odnos z očetom in ostali medčloveški odnosi, kot pa sama prostitucija."

Z medčloveškimi odnosi pa so se ukvarjali tudi drugi celovečerni filmi. Film Igra s pari prikazuje večer para, ki pričakuje običajen obisk dveh prijateljev, na vrata pa potrka prijateljica z novim fantom. Film se začne z bombastično glasbo, glasbo, zaradi katere ti gredo mravljinci po koži, ko v "slow motionu" padajo karte na katerih se piše naslov filma IGRA S PARI ... Nato pa se film nadaljuje v komornem vzdušju in ostane vse do konca skoraj brez glasbe. Quentin Tarantino je dejal, da je uvodna špica zanj zelo pomemben del filma, saj določi ton filma, če se film začne z glasno, bombastično glasbo, ti pove, da je to velik film in film mora ta ton do konca vzdržati, ker so gledalci pripravljeni na epski film, kar pa Igra s pari žal ni. Igra s pari je dobro zrežiran in odigran film za katerega si bodo gledalci rekli, da bi to šli lahko gledat tudi v gledališče. In ga navsezadnje tudi lahko, saj je film posnet po gledališki igri SLG Celje.

Film Osebna prtljaga Janeza Lapajneta, pa se ukvarja z usodami družin, ki se prepletajo med seboj. Začne se obetavno (če izključimo tiste tipične "slovenske polminutne tišine") vendar se, nekje na polovici, ko Klemena Slakonjo zbije avto in pade v komo, film začne vleči v nedogled. Lapajne pravi, da je hotel drugi del filma narediti takega. Toda zakaj? Zakaj po zanimivem prvem delu, tak dolgočasen zaključek? Če je lik iz filma padel v komo, še ne pomeni, da mora v komo pasti tudi občinstvo. Hitchcock je dejal, da je treba gledalce mučiti kolikor se le da. Mučenje pa se konča, ko si enkrat v komi. Razplet je sicer zanimiv, mama se žrtvuje za sinov zločin, ki ga je v resnici storil mož, istočasno pa njen oče v bolnišnici usmrti hromega vnuka, da bi ga odrešil muk. Razplet pa je tako razvlečen, da izgubi vso moč. McKee je zapisal, da si bo občinstvo zapomnilo film po koncu. Če je konec dolgočasen in predvidljiv, bo film v hipu pozabljen, če pa je konec presenetljiv, neverjeten in močan, pa bo film uspel in se bo o njem še dolgo časa govorilo. Ko dedek usmrti hromega vnuka, zato ne občutimo kaj dosti, itak smo bili že v komi.

Lapajne se je odločil, da njegov film ne bo šel v distribucijo na Kinodvor, ampak bo prikazan v ljubljanski Kinoteki in sicer le v enem tedenskem terminu ob četrtkih ob 20. uri. Tako se je odločil zato, ker se mu zdi žal, da bi šel film v distribucijo po vsej Sloveniji, ostal na sporedu teden, dva, potem pa propadel. Pravi, da se zaveda, da to ni film za širše občinstvo. Toda zakaj?! Kdaj pa je prišla filmska umetnost do te točke, da se filmi ne delajo več za širše občinstvo! Filmi živijo od občinstva! Zato se tudi delajo za širše občinstvo! Dobri in uspešni filmi so bili že od začetka ustvarjalnega postopka zamišljeni za širšo občinstvo. Če filmarji ne nameravajo narediti filma za širše občinstvo, zakaj se potem sploh trudijo? Lapajne pravi, da bo s takšnim načinom distribucije našel novo občinstvo in da nikakor ne skriva svojega filma. Edino novo občinstvo, ki ga bo Lapajne našel, pa bodo slovenski filmski "geeki", ki bodo prišli pogledat ali je morda slovenski film letos kaj napredoval in uglajeni kulturniki, ki si bodo po večerji privoščili še en spodobno melanholičen slovenski film, namesto ameriškega blockbusterja. Toda povprečni slovenski Janez ne bo šel v prestol-nico gledat slovenski film, raje bo ostal doma in čakal, da mu film dostavijo v lokalni Planet Tuš. Z nekaj promocije bi obstajala vsaj majhna možnost, da si bi film ogledal. Mogoče pa se slovenski filmski ustvarjalci bojijo, da bodo gledalci film označili za "še en beden slovenski film". In že smo pri tem. Kaj sploh je slovenski film?

Nekateri pravijo, da slovenskega filma ni, da bi slovenski film tako kot pri francoskem, ameriškem, nemškem ... morali definirati različni žanri: akcijski, ljubezenski, znanstveno-fantastični ... Vendar je "slovenski film" postal neka podzvrst filma, katere se z veseljem loteva veliko število (slovenskih) avtorjev. Nekateri pravijo, da slovenski film reflektira naš slovenski prostor. Najpreprostejša razlaga je ta, da slovenski film naredi slovenski režiser. Mitja Okorn pa pravi: "Definicija slovenskega filma je: Odpiranje, zapiranje vrat, prižiganje, ugašanje cigaret in strmenje v daljavo, ponavadi skozi svoj odsev od okna oz. strmenje v ogledalo. To je slovenski film ... Zato, ker jaz še nisem naredil svojega filma in ko bom jaz naredil svoj film, se bo definicija slovenskega filma spremenila."

Torej Mitja, če boš res spreminjal slovenski film, potem predlagam, da spremeniš naslednje stvari:

1. Znebi se tistih neskončnih tišin, v katerih filmska lika sedita za mizo in sta najmanj dvajset sekund tiho, nato eden od njiju nekaj zamomlja, drugi mu prikima in sta naslednjih dvajset sekund tiho. Če bi od vseh petih letošnjih celovečercev izrezali take scene in jih sestavili skupaj, bi dobili nov celovečerni film z naslovom Tišina.

2. Izpusti ta naš "slovenski filmski seks". Ni slovenskega filma, ki ne bi pokazal vsaj malo jošk, in v katerem ne bi bilo seksa, ki se ponavadi odvije kar v kuhinji ali kar pri vhodu v hišo (s še vedno odprtimi vhodnimi vrati) in ki je obvezno prikazan kot neromantična in zoprna izkušnja, ki se ponavadi konča v manj kot pol minute.

3. Znebi se tistih statičnih prizorov, ki jih režiserji dajejo v filme le zato, ker so estetsko lepi, a se vlečejo v nedogled in nič ne pripomorejo k zgodbi sami.

Toda saj to slovenski gledalci in režiserji vedo. In režiserji vedo, da občinstvo tega noče gledati. Hec je v tem, da režiserji vztrajajo s snemanjem takih filmov, gledalci pa vztrajajo z "negledanjem" takih filmov. Toda vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti ni zakaj občinstvo ne gleda slovenskih filmov, ampak zakaj jih režiserji veselo snemajo naprej.

Slovenija in na splošno filmski svet potrebuje nove, sveže zgodbe. Zgodbe, ki še niso bile povedane. Torej se vse začne pri zgodbi.

Klemen Berus

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Posnetek razglasitve in podelitve nagrad FSF si lahko pogledate tukaj.

Dodaj nov komentar
Komentarji

12. FSF iz perspektive mladega obiskovalca

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Navdihi