Tu je Rodos

V dneh pred izidom novembrske številke Ekrana je bil na spletni strani Filmskega sklada objavljen predlog novega besedila »Splošnih pogojev poslovanja FS« ter poziv strokovni javnosti k pripombam in predlogom. Ker je to »okno« poziva odprto le dva tedna, se velja nemudoma zakopati v branje, saj gre za dokument, ki kljub pravniški suhoparnosti bistveno določa pravila igre v odnosu do osrednje slovenske institucije, namenjene podpori filmskemu ustvarjanju. V oporo pri razbiranju teh premikov v tokratnem Ekranu že objavljamo nekaj poudarkov enega od sodelavcev pri pripravi (verjetno se vsi akterji pri nas strinjajo vsaj v tem, da nujnih) sprememb, Mirana Zupaniča.

Vsekakor je razveseljiva novica že ta, da so v delovni skupini, ki je predlog SPP pripravljala, prevladovali filmski ustvarjalci oziroma predstavniki filmske prakse, kajti navsezadnje so oni tisti, ki se primarno oziroma pri svoji osnovni dejavnosti srečujejo s posameznimi določili in njihovimi konkretnimi posledicami, v dobrem in slabem.

Sekundarno pa seveda tudi mi, gledalci in davkoplačevalci oziroma vsa zainteresirana strokovna javnost, ki ji oziroma ki nam ne more biti vseeno. Zato velja prav ob intenzivnem gledanju skozi to okno možnosti in z zavestjo o vseh implikacijah, ki jih ima izrek preko Hegla in Marxa, ponoviti znamenito Ezopovo poanto: »Hic Rhodus, hic salta!« Torej, tu in zdaj je priložnost, da se konstruktivno izrekamo, izrečemo, izkažemo in opredelimo. In čeprav konsenza ni in ga verjetno nikoli ne bo (dovolj je že pravzaprav na hitro prelistati Ekrane za nekaj desetletij nazaj, pa bi lahko tekste o določenih dilemah in problemih vsakokrat novih upravljalcev s slovenskim filmom kar ponatisnili), velja delovati z zavedanjem, da se »vsak problem pojavi takrat, ko obstajajo že vsaj nastavki za njegovo rešitev«. In čeprav Ekranov pogled nazaj zbuja tudi ščepec skepse, kakor smo že zapisali, da se vse morda ne spreminja ravno zato, da se ne bi nič spremenilo.

Novi predlog SPP izpostavlja osebno odgovornost, ki jo je doslej primanjkovalo. Ob premieri svojega novega celovečerca Osebna prtljaga je režiser Janez Lapajne v intervjuju za Dnevnik dejal: »Mislim, da bi bilo za slovenski film še najprimerneje, če bi bil organiziran po zgledu slovenskih narodnih gledališč, ki preverjeno delujejo v prid avtorskih hotenj. Tudi pri filmu ne bi bilo treba izbirati projektov z javnimi razpisi. Zadostovala bi poslovni direktor in umetniški vodja Filmskega sklada ali inštituta, ali kakor koli že naj bi se takšna ustanova imenovala, in ta umetniški vodja bi prevzel odgovornost za filmski program. Ob predpostavki, da pozna sodobno slovensko kinematografijo in njene avtorje, ki jih ni nešteto, pri tem pa ne zapira vrat debitantom in starim mačkom.«

Če se bo vsaj delno razkadila megla okrog sprejemanja odločitev, bo to že ogromen korak naprej. Prav je, da se konča farsa s skrivanjem za mnenji strokovnih komisij, ki so bile doslej vedno prve na udaru, resnično odločilne teže pa niso imele. Prav je, da se jasno definira razmerja in kompetence. Prav je, da je delovanje javnega sklada v celoti javno, od najave razpisov do odjavnih napisov filmskih del. Prav je, da se končno začne operirati z dejstvi in podatki, ne z namigi in domnevami. In prav je, da so pristojnosti jasne, da se dobre nagrajuje in da se zagotovi avtonomija ustvarjanja. Treba je le še pravno definirati, kar je prav in pri tem imeti v mislih tudi to, da še tako čudovita pravila igre ne pomagajo, če ni resnih sankcij za njihovo kršitev.

Tokratni Ekran je izšel med dvema pomembnima festivaloma; v začetku oktobra so v Portorožu zabrneli projektorji 12. Festivala slovenskega filma, sredi novembra bo v Ljubljani potekal jubilejni 20. LIFFe. Vmes se je v Cankarjevem domu odvrtela retrospektiva ob 50-letnici francoskega novega vala. Ta retrospektiva je bila izvrstna priložnost ravno za pogled nazaj in da spomnimo na to, da je novi val sicer sprožila idealistična, prevratna mlada generacija cinefilskih zanesenjakov, da pa ga je materialno omogočila starejša, vizionarska generacija s tedanjim, pravzaprav prvim francoskim kulturnim ministrom, pisateljem Andréjem Malrauxom na čelu (obdobje njegovega ministrovanja se je prekrilo prav z obdobjem novega vala, torej od 1959 do 1969), ki je uvedla nov način financiranja oziroma državne pomoči filmski ustvarjalnost. Namreč, uvedli so davek na prikazovalce oziroma na vse vstopnice, tako za domače kot tuje filme, iz tega davka pa so podprli domače ustvarjalce, ki so lotevali bolj tveganih projektov. Kar je leta 1959 prineslo 25 prvencev, leto pozneje pa že dvakrat več. Vsekakor gre za model, o katerem bi veljalo razmisliti tudi v paketu z načrtovanimi spremembami slovenske filmske zakonodaje. Če pogledate CNC, francoski nacionalni center za kinematografijo, je namreč ta sistem v veljavi še danes, preko principa »Avance sur Recettes« oziroma »predujma na dohodek« se podpre povprečno 35 filmov letno, predvsem prvence in neodvisne filme v smislu tistih estetsko in vsebinsko pogumnejših del izven glavnega toka produkcije, ki bi sicer težko prišli do realizacije in distribucije. Kot pri pripravi naših SPP pa imajo tudi pri izbiri projektov preko CNC večino pri odločanju sami filmski ustvarjalci, ne birokrati.

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Tu je Rodos

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Navdihi