Prelom

Uporaba desetletij kot zaključenih zgodovinskih entitet je postala priljubljena in splošno sprejeta v prejšnjem stoletju, med drugim tudi stoletju filma, tako da se je začelo posamezne trende, stile, pristope in običaje pripisovati posameznim desetletjem in obratno, da so posamezna desetletja postala prepoznavna po idejnih trendih, estetskih smernicah in družbenem dogajanju. Kaj ob koncu prvega desetletja tretjega tisočletja reči o filmu v tem obdobju?

Večina apokaliptičnih ali revolucionarnih napovedi se, kot ponavadi, ni uresničila. Še tiste spremembe, ki so se zgodile pretežno na tehnološkem področju, so se zgodile bolj s stokom kot s pokom. Kljub temu, da se analogne tehnologije na številnih področjih umikajo digitalnim, dobri stari film kot snemalnik in medij obenem še zdaleč ni za odpis, zato mu v tej zadnji številki tega prvega izrazito »digitalnega« desetletja skoraj simbolično posvečamo poseben blok, ki na njegovo prihodnost niti približno ne gleda s pesimizmom - kot je videti, se v kreativnem smislu vrača celo že skoraj odpisani 16 mm trak. Filmi v smislu igranega, dokumentarnega, animiranega ali na kakršen koli drugačen način avtorskega dela se gledajo več kot kdajkoli prej, le da ni več enega samega vira, preko katerega bi bili na razpolago, ampak so ti viri vedno bolj razpršeni. Film je z razvojem elektronskih pripomočkov v zadnjem desetletju postal na razpolago vsakomur in povsod, in to dobesedno, tako v smislu avdiovizualnega zapisa kot izkušnje. Podobno se dogaja tudi z njegovo refleksijo: ni več enega, avtoritarnega vira informacij, analiz, predlogov, ampak so ti viri številni, raznoliki in razpršeni. Bolj od (večinoma enosmernega postopka) podajanja in sprejemanja informacij je postalo pomembno mreženje, pretok, interakcija, in če smo zaradi česa lahko še posebej navdušeni nad preteklim desetletjem, je to dejstvo, da je prav z razcvetom novih tehnologij ekskluzivizma in mesijanstva konec. Filmska zgodovina je na razpolago v večje detajle kot kdajkoli. Faktografija je iz dneva v dan natančnejša in popolnejša, navedbe vedno bolj zlahka preverljive, za vsako obskurnost se najde tržna niša in za vsako področje, avtorja ali stvaritve vsaj nekaj poznavalcev, s katerimi se je mogoče hitro povezati in se skupaj sprehajati dalje po tem (bolj ali manj virtualnem) vrtu z neskončno razcepljenimi potmi. Popoln pregled nad vsem dogajanjem je že dolgo nemogoč zaradi kombinacije neverjetne obsežnosti sprotne produkcije in sočasnih novih odkritij iz zakladnice filmske zgodovine. Navsezadnje se prav zaradi tega vse dosedanje pisanje zgodovine izkazuje za pomanjkljivo, posplošeno, za zbirko splošno sprejetih mitov, potrebnih za konsenz vsakdanjih izpeljav.

Natanko pred desetletjem se je ob podobni priliki pisalo o »tragičnosti« domače filmske publicistike, ko naj bi si večina rednega kinematografskega sporeda ne zaslužila resnejše refleksije, medtem ko filmi, o katerih je mogoče pisati z navdušenjem, niso bili lokalno nikoli na ogled. Po desetih letih je situacija radikalno drugačne. »Lokalno« dobesedno ne obstaja več, večina filmov, ki zaobide redno distribucijo, je na razpolago po manj konvencionalnih poteh, do vsega se dostopa lažje, hitreje, ceneje in bolj učinkovito, in tako je vedno bolj na dlani, da predstavlja tisto, kar je na razpolago preko kinematografskega sporeda, televizije in festivalov, ki se množijo iz dneva v dan, samo zelo skromen in iz takšnih ali drugačnih razlogov omejen izsek, torej izbor iz vse svetovne produkcije. V tem procesu postajajo tudi nekdanji nacionalni okvirji vedno manj togi, pa ne zaradi famoznih koprodukcij, ki pa včasih res mejijo na gospodarski kriminal, ampak zaradi preprostega pretoka informacij - kitajski, mehiški, korejski, turški, romunski, argentinski itd. filmi, ki so še v prejšnjem desetletju veljali za eksotiko, dosegljivo le potnikom na prestižne festivale, so podobno hitro in udobno na razpolago kot večina sprotne okcidentalne produkcije.

Ampak, paradoksalno, prav zato ostajajo osebni predlogi in seznami, ki jih recimo obožuje še erudit tipa Umberto Eco, enako interesantni kot v času, ko je bilo posedovanje informacij omejeno na domnevne avtoritete in prav zato smo se tudi ob tem prelomu desetletja odločili za anketni pogled nazaj, za osebne izbore ter predloge bolj ali manj intimnih lestvic filmov, ki so zaznamovali gledalsko izkušnjo v preteklem desetletju.

Sicer pa je, kot kaže prav zakulisje nastajanja prvih zvočnih filmov, bila tehnologija od nekdaj tista, ki je pomenila oziroma prinašala avantgardo. Vse spremembe, ki smo jim bili priča v tem desetletju, je poleti v pogovoru, v celoti objavljenem na Ekranovi spletni strani, sočno povzel Paul Schrader: »Na začetku se mi je zdelo, da ima najpomembnejši vpliv na pisanje čas, v katerem živiš, zdaj pa se mi zdi, da ima največji vpliv na pisanje razvijajoča se tehnologija. Ta vpliva na vse načine, kako mislimo in pripovedujemo zgodbo. Scenaristika je del govorne, pripovedne tradicije, ne literarne, in kot taka bo preživela, pripovedovanje bo zavzelo le drugačne oblike glede na zahteve tehnologije ... Saj ne vemo več prav dobro, kaj filmi so. Tehnologija vpliva na odločitve in je začela spreminjati odnos med gledalcem in objektom opazovanja. Na podlagi tega odnosa, ki se ustvarja zdaj, bomo redefinirali pripovedovanje in to, kar pomeni prisostvovati avdiovizualni izkušnji. V nasprotju z »gledanjem filmov« sam uporabljam prav to frazo, »prisostvovati avdiovizualni izkušnji«. Nisem eden od tistih, ki postajajo vse bolj nostalgični. Mislim, da se ustvarja nek zanimiv novi svet, le da še ne vemo, kakšen bo.«

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Prelom

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije