Kriza ?

Že decembra lani je postalo jasno, da bo filmska industrija zabeležila rekordno leto, in to, spomnimo, v letu, ki ga je še treslo od finančne krize - a po drugi strani, revija Newsweek je leto 2009, v katerem naj bi se zaradi recesije spremenilo čisto vse, zaključila s strokovno prilogo, posvečeno analizam finančne krize, in ta je bila skoraj posmehljivo naslovljena: »A to je vse?«

Prerokov sodnega dne, večnih nergačev in zanikovalcev ne bo nikoli zmanjkalo, zato so konkretni rezultati tisti, ki so pomenljivi. Podatki, ki povzemajo preteklo leto in so navedeni med novicami na sosednji strani, še zdaleč ne kažejo krize, recesije ali celo kolapsa produkcijsko-distribucijske verige, pa čeprav pustimo s strani filmskih elitistov prezirano »filmsko industrijo« ob strani, morebitne namige na »doktrino šoka« oziroma aplikacijo famoznih tez Naomi Klein na krizno situacijo in filmsko okolje pa tudi. Navsezadnje, poročilo z Mednarodnega dokumentarnega filmskega festivala v Amsterdamu govori o podobnih presežnikih. Žanr, ki se je nekdaj znašel v kontekstu množičnih medijev kvečjemu po pomoti, doživlja razcvet kot še nikoli prej, s festivala IDFA pa poročajo o rekordih, tako glede števila gledalcev kot celo o izjemnem čistem dobičku festivala.

Film je neverjetno vitalen medij, tako da ni nobene bojazni za njegovo preživetje; morda se čar njegove vitalnosti skriva prav v tem, da se neprestano sooča s takšnimi in drugačnimi krizami. Proučevanje publicistike na temo slovenske (pol)pretekle filmske zgodovine je v tem pogledu več kot zgovorno, saj so se v preteklih desetletjih neprestano oziroma kar periodično izmenjavali naslovi, kot so »Kriza slovenskega filma«, »Vprašanje slovenskega filma«, »Problematika slovenskega filma«, v bližnji preteklosti pa tudi. Podobno zgovoren je pogled preko naših geografskih meja. Težave s financiranjem filma, ki jih trenutno preživlja italijanska produkcija, so pred nekaj leti odpravili naši drugi sosedje. Hrvaško filmsko sceno, ki zadnja leta konstantno proizvaja vznemirljive filme, smo osvetlili v septembrski številki Ekrana, tik pred zaključkom redakcije oziroma hkrati z napovedjo Diagonal, preglednega festivala avstrijskega filma v Gradcu, pa je prišla iz severne soseske novica, da so uspeli rešiti zelo resne težave z državnim financiranjem filmske industrije. Pred dvema letoma se je pisalo kar o kolapsu avstrijske produkcije, ki je dejansko spravil številne ustvarjalce v eksistenčno stisko, pred kratkim pa so vpeljali nov model za spodbujanje kinematografije na ministrstvu za gospodarstvo (!) in s tem v dveh letih, od te produkcijsko najnižje točke, za kar 74 odstotnih točk zvišali sredstva za kinematografski in televizijski film, pri čemer naj bi se ta sredstva še zviševala, in v čemer vidi oblast v sporazumu z avstrijsko državno televizijo ter s postopnim zviševanjem proračunov Avstrijskega filmskega inštituta in dunajskega sklada za kinematografski in TV film predvsem možnost, da naj bi se filmska proizvodnja trdneje postavila na gospodarske noge. Seveda pa so nenadni politični volji botrovali čisto konkretni uspehi kinematografije, ki je zadnja leta dosledno pobirala glavne nagrade na najvidnejših festivalih (recimo Haneke) in posegala celo po oskarjih (recimo Ruzowitzky).

Uspešni modeli za reševanje iz zagatnih situacij torej obstajajo in ena od takih priložnosti za revitalizacijo slovenskega filma (ki pa se, če smo že pri podatkih, s kakšno izjemno statistiko glede kinematografskega obiska ali relevantnih nagrad ne more ravno pohvaliti) se zdi tudi prehod na digitalno tehnologijo prikazovanja filmov. Kar je spet v kontekstu dualizma kriza-priložnost: do tehnološkega razvoja se ne gre obnašati ludistično, ampak kaže po najboljših zmožnostih izkoristiti prednosti digitalne revolucije in obenem omejiti njene slabosti. Prav v tehnološkem napredku bi navsezadnje lahko našli tudi enega ključnih vzvodov, ki so, kot kažejo uvodoma omenjeni rezultati, zamejili škodljive učinke piratstva.

Vseeno pa ne bi želel tokratnega uvodnika zaključiti s tehnologijo, ampak s poklonom oziroma s spominom na neke druge krize, ki delujejo, kot da so iz drugega časa, ampak so še kako naše, na vse tiste intimne prevrate vsakdanje-nevsakdanjih strasti, na drobne in skrajno osebne revolucije, ki so tako senzibilno prežemale filme Érica Rohmerja. Elegantne, obenem lahkotne in globoke čustveno-čutne revolucije, ki so puščale politiko in tehnologijo vnemar. Z Rohmerjem, se zdi, je odšla tudi ta doba čistosti, zadržanosti in nedosegljivosti.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

•   |03.02.2010 19:07 Haneke - Rekordni obisk v kinih v Avstriji
  Lani rekordnih 18,4 milijona obiskov v kinih po Avstriji
  
  (STA) - Avstrijski kinematografi so lani zabeležili rekordnih 18,4 milijona obiskov. Uspešni so bili tudi domači filmi, saj jih je skupaj videlo 1,45 milijona obiskovalcev kino dvoran ter tako premagalo magično mejo enega milijona. Podatke je v 2. 2. 2010 posredovalo strokovno združenje prikazovalcev pri gospodarski zbornici.

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."