Dilema

Dober teden dni po izidu prejšnje, februarske številke Ekrana me je presenetilo spoznanje, da so se nekateri članki iz revije znašli skenirani na internetu in da si bralci prek spletnih socialnih omrežij pošiljajo te članke oziroma opozarjajo na povezave nanje. Instinktivni občutek hipnega, nelagodnega presenečenja in zakrbljenosti je nemudoma odplaknilo navdušujoče spoznanje, da se v Ekranu očitno objavljajo dovolj zanimivi in vznemirljivi članki, da si jih želijo bralci - predvidevam, da mlajše generacije, dodobra udomačene v novih komunikacijskih kanalih - deliti z drugimi (potencialnimi) bralci.

In čeprav v dobi razcveta reproduktivne tehnologije ni ravno raketna znanost, kupiti ali si revijo izposoditi od nekoga, ki jo je kupil, iz nje poskenirati kakšen tekst in ga poslati na anonimni spletni strežnik, je osnovni interes, ki poganja to aktivnost, za vse ustvarjalce revije vendar obenem nagrada in motivacija za nadaljnje delo. Kako že gre tisto? Kopiranje je najvišja oblika komplimenta - pa čeprav se jemlje pojem »kopiranja« povsem dobesedno in je morda na prvi pogled v neskladju z osnovnim ekonomskim oziroma preživetvenim nagibom.

Ali kot so v tej številki Ekrana povedali gverilski ustvarjalci ene izmed domačih spletnih nanizank: »Če narediš tako dober film, da si ga gledalci pošiljajo med sabo, si za promocijo že poskrbel, če se film ne širi sam od sebe, pa po naših merilih preprosto ni dovolj dober.« Za tem, kar se zdi na prvi pogled samo še ena vehementna izjava v filmskem okolju, preplavljenem z vehementnimi izjavami, se v resnici skriva precej globlja dilema, ki prihaja pereče na plano tudi pri aktualnem poskusu ali bolje rečeno pri poskusih formalnega urejanja domače kinematografije. Spremembam na področju uredb in zakonskih aktov oziroma tako Splošnim pogojem poslovanja Filmskega sklada kot predlogu zakona o Slovenskem filmskem centru posvečamo poseben blok v tej in v naslednji številki Ekrana, saj gre za uredbe, ki same po sebi sicer še ne bodo prinesle sprememb, jih pa omogočajo oziroma lahko stimulirajo spremembo sedanjega stanja.

In tu je zdaj ta dilema - kaj in v katero smer spreminjati, korigirati, zamenjevati, izboljševati? Je smiselno podpiranje pasivnosti in samozadostnosti dejavnosti, ki poteka bolj ali manj sama zaradi sebe, larpurlartistično, ali je nemara bolj smiselna podpora tiste ustvarjalnosti, ki je živa, dinamična, odzivna, provokativna? Ki ima odmev pri gledalcih, za katero obstaja interes pri bralcih? Če smo prejšnji mesec kot pozitivni primer reševanja težav z ureditvijo nacionalne kinematografije navedli avstrijski model za spodbujanje filmske ustvarjalnosti, bi se veljalo k severnim sosedom ozreti še enkrat ta mesec. V vmesnem obdobju so bili namreč objavljeni podatki, da so avstrijski kinematografi v preteklem letu zabeležili rekordni obisk, z 18,4 milijona obiskovalcev (v državi, ki ima 8,3 milijona prebivalcev) je bilo to eno najboljših let v zadnjem obdobju, v letu 2009 pa si je kar 1,45 milijona obiskovalcev ogledalo domače filme. Če se takole, čez palec primerjamo s severnimi sosedi, lahko najprej ugotovimo, da gre posameznik v povprečju na letnem nivoju med dva in trikrat pogosteje v kino kot »naš« kinoobiskovalec, če pa se ozremo h gledanosti nacionalnega filma, pa je razmerje še nekajkrat slabše v našo škodo. Če podatke prenesemo v naše okolje bi to pomenilo, da bi si v lanskem letu slovenske filme ogledalo kakšnih 200.000 gledalcev, dejanski skupni letni izkupiček naše kinematografije pa je desetkrat (!) bolj pičel. Takemu rezultatu se razen v izjemnih letih Kajmaka in marmelade (2004) ter Petelinjega zajtrka (2008) niti od daleč nismo približali. In če upoštevamo, da se je tudi okoli leta 2000 govorilo o domnevni filmski pomladi, pa tudi to, da je približno znano, kaj bi naj bilo na domačem filmskem »lagerju«, ali lahko naslednji presežek gledalcev, s katerim bi se vsaj približno približali severnim sosedom, pričakujemo enkrat okrog leta 2012?

Pa da ne bomo kukali samo na senčno stran Alp, v pogovoru, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju marčevske številke, je Pjer Žalica ponosno opisal lokalno situacijo, v kateri imajo ustvarjalci podporo javnosti, ki obožuje domači film: »Tudi v bosanskem Koloseju se niti en tuji film, vključno z Avatarjem, po številu gledalcev ne more približati domačemu filmu. Nima nobene možnosti.« Obstrukcije, ki se seveda tudi dogajajo in ki jih omenja v nadaljevanju, očitno ne preprečujejo splošne pozitivne klime in konsistentno dobrih rezultatov tako doma kot na relevantnih festivalih v tujini.

V tem ureditvenem procesu, ki smo mu priča, bo vsekakor enako pomenljivo to, kaj se bo sprejelo s konsenzom kot tisto, kar »ne pride v poštev« oziroma kar bodo razne interesne skupine izločile iz prihodnjih pravil igre. Čeprav so uredbe same po sebi le črke na papirju, bomo lahko prav tu našli indice, ali si lahko dejansko obetamo kakšen novi val, ki bo dvignil in omogočil osvežitev kreativnosti in nastajanja filmov, ki si jih bodo gledalci želeli pošiljati med sabo, ali bomo kljub uspešnim primerom v soseski vztrajali v oseki splošnega nezadovoljstva in apatije.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."