Naključja

»Seveda na ljudi vplivajo mediji, naravne katastrofe, socialni fenomeni ... Ideje so v zraku, pa seveda tudi sami filmi sprožajo trende, so navdih za druge filme s podobnimi koncepti,« je na vprašanje, ali lahko v določenem trenutku kroži na različnih koncih sveta hkrati več zgodb z istimi idejami, odgovoril scenaristični strokovnjak Miguel Machalski (intervju si lahko preberete na spletni strani Ekrana).

Ta pogovor mi je prišel na misel ob urejanju aprilske številke Ekrana in spremljanju filmskega dogajanja - stvari se nenavadno povezujejo, naključja ali kakorkoli jim že rečemo, se seštevajo. Napovedan je, recimo, izid slovenskega prevoda zbranih esejev Andréja Bazina, ki se je srčno zavzemal za filme, ki prikazujejo ali se vsaj ukvarjajo z »objektivno realnostjo«, avtorja, ki je verjel v realizem filmske podobe - in tako rekoč hkrati poteka v Cankarjevem domu 12. Festival dokumentarnega filma, ki (zopet) ponuja en argument za drugim, kako neizčrpen kreativni izziv je lahko reprezentacija te objektivne realnosti na eni strani filmskim ustvarjalcem in na drugi strani filmskim gledalcem.

Dalje: v tiskani izdaji aprilskega Ekrana objavljamo refleksijo letošnjega Berlinala, o katerem Peter M. Jarh ugotavlja, da je na njem, predvsem v neuradnih sekcijah, prišlo do ponovnega vzpona kinematografij, ki »upajo izpostavljati pogumno, kritično sliko sodobnega sveta in medčloveških relacij. V dovolj drzni, univerzalni, brezkompromisni govorici je letošnja produkcija naslikala tesnobno, surovo, brezupno stanje človeka, ki živi v središču enega od sodobnih Peklov, ki ostajajo ne glede na zemljepisno širino ali dolžino prostor (sodobne) človeške bede, ponižanja, izključenosti, ujetosti, surovosti, primitivizma, brezizhodnosti, odtujenosti, agresije, trpljenja, praznine, izkoriščanja ...« ter na drugi strani sopostavlja ta vzpon drznega, vitalnega, neodvisnega filma z različnih koncev sveta s stanjem naše nacionalne kinematografije: »... to je kinematografija, ki se ni zmožna niti približno organizirati tako, da bo angažirano, aktivistično, pogumno, inovativno, nekonvencionalno razmišljala in pripovedovala filmske historije o temeljnih človeških rečeh.«

Dalje: na eni strani se nam v bližnji prihodnosti obeta celovitejša zakonska ureditev slovenskega filma - o kateri poročamo skozi tri številke Ekrana -, na drugi strani se v tej pobudi oziroma osnutku prvega zakona, ki bo filmsko dejavnost urejal na pobudo oziroma iz nuje države, njenih strokovnjakov in politikov (prvi Zakon o filmskem skladu iz leta 1994 je bil sprejet na pobudo filmskih delavcev, ki se takrat niso sprijaznili s poraznim stanjem stvari), kažejo določene pomanjkljivosti, razpoke in odpirajo dileme o tem, v kolikšni meri bo - tak, kot je - res lahko zagotovil pozitivne spremembe. Ali kot v imenu Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev povzema Dr. Igor Koršič, ne napredujemo, ker si ne priznamo in ne analiziramo vseh preteklih napak in ne pretehtamo neuspešnih poskusov urejanja, ampak ostajamo v istih motnih vodah.

»Film je objektivnost v času,« je v enem od svojih esejev zapisal Bazin. »Slovenski film je na svoj način slika dezorientirane, osiromašene, propadajoče, sklientelizirane, paranoične, na rob družbe (in pomembnosti) odrinjene slovenske kulture, ki ne ve, kaj bi sama s seboj, hkrati pa je usodno odvisna od državnega denarja in ni sposobna ustvariti alternativne, gverilske produkcije in mišljenja,« ugotavlja v svoji primerjavi s svetovnimi trendi na drugi strani poročevalec iz Berlina.

Vedno znova se, recimo, če stopimo spet korak nazaj, pojavlja vprašanje, zakaj so bili iz poizkusa zakonske ureditve slovenske kinematografije zopet izpuščeni distributerji in prikazovalci. Kratek odgovor na javni obravnavi se je glasil, da »gre za dejavnost, ki je tako ali tako na robu obstoja, in bi jo celo z minimalnimi dodatnimi bremeni eksistenčno ogrozili, na drugi strani pa bi zanemarljivo malo pridobili«. Zanimivo bi bilo, v okviru preteklih napak analizirati tudi to, kdaj so distributerji in prikazovalci postali svete krave? Zanje se namreč pogosto zdi, da počnejo (pa ne samo v javno dobro) ravno toliko, kot je na vprašanje, kaj je delal kot uradna oseba, v Kitajski četrti (Chinatown, 1974, Roman Polanski) resignirano odgovoril Jake Gittes: »As little as possible«. In vendar smo s te, domnevno ogrožene strani v začetku leta sicer prejemali sporočila o rekordnih letinah, sijajnih uspehih in bilančnih izkazih - ampak po drugi strani je nasilni incident pred dobrim mesecem dni v mariborskem multikinu lepo nakazal ta sijajni modus operandi, to formulo za uspešnost: sodnemu izvršitelju ni uspelo izpeljati začasne odredbe, ker so se uradni osebi (!) zoperstavili varnostniki zasebne provenience, zaposleni v taistem multikinu.

Koliko je že pravnih držav? In koliko vampirskih, kazino poslovnežev je potrebnih, da se končno zgodi nekaj takega kot v drznem, angažiranem in provokativnem filmu Louise-Michel (2008, Gustave de Kervern in Benoît Delépine), ki prav te dni kot po nekem aktualnem naključju prihaja k nam na redni kino spored? Vsekakor je zanimivo, da te poti, ko jih začne človek enkrat raziskovati, niso razcepljene, kot bi zapisal Borges, ampak da se vedno znova prepletejo v isto zaokroženo mrežo, kar bi bilo nemara bližje kakšnemu Kafki, oziroma zapeljejo v vedno iste »motne vode«, kot je bilo rečeno maloprej. Ampak ta nenavadna naključja so že tema za kakšnega od prihodnjih Ekranov.

Dodaj nov komentar
Komentarji

Naključja

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije