Svet je zopet mlad?

V teh dneh je - kako posrečen termin, prav nekje med 27. aprilom in 25. majem - med domačimi filmskimi poznavalci insajdersko zakrožila ilegalna, gverilska, tako rekoč partizanska, »samizdat« DVD izdaja filma Bolečina, ki je v več pogledih svetovni unikum in hkrati slovenska zgodba par excellence. Gre za celovečerec Vojka Duletiča, po skoraj dvajsetih letih neprostovoljnega ustvarjalnega molka spočet ob stoletnici domačega filma in šestdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spočet, in ne posnet pa zato, ker gre za sicer povsem avtonomno delo - po avtorjevih izjavah gre celo za njegov najbolj osebni projekt doslej - sestavljeno oziroma digitalno zmontirano iz njegovih lastnih celovečercev, že v osnovi veličastne »vojne trilogije« filmov Med strahom in dolžnostjo (1975), Draga moja Iza (1979) in Doktor (1985).

Tri zgodbe, ki so bile posnete po treh precej različnih literarnih predlogah in so se osredotočale na tri moške v dilemah med strahom in dolžnostjo, rodom in redom, na posameznike različnih slojev, prepričanj in porekla. Največji slovenski filmski avtor - največji v tem, da je najbolj slovenski v zajemu snovi in obenem najbolj izrazito avtorski v načinu njene obravnave - je pravzaprav edini slovenski režiser, slikar podob in mislec montaže, ki je skozi življenje in opus vztrajno, dosledno in avtonomno razvijal lasten filmski izraz. In tej samosvoji poti kakopak sledi tudi v celovečercu, sestavljenem oziroma ustvarjenem iz že posnetih filmov; njegov neizprosni realizem, posnet po zgodbah, ki so bile v osnovi pripovedovane »točno tako, kot je bilo«, skozi domiselno in dognano montažo ves čas gravitira proti podobam iz sanj in brez popuščanja ter lažnega odpuščanja proti siloviti freski slovenskega osvobodilnega boja, z vsakim novim ogledom pa pridobi na kompleksnosti sporočilnosti, pripovedne širine in izrazne potence. Dileme, ki jih odpira, so težke, globoke, usodne, a hkrati je vse jasno, ostro, precizno in neprizanesljivo.

Ampak, zanimivo ali celo simptomatično je (slovenska zgodba pač), da nihče pravzaprav ne ve dobro, kaj početi z Duletičevo Bolečino; s tem »nihče« imam v mislih predvsem vsakokratne strukture moči in odločanja. Ljudje se menjajo, principi ostajajo. Ob svojem nastanku pred petimi leti in pozneje je bil film očitno nezaželjen ter zaradi pravnih in birokratskih nesporazumov okrog tega, ali ima avtor sploh pravico do nečesa tako nezaslišanega, kot je poseg v lastno delo (kar je zanimiva in pomembna pravna tema, ki je - kot ponavedi le za kratek hip in mimogrede - postala aktualna ob tistem ščepcu javne razprave okrog spreminjanja zakonodaje, organizirane očitno le zavoljo vzdrževanja videza). Film je bil pred leti domala prepovedan, nekaj že napovedanih projekcij je bilo promptno odpovedanih, pozneje oziroma v zadnjem času pa je deležen bolj gosposkega in uglajenega »pristopa«, namreč ignorance. Bolečina še zmeraj je (in je uradno še vedno ni), ampak zdaj se je film vsaj vrnil, tako kot tisto famozno »potlačeno«, pač v ilegalni, gverilski, partizanski izvedbi - kar pa je spet v skladu z vsebino in formo filma, ki živi svoje življenje in bo nedvomno tudi preživel.

Kar nas pripelje do vodilnega motiva tokratne številke Ekrana, do fenomena partizanskega filma in hkrati obletnice smrti »profesionalnega fotografa oziroma ljubiteljskega politika«, kot pravi v svojem članku kustos Muzeja zgodovine Jugoslavije, ali »intervencije umetnostne prakse, pop-romantičnega mojstrstva, ki je proizvedlo umetnino Tito«, kot je zapisal Rastko Močnik. Zanimivo je, da prav fenomen partizanskega filma zadnja leta nekako brbota v ozadju in vznemirja tudi generacije, ki so bile rojene po smrti »enega največjih sinov slovenske matere«. O tem fenomenu se pišejo knjige, snemajo dokumentarci, organizirajo retrospektive in seminarji. Seveda, avtorska generacija, ki je ta žanr, ki v ancien régimu ni bil le dovoljen, ampak celo zaželjen in negovan, pravzaprav vzpostavila, se počasi poslavlja, vendar to še zdaleč ne more biti razlog za njegovo reaktualizacijo. Niti ni razlog v tem, da je prav vojni oziroma partizanski film konstituiral nacionalne kinematografije na teh tleh. Kot vemo, je bil prvi povojni igrani celovečerec v Jugoslaviji (Slavica, 1947, Vjekoslav Afrić) posnet na temo NOB, še leto prej so nekoliko sporni spektakel o »osvobodilni bitki narodov Jugoslavije«, deloma tudi v Sloveniji, posneli Rusi (V gorah Jugoslavije, 1946, Abram Room in Eduard Tisse), verjetno pa ni treba posebej izpostavljati, da je bil tudi prvi povojni igrani in prvi zvočni slovenski celovečerec prav partizanski film, Na svoji zemlji (1948, France Štiglic). Vseeno pa lahko najdemo že tu, v tej njegovi konstitutivni naravi korenine, ki žanru podeljuje mitski status - in dolgoživost. Ta podžanr vojnega filma, ki je skozi leta in obdobja razvil še nadaljnje podžanre v obliki veličastnih epopej, problemskih črnovalovskih dram, čistih akcionerjev, kritičnih protivojnih dram, pretresljivih melodram in celo komedij pa se ne »vrača« le na teoretskem področju, kot nekakšna zombijevska fantazma. Ko majski Ekran preberete do konca, boste ugotovili, da je lahko »svet zopet mlad« tudi skozi filmsko prakso. In predvsem ta je tista, ki zares šteje in nosi s sabo potencial preživetja.

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Svet je zopet mlad?

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije