Statistika

Pred kratkim se je zaključil festival v Cannesu, menda eden najpomembnejših na svetu, čeprav vedno znova v zvezi z njim potem beremo predvsem o predvidljivih paradah povprečnosti, zapravljanju časa, prazni vzhičenosti in o snobističnem malomeščanstvu. Malce naprej v Ekranu je seznam priporočil prisotnih domačih publicistov - do teh filmov boste kmalu najbrž lahko prišli tudi sami in se prepričali o upravičenosti kritik in pohval ter medijske pozornosti nasploh.

Prisotni pa niso bili le publicisti in filmski kritiki, ampak, tako kot že večkrat, tudi naša nacionalna kinematografija. In tako kot že večkrat oziroma kar po pravilu seveda ne v kateri od kinodvoran vzdolž Croisette ali celo festivalski palači (letos minevata natanko dve desetletji, odkar je bil tam - zunaj konkurence - prikazan zadnji domači celovečerec Umetni raj Karpa Godine), ampak na filmski tržnici oziroma v »promocijskih paviljonih«.

In to na skupinski predstavitvi, v regionalnem kontekstu, ki bi mu lahko rekli balkanska aliansa, razširjena Jugoslavija, ali pa, politično korektno in zaenkrat bolj formalno zveneče, »Jugovzhodna Evropa«. Pod ta pojem naj bi po abecedi spadale države Albanija, Bosna, Bolgarija, Ciper, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija. Sarajevski filmski festival je že pred leti ustanovil podobno/posebno sekcijo, poimenovano »Od Avstrije do Albanije«. Okej, ne glede na to, kako bi se radi videli in umeščali sami, tu smo, trendi razvoja in financiranja filmov gredo v to smer (40 odstotkov lani zaključenih koprodukcij znotraj te regije je vključevalo sodelovanje z vsaj dvema drugima državama iz nabora), s tem izvršenim dejstvom lahko operiramo, pa poglejmo, kako nam kaj kaže v tem kontekstu?

Podatki iz brošure, izdane v ta namen, dopolnjeni s pravkar objavljenim poročilom institucije European Audiovisual Observatory za leti 2008 in 2009, so zgovorni, zanimivi in pomenljivi. Imamo najdražje kino vstopnice v regiji. Kljub temu pa nas je po kumulativnem zaslužku kinematografov ravnokar dohitela Hrvaška in že prehitela Bolgarija s štirikrat nižjim BDP na prebivalca (!), pri čemer verjetno ni nepomembno, da je za nami leto 3-D evforije in torej dražjih kino vstopnic ter da je Bolgarija prav zato v zadnjem letu podvojila število digitalno opremljenih kinematografov. (O naši digitalni iniciativi smo sicer pisali v februarskem Ekranu). V tem smislu nobenemu prikazovalcu ni padel zaslužek in v tem smo vsi del širšega evropskega trenda - bruto prihodek evropskih kinematografov je bil v letu 2009 namreč rekorden, saj se je v blagajnah nabralo kar za 6,27 milijarde €, kar pomeni v primerjavi s prejšnjim letom rast v višini 12 odstotkov.

Desetodstotni delež, ki ga k skupnemu zaslužku kinematografov prispevajo evropski filmi, je v Sloveniji med najnižjimi v regiji, vodi pa Bosna in Hercegovina, kjer evropski filmi prispevajo kar četrtino k skupnemu blagajniškemu zaslužku. In nasprotno - po deležu, ki ga v blagajne prispevajo ameriški filmi, se je Slovenija uvrstila na stopničke - prehiteli sta nas samo Albanija in Ciper. Ni čudno, da je pred mesecem dni ob poraznih rezultatih distribucije Antikrista, pri nas prikazovanega nekako ob obletnici neizmernega razburjenja v Cannesu, Zdenko Vrdlovec iskrivo ugotovil, kako je »prav ameriška filmska industrija bolj kot kakšna cinefilska kinematografska nostalgija za zdaj trdnejše jamstvo za to, da bo kino kot kraj izvirne in socialne gledalske izkušnje sploh obstal«. No, slika ni ravno povsod ista: delež, ki so ga v skupni prihodek kinematografov prinesli domači filmi, je bil lani v Franciji 37 odstotkov, na Švedskem 33, v Nemčiji (ki je posnela desetino vseh evropskih filmov) 27, na Češkem 26, v Italiji 24 odstotkov, v »Jugovzhodni Evropi« pa vodi Srbija s 17 odstotki, ki jih v blagajne prinesejo domači filmi. V Sloveniji je bil ta delež manjši od dveh odstotkov.

Število v EU produciranih filmov v letu 2009 je bilo 1168, kar je 28 več od rekorda iz leta 2008. Ampak tudi tu Slovenija kvari rezultat: v regiji smo zabeležili najbolj drastičen padec števila posnetih celovečercev. Še bolj zanimive so primerjave: Slovenija ima za šestdeset odstotkov višji BDP na prebivalca od sosednje Hrvaške, in vendar je v absolutnem merilu vložek Hrvaške v domači film za četrtino višji od slovenskega, sproducirati pa jim uspe kar dvakrat več celovečercev. Ali pa Bolgarija: proračun domače filmske produkcije je za desetino višji kot v Sloveniji, sproducirajo pa trikrat več filmov. Bosna in Hercegovina posname enako število filmov z javnimi sredstvi kot Slovenija, vendar so njihova razpoložljiva sredstva štirikrat nižja od naših ... In tako dalje ...

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Statistika

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

13