13

Mladi protagonist briljantnega prvenca gruzijsko-francoskega režiserja Géle Babluanija z naslovom 13 Tzameti (2005) prevzame po spletu naključij identiteto nekega drugega človeka, s tem pa tudi precej nejasna navodila glede »naloge« in pravil misteriozne »igre«, v katero vstopi nekoliko naivno skupaj s to novo identiteto, ne da bi se (v celoti) zavedal morebitnih posledic ...

Čez mesec dni, natančneje od 1. do 3. oktobra, se bo v Portorožu odvila že 13. edicija Festivala slovenskega filma. Kakšen filmski žanr bi pravzaprav najbolje tipološko opredeljeval značilnosti filmskega festivala, natančneje »našega«, »portoroškega« oziroma »nacionalnega« Festivala slovenskega filma? Je to vsako leto ena mini screwball komedija značajev? Ali karnevalska farsa? Črna komedija? Paranoična kriminalka? Eksperimentalni film? Korporativni triler? Je to intimistični dokumentarec o tem, kdo in kaj smo? Eksistencialistična drama? Ali nemara celo fatalni film noir, tako kot uvodoma navedeni film, na katerega sem pomislil ob sprejemu naloge selektorja za letošnji, 13. Festival slovenskega filma? Verjetno je o tem vsako sezono najlažje in najbolj objektivno razsojati šele za nazaj, a dosedanja praksa - če malo karikiramo - kaže, da se lahko pri tako kompleksnem podvigu, kot je organizacija festivala, vsaj s perspektive vpletenih lahko najde košček vsakega od navedenih žanrov.

Kot gledalec oziroma obiskovalec FSF pa sem si od nekdaj želel, da bi lahko tam na platnih - no, resnici na ljubo množine iz znanih razlogov ne bi mogli povsem upravičeno uporabljati - gledal boljše drame kot jih nekateri kompulzivni zdraharji, večinoma delujoč iz potuhnjenega zavetja, ob tej priliki inscenirajo bolj ali manj periodično, če že ne kar vsako leto. Najraje še pred samim festivalom, pa potem sproti po možnosti še kakšen mini dramolet za povrh. Želel sem si skratka, da bi bil deležen bolj zanimivih, kompleksnih in vznemirljivih filmskih zgodb ter večjega bogastva projeciranih avdiovizualnih izkušenj, kot pa raznih afektov in defektov, sproženih s samim festivalom in zaradi njega, oziroma vseh tistih kvazi aferic, o katerih potem tako rada paberkuje in se opredeljuje filmska čaršija za šankom in/ali v njegovi virtualni različici oziroma v raznih kolumnah in kuloarjih ... Kakopak, tudi to je neizogibni del festivusa, zmeraj in povsod, nekoliko zoprno je le, če deluje prevladujoče. Če skratka forma prevzame primat vsebini, ogrodje prizorišču in organizacija avtorjem.

No, ob vseh pompoznih nastopih in odstopih, imenovanjih in menjavah, živciranju in prepirih, komu je kakšna žirija bolj po meri kak selektor pa manj ter celo ob sporadičnih mnenjih čisto razumnih posameznikov, da bi lahko festival (pa Sklad ... pa Ministrstvo ... pa kulturo nasploh ...) tudi kar ukinili, ker FSF itak ničemur ne služi, oziroma ker služi kvečjemu sam sebi, ter ob občasnih pozivih k bojkotu in hujskanju k sabotaži je najbolj zanimivo prav to, da prav vse to frčeče perje v verbalni in tiskani obliki, ki se mu (kot kaže) ni in ni mogoče izogniti, če nič drugega dokazuje prav to, da FSF vendarle ima svoje mesto in veljavo in da so vsa ta kot da nikomur dragocena in pomembna priznanja in potrditve, predstavitve in (ne)uvrstitve v to ali ono sekcijo, v ta ali oni termin, še kako zaželjene.

Najmanj, kar lahko prej omenjenim mnenjem na rob zapišemo je, da je ob bolj ali manj invalidni institucionalni promociji in trženju slovenskega filma FSF dragocena predstavitvena platforma, kar velja tako za tisto »težko«, domnevno A-kategorijo, ki se še kako poteguje za plasmá oziroma za prikazovalske termine v prime time času tik po festivalu, kot za »ostale«, ki so, soočeni s krčem distribucijskih možnosti, prepuščeni svoji iznajdljivosti in dodatni energiji, ki pa jo off-produkcije praviloma potrošijo že ob sami produkciji.

O tem, da je premalo časa, premalo sredstev, da se pristopa k delu vsakič znova z ad hoc ekipami in direktorji, o ekscesnem vzdušju konfliktov in zastojev, pritlehnih izsiljevanj, pompoznih izjav, morda kdaj drugič, najraje pa sploh ne. »Filmi bodo. Slovenski film nosi v sebi skriti feniksov kompleks, ki ga vedno znova ohranja, ne glede na vse težave z upravitelji in s podporami,« je po lanskem FSF v novembrskem Ekranu napisal dolgoletni vodja in umetniški skrbnik festivala, Jože Dolmark. Vraževerje ob trinajstici na stran, z njegovimi, digniteti ustvarjanju in predvsem avtorjem namenjenimi besedami spodbujeni lahko zapišemo, da FSF tudi letos nedvomno bo. V predvidenem terminu. Poln, upajmo, nepredvidljivih ustvarjalnih gibljivih podob. In tudi oktobrski Ekran, v katerem se bomo predvidoma spet intenzivneje ukvarjali z domačim filmom, bo izšel pravočasno, še pred festivalom. Do takrat pa - veliko užitkov v branju Ekrana in na gledanje v Portorožu!

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."