INT. PROSTOR. ČAS.

Sredi marca se je iztekel natečaj, ki ga je po vzoru - na tem mestu zaradi avantgardnih idej in nekonvencionalnih potez že večkrat omenjanega - Davida Lyncha razpisal naš glasbeni ustvarjalec Jan Plestenjak, namreč anonimni natečaj za ljubiteljski/avtorski videospot na temo ene od njegovih skladb. V nagradni sklad je prispeval pet evrskih tisočakov, nagrajencu, ki ga je s spletnim in mobilnim glasovanjem pomagala določiti publika, pa je pripadel tudi naziv avtorja uradnega videospota za to skladbo.

Vsekakor navdušujoče, da se je tudi pri nas pojavila pobuda, ki »izravnava igrišče«, če direktno prevedemo idiom oziroma ki izenačuje startno pozicijo potencialnih ali vsaj zainteresiranih ustvarjalcev. Kaj bi lahko bil boljši in hitrejši način, da se uveljaviš s svojo enkratno idejo, filmsko pismenostjo in izvirnim pristopom? Tehnika, ki omogoča ustrezno kakovost za produkcijo, digitalno obdelavo in internetni plasma nekega krajšega avdiovizualnega izdelka je pač če že ne vseprisotna, pa vsaj zlahka dosegljiva.

Na natečaj je prispelo 24 videospotov, kar je sam po sebi podatek, ki bi moral takisto navduševati; to pomeni, da je bilo 24 avtorskih ekip (recimo, da se niso ponavljale oziroma prekrivale) pripravljenih investirati svoj prosti čas in energijo v projekt, za katerega so verjeli, da je najboljši na dano temo. A kot so po zaključku natečaja ugotovili na domačem spletnem portalu, namenjenem umetnosti videospota, in kar razkriva že osnovni pregled prijavljenih del, je to, da je prenekateri izdelek sicer navdušil z dobro ali vsaj nadstandardno fotografijo, poznavanjem prvin osvetljave in vizualne abecede, obvladovanjem kadriranja in montažnih postopkov, občutkom za ritem, osredotočenostjo, tudi s produkcijsko in organizacijsko kakovostjo ... Skoraj vsi pa so vzeli besedilo, ki, bodimo iskreni, po vsebini in izraznosti ne presega povprečno omlednega slovenskega pop standarda, skoraj dobesedno. Kar pomeni, da bi bil gledalec, ki bi se lotil sistematičnega pregledovanja prispelih del, vedno znova izpostavljen klišejskim zgodbam in ponavljajočim se situacijam v medosebnem odnosu nekega neizrazitega mladega para, nemara s kakšno ne preveč prepričljivo kritiko potrošniških navad »za dobro vago«.

Čemu tak uvod? Rezultati te zasebne natečajne pobude so - če pustimo glede na finančni vložek nedvomno uspešen promocijski učinek z izrabo novih tehnologij in digitalnih medijev - namreč razkrili neko širšo problematiko oziroma težavo, s katero se neprestano srečuje vsak, ki se tako ali drugače ukvarja s slovensko kinematografijo. Tisto, kar je manjkalo večini videospotov (in tistih, ki so poskušali graditi na nefabulativni vizualni izraznosti je bilo le za prgišče), je namreč scenarij. Po možnosti dober. Ali pa vsaj teža, ki bi mu bila odmerjena znotraj celega postopka priprav in produkcije. Natanko isti »fenomen« je namreč zaslužen tudi za to, da gledamo take domače celovečerce - izognimo se ob tej priložnosti drugim pridevnikom - kot jih gledamo. Eden od ključnih problemov je v tem, da na začetku omenjeno »igrišče« še zdaleč ni izenačeno, ko gre za institucionalno kinematografijo; vse je lepo in prav v fazah razvoja, vsi smo odprti in podpiramo pluralnost, mlade avtorje in perspektivne pisce, ki bi jih utegnila zanimati scenaristika, spodbujajo se seminarji, odpirajo šole, a pri končni odločitvi o realizaciji določenega scenarija, ki je za večino projektov in za končno podobo nacionalne kinematografije usodnega pomena, pa odtehta kakovost scenarija samo še eno četrtino skupne teže. Torej ni čudno, da je mnogim, ki veljajo za »uveljavljene ustvarjalce«, pogosto vseeno za scenarij, saj lahko še tako piškavo idejo na koncu izpeljejo predvsem na rovaš starih referenc, medtem ko je za mlade in neuveljavljene avtorje situacija praktično brezupna. Naj imajo še tako dobro idejo in izpopolnjen scenarij, ga lahko lepo pospravijo v predal, dokler se ne »uveljavijo« ali pa nanj ne pozabijo. In tako se menjujejo generacije, snema pet enih in istih mandeljcev, za scenarije pa je v končni fazi, kajne, tako ali tako vseeno ...

(Ali je za scenarije pri nas res vseeno, bo ta mesec preverjal 4. filmski festival Togetherness, ki bo med 18. in 21. aprilom 2011 v Domžalah in Ljubljani, posvečen pa je prezrtemu filmskemu poklicu - scenaristiki.)

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."