Strateški cilji

V središču junijskega Ekrana načenjamo obravnavo problematike Filmskega studia Viba film Ljubljana in nove filmske politike - »nove« v smislu, da je pravkar v pripravi Nacionalni program za kulturo za prihodnje obdobje 2012--2015, torej državni strateški dokument razvojnega načrtovanja, ki oblikuje cilje in prioritete kulturne politike. Ker se ta ukvarja tudi s prihodnostjo urejanja avdiovizualnega področja in znotraj tega še posebej z bodočim statusom javnega zavoda Viba film, lahko najdete v središču revije krajšo, a zgovorno anketo med akterji, ki se jih s strani Ministrstva za kulturo RS pripravljena Analiza stanja na področju kulture še posebej dotika, torej med domačimi producenti in režiserji ter njihovimi stanovskimi organizacijami.

Prispeli odgovori ne vlivajo posebnega optimizma, splošno vzdušje, ki bi obenem lahko opisovalo širši kontekst trenutne situacije, kratko in jedrnato povzema dr. Igor Koršič, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev: »Kinematografija v Sloveniji ni nikakršna izjema. Nasprotno, je Slovenija v malem. Je brez strategije, plen različnih zasebnih in polzasebnih interesov, ki uporabljajo politiko za pokrivanje svojih ambicij in posebnih klanovskih ciljev. Skratka, čisto nič drugače kot vsa druga področja.«

In vendar bi lahko ugovarjali, druga področja - vsaj znotraj »ključnih programskih sklopov državnega proračuna za kulturo« - le niso deležna takih konstantnih turbulenc kot filmsko; pri čemer še zdaleč ni mišljen zgolj težko spregledljiv podatek, da se je delež, namenjen filmski dejavnosti, v preteklem desetletju znižal s 4 % sredstev proračuna za kulturo v letu 1999 na samo še 2,76 % temu področju namenjenih sredstev v letu 2009; še bolj v oči bijoča pa je primerjava z drugimi programskimi sklopi znotraj kulturnega proračuna, ki kaže na kronično poosamosvojitveno podhranjenost filmske ustvarjalnosti.

Toda podobno kritični faktorji, kot je trajna podfinanciranost filmskega področja, so še vsi tisti dejavniki, ki prispevajo k turbulentnosti oziroma kaotičnosti le-tega. To pa so, če delno povzamemo prejete odgovore, nezagotovljena kontinuiteta filmske produkcije, v praksi neučinkovito zakonsko spreminjanje področja, nezmožnost dolgoročnega ali vsaj srednjeročnega načrtovanja s strani producentov in ustvarjalcev, neizvajanje nacionalnega filmskega programa (na primer: sredi leta 2011 Slovenski filmski center še vedno nima ne direktorja ne objavljenih javnih razpisov za zbiranje filmskih projektov - pa to še zdaleč ni prvo takšno leto v zadnjem obdobju), pomanjkanje koordinacije in sodelovanja med javnimi partnerji na področju avdiovizualne dejavnosti (kar nekako mimo je šlo konec maja sprejeto mnenje vlade glede pobude za oceno ustavnosti tistega člena zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS, ki določa, kako RTV Slovenija podpira slovensko filmsko produkcijo oziroma na kakšen način se bo namenilo finančna sredstva za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje v višini najmanj dveh odstotkov zbranega prispevka za programe in storitve RTV Slovenija v preteklem letu, kar določa 17. člen zakona o Slovenskem filmskem centru) ...

Dejstvo je, da danes stoji Filmski studio Viba film kot edini resnejši infrastrukturni podvig v zvezi z nacionalno kinematografijo v zadnjih dvajsetih letih; po drastičnem zmanjšanju oziroma razpolovitvi sredstev za filmsko dejavnost v začetku 90. let pravzaprav eden od redkih trdnih dokazov države, da misli s svojo filmsko produkcijo resno. Smo se na tej točki znašli pred črnim in dobro znanim (oziroma vedno istim) tranzicijskim scenarijem? Ali pa je mogoče, da gre prav pri tem javnem zavodu za izjemo pri pravilu partnersko-stečajno-privatizacijskih postopkov, da ne obstaja v resnici kot eno od zagotovil stabilnosti nacionalne produkcije, marveč kot motnja zaradi monopolnega položaja, neupravičenih privilegijev, nujni potrebi po boljšem, vitalnem in poslovno aktivnem gospodarjenju, tehnične ustreznosti ...

Najbrž bi bilo pred vizionarskim napovedovanjem takšne ali drugačne prihodnosti vseeno dobro stopiti korak nazaj, k še vedno aktualnemu Nacionalnemu programu za kulturo in tam zapisani strateški potrebi po zakonu, ki bo celovito urejal avdiovizualno dejavnost. Ali pa vsaj k zakonu o Slovenskemu filmskemu centru. Že če bi deloval vsaj ta, bi bila potreba po urgentnem preurejanju Vibe precej manjša.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."