Dvajsetletje

Dvojna poletna številka Ekrana prinaša krepko povečan obseg branja za podvojeno časovno obdobje, vseeno pa predstavljajo njeno osrčje osebni izbori dobrih dveh ducatov aktivnih domačih publicistov, filmskih novinarjev in kritikov, ki so se odzvali na anketo, v kateri smo poizvedovali, kateri so po njihovem mnenju najboljši slovenski celovečerni (igrani) filmi, posneti v poosamosvojitvenem obdobju, torej med letoma 1991 in 2011. Vse druge kriterije za izbor smo prepustili njihovi lastni presoji.

Ob takih pobudah se hitro pojavijo vzvišeni očitki, čemu táko ocenjevanje in razvrščanje umetniških stvaritev ter neizogibna površnost ob primerjanju majhnega števila del, neprimerljivih po stilističnih izhodiščih, izrazni moči, družbeni relevantnosti, kreativni univerzalnosti, zvrsteh in avtorskih ambicijah nasploh. Zato velja na tem mestu izpostaviti, da so tovrstni letni, desetletni pregledi ter ankete, ki zajemajo daljša obdobja ali se ukvarjajo s posameznimi žanri in z avtorskimi opusi, povsem redna praksa pri vodilnih svetovnih filmskih revijah, kot je npr. britanski mesečnik Sight & Sound, ki je sploh znan po svoji že več kot pol stoletja (natančneje od leta 1952) trajajoči anketi na temo najboljših filmov, ki jo izvedejo vsakih deset let in ki zelo lepo ilustrira, kako se sčasoma spreminjajo tudi kritiške paradigme. Ankete niso tuje niti reviji Cahiers du Cinéma pa ameriškemu Film Commentu, sploh pa so z njimi preplavljene spletne platforme, če naj navedem samo indieWIRE in Senses of Cinema kot dve med najbolj relevantnimi.

Vsekakor ponujajo prispele lestvice tudi na »domači fronti« zanimive vpoglede v kritiška merila in bolj ali manj prikrito tudi v subjektivne preference posameznih ocenjevalcev, ob tako reprezentativni udeležbi pa vendarle tudi presek tistega, okoli česar naj bi (čeprav v končni fazi na podlagi »šolskega« seštevanja) obstajal določen konsenz, da gre za najkakovostnejša in najbolj izstopajoča dela slovenske kinematografije v obdobju samostojne države.

Seznami, ki si jih lahko ogledate od dvajsete strani pričujoče številke dalje, ter njihov seštevek ponujajo kar nekaj očitnih izpeljav. Prvič, kar šest od desetih naslovov na končni lestvici najboljših je prvencev, kar niti ni presenetljivo, saj je bilo to obdobje izredno naklonjeno mladim avtorjem. Statistika kaže, da je bila skoraj polovica, natančneje 37 od 83, v tem obdobju posnetih celovečercev prvencev, kar dela to dvajsetletje resnično izjemno v zgodovini slovenskega filma. Zato je nedvomno pozitivno, da nova institucionalna zakonodaja posebej podpira ustvarjalnost mladih avtorjev oziroma prvence, po drugi strani pa vendarle prav zavzemanje za uveljavitev tega razpisnega člena nakazuje, kako se spreminjajo paradigme v smislu, da so prvenci postali oziroma da bodo v prihodnje potrebni posebne protekcije, saj prodornost in nadarjenost mladih in ustvarjalnih avtorjev ni več tako zlahka prepoznana in potrjena s strani »sil, ki odločajo«. In to navkljub temu, da so bila vsa najbolj kreativna obdobja v posameznih nacionalnih kinematografijah (vsi novi vali) rezultat mladih cineastov s presežki kreativne energije, upornih mladeničev, ki so zavrnili obstoječo zatohlost in znali zaznati pulz svoje generacije in družbe nasploh ter ga kanalizirati skozi lastno delo.

Glede na to, da imamo v številki tudi poseben mini blok, posvečen Dušanu Makavejevu, se samo od sebe ponuja vprašanje, kako je kaj s tem družbenim utripom slovenske kinematografije danes? Pogledi na lestvice kažejo, da so se najušnejši filmi (če ne kar večina celovečercev nasploh) izogibali neposrednemu naslavljanju problemov, brez resne refleksije sta ostali tako osamosvojitvena kot »tranzicijska vojna«, ki vsaj pri nas očitno še kar traja. In ki na filmsko institucionalnem področju ne obeta očitno nič dobrega; prav v času, ko smo zbirali odgovore na vprašanje o najboljših filmih bližnje preteklosti, smo spremljali tudi zaskrbljene odzive in proteste stanovskih društev na predlagane proračunske reze, ki bi lahko v bližnji prihodnosti dobesedno izbrisali nacionalno produkcijo.

Skratka, nekaj podobnega, kot se je dogajalo pred točno dvema desetletjema, najprej z ukinitvijo Vibe in nato z drastičnim zmanjšanjem filmu namenjenih sredstev nasploh, od katerega si domača produkcija ni opomogla še leta. Mar lahko po analogiji s polpreteklo zgodovino torej kmalu pričakujemo tudi preporod in ponoven novi val mladega slovenskega filma?

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Dvajsetletje

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Subverzivnost in konformizem