Festivali

Intenzivna poletna festivalska sezona je mimo (tako rekoč v istem tednu sredi julija se je v polmeru nekaj sto kilometrov od nas odvijalo kar pet filmskih festivalov: Pulj, Ljutomer, Motovun, Gorica, Sarajevo), prihaja kot kaže nič manj intenzivna jesenska sezona. Tako v mednarodnem smislu (Benetke) kot v domačem (Portorož). V zvezi s festivali obstaja trenutno nek zelo splošen pomislek, namreč koliko danes sploh še služijo svojemu osnovnemu namenu.

Če se spomnim svojih publicističnih začetkov, je bilo skoraj nujno obiskovati večje in manjše tuje filmske festivale preprosto zato, ker je bila to dejansko edina priložnost, da si nek določen film videl - če si ga zamudil, je lahko trajalo leta, da si ponovno naletel nanj - kar je neredko potegnilo za sabo tudi nezanemarljive stroške. Koncentracija je bila večja, zapomniti si je bilo treba čim več v čim krajšem času, saj na reprize ni bilo računati. In tudi vir informacij je bil omejen predvsem na knjige in redko dostopne revije. Vse to se je v zadnjih dveh desetletjih precej spremenilo, virov brezplačnih, lahko dosegljivih informacij in člankov je neskončno, vsak z internetno povezavo in nekaj spretnosti pa lahko v zelo kratkem času pridobi za svoj arhiv toliko filmskih naslovov, da jih ne bo mogel pregledati do konca življenja. In vendar festivali o(b)stajajo še naprej, ne zamirajo, nasprotno, zdi se celo, da jih je vsepovsod vedno več. Kar je po svoje razumljivo, saj opravljajo tisto poslanstvo, ki je s spremenjenimi razmerji v distribuciji in prikazovanju ter čisto vsakdanjih navadah konzumiranja filmov nekako zamrlo, namreč skupinski ogled filma in vzporedno negovanje družabnosti. (Zato je dosežek ljubljanskega Kinodvora, ki uspe s svojim resnejši publiki namenjenim programom spraviti v kino vsako leto več gledalcev, resnično hvalevreden.) Omenjeni pomislek v povezavi z urejanjem filmske revije pa se seveda nahaja v dilemi, v kolikšni meri se vsem tem festivalom dejansko posvečati (če pustimo premierni prestiž kajpak ob strani), saj objavljeno poročilo ni več neka ekskluzivno posredovana osnovna informacija z dodanim analitičnim mnenjem in kratko oceno nekega filma, ki ga bo težko še kdaj ujeti, če sploh kje, ampak obstaja dandanes velika verjetnost, da bodo vsi navedeni filmi v splošno in trajno razpolago že zelo hitro po festivalu.

Obstaja pa tudi konkretnejši »festivalski« pomislek. Če ima prvih pet oziroma šest uvodoma omenjenih festivalov dokaj jasno izdelan profil (sploh pa prostor in čas), ki ne odstopa drastično od vsakoletnih pričakovanj, se za Festival slovenskega filma zdi, kot da ga tradicionalno spremlja nekakšna zadrega. Vsakokratni upravitelji, direktorji in selektorji so v zadnjih dvajsetih letih poskušali že marsikaj, eksperimentiralo se je s terminom in z lokacijo, selilo se ga je v Celje (septembra 2003), pa v Cankarjev dom v Ljubljani (novembra 2004) kot nekakšen uvod v LIFFe ... Vsakič znova se je z vsemi tovrstnimi dilemami in pomisleki primoran soočati vsakokratni organizator. Je njegov termin optimalen? Je prostor idealen? Kaj pa organizacija, tehnika? Spremljevalni program - komu je namenjen in zakaj? V kolikšni meri je vpletena in angažirana lokalna skupnost? Pa mednarodna publika?

Morda smo do lastne produkcije - in tudi produkcije festivalov - preveč (samo)kritični, kljub temu pa menim, da bi bil koristen temeljen, analitičen in vsaj približno konsenzualen premislek o tem, kakšen je pravzaprav namen nacionalnega festivala in kaj bi lahko storili, da bi postal boljši, odličen. Niso se namreč spremenila le distribucijska in prikazovalska razmerja, ampak tudi produkcijska - avdiovizualna ustvarjalnost še zdaleč ni več nekaj ekskluzivnega. Tako da se seveda pojavljajo vprašanja, ali je smiselno, da je festival kot doslej kombinacija tekmovalnega programa in pregleda izbora najboljšega, kar naj bi bilo ustvarjeno v letu dni. Bi morala biti selekcija še strožja, kar sugerirajo vsakokratne žirije? Ali pa bi bila boljša in za vse sprejemljivejša rešitev maratonska revija filmov, na kateri bi se pač prikazalo čisto vse, kar se prijavi? Je sploh mogoče v isto kategorijo vključiti idejno in estetsko posrečene ljubiteljske poskuse ter milijonsko produkcijo iz nacionalnega programa? Kakšen ponder določiti in uporabiti, da bi se izognili krivicam? V letošnji poplavi prijav čez 130 filmov vseh mogočih dolžin, zvrsti in načinov produkcijskega ozadja prihajajo ta vprašanja še bolj izrazito do veljave.

A kakorkoli že, na koncu koncev ostaja tudi nagrada »na drugi strani« festivala praktično ista, kot če si zgolj njegov neobremenjeni obiskovalec: če ob tem najdeš nekaj resničnih filmskih biserov, ki bi si jih drugače težko ogledal ali pa bi jih sploh spregledal, potem to odtehta vloženi trud.

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Festivali

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Subverzivnost in konformizem