Navdušenje in navdušenci

Redakcija oktobrskega Ekrana se je končala, 14. Festival slovenskega filma se pa še ni začel, tako da na tem mestu še ne morem(o) ocenjevati njegovega odmeva in dometa, temu naj bi bila zavoljo uveljavljenih terminov izhajanja obširneje namenjena novembrska številka. Bi pa znala biti vsaj kot iztočnica zanimiva naslednja anekdota. Po opravljeni selekciji filmov so se namreč vrstile takšne in drugačne predstavitve tedaj še prihodnjega programa.

In po mojem osebnem in tudi javno izraženem navdušenju nad letino, ki je prinesla tako čisto izmerljive presežke (v količini prijavljenih in tudi v predvidene-predpisane programske sekcije uvrščenih del) kot presežke v tisti bolj izmuzljivi in vsaj deloma subjektivni kategoriji same kakovosti predstavljenih filmov, so se kot odgovor vrnili bolj ali manj posredno izraženi pomisleki, da nemara ni dobro prav glasno poudarjati vseh teh navdušujočih presežnikov. Verjetno bi se mi zdel ta pomislek pred leti osupljiv ali grotesken, danes pa ga do neke mere razumem in menim, da niti nima toliko zveze z nekim abstraktnim značajem naroda, ki si je mentaliteto izoblikoval domnevno skozi stoletja različnih oblik podložništva, kot s čisto realno situacijo na domačem avdiovizualnem področju tukaj in zdaj. Bojazen tipa »če bomo kazali preveč zadovoljstva, nam bodo zlahka vzeli še tisto, kar smo si priborili« namreč ni neka v prihodnost zazrta mantra strahu za preživetje, ampak temelji na čisto konkretnih izkušnjah in se je, kot kaže, že spet tudi čisto konkretno uresničila. V smislu, da bo že v bližnji prihodnosti na razpolago še manj neposrednih namenskih sredstev za nacionalno kinematografijo, ki je bila že doslej v izrazito nezavidljivem položaju znotraj slovenske kulture - in to kljub temu, da prispeva avdiovizualni sektor k njej nesorazmerno veliko!

Kako torej ob tej vnaprejšnji in v nekih normalnih okoliščinah povsem nerazumni bojazni, da lahko dobra letina pravzaprav zelo hitro škodi, iskreno in sproščeno praznovati ob dejstvu, da je »na ogled dana« takšna množica vsebinsko, produkcijsko, avtorsko izrazno in ustvarjalno izjemno raznolikih pristopov? Za začetek morda z izpostavitvijo ugotovitve, da je nastala cela vrsta filmov iz neke precejšnje mere trme, zanesenjaštva, skoraj uporniške samoorganiziranosti zunaj centrov moči in odločanja ter iz predanosti posameznih ekip, ki so v svoje projekte vztrajno vlagale čas, energijo in talent ter nemalokrat tudi lastna sredstva. Skratka, da jih v nastanku ni podpiralo neko normalno organizirano oziroma utečeno institucionalno ogrodje, ampak čisti entuziazem.

À propos entuziazma: vsakič, ko ga kdo omeni v smislu samoumevnega pričakovanja, si preprosto ne morem kaj, da se ne bi spomnil na Alejo entuziastov - tako se je namreč v času stalinizma imenovala avenija, ki je vodila iz centra Moskve proti vzhodu in po kateri so redno maširali kaznjenci na prisilno delo v Sibirijo, torej praviloma v gotovo smrt. Na tej aveniji pa je stala tudi Banka entuziastov, ki je bila ustanovljena iz zaplenjenega imetja (temu so rekli »prostovoljni prispevki«) prej omenjenih »navdušencev«.

A pustimo to in se vrnimo, recimo, konkretno k proračunom, ki so celo v primerih »regularne podpore« v okviru institucionalno odobrenega »nacionalnega programa« za približno polovico nižji od proračuna povprečnega evropskega filma, pa čeprav vemo, da se že v vsakdanjem življenju soočamo z enakimi ali ponekod še višjimi stroški. Kako torej ne izraziti navdušenja nad tem, da v nekem deprivilegiranem položaju vendarle brsti ustvarjalnost, produkcijska raznolikost, da je čutiti vsaj pri avtorjih mlajše generacije določeno mero svežine, odprtosti pristopov, kreativne sproščenosti ...

Letošnji Festival slovenskega filma je bil simbolno posvečen 80. obletnici prvega slovenskega celovečerca, pri čemer se je odmevni celovečerni igrano-dokumentarni film Sfinga (2011, Vojko Anzeljc) kot naročeno, vsaj na nekih ravneh, navezoval na film V kraljestvu Zlatoroga (1931, Janko Ravnik). FSF je bil posvečen tudi 20-letnici filma v samostojni Sloveniji, pri čemer so se tudi trije protagonisti otvoritvenega filma, celovečernega prvenca Nejca Gazvode Izlet (2011) odpravili »na jug«, podobno kot pred dvema desetletjema v Anžlovarjevem prvencu Babica gre na jug (1991, Vinci Vogue Anžlovar), ki je bilo prvo domače delo v kinematografih po osamosvojitvi. Zanimiva naključja ... Smo torej zopet na začetku ali vsaj pred novimi začetki?

Morda, vendar sam kljub zagatni situaciji ob recesiji in vedno novih upraviteljih in rešiteljih nacionalne kinematografije ne mislim, da smo tam kot pred 80 ali 20 leti, ampak bi raje upal, da smo vsaj nekje tam kot pred dobrimi desetimi leti, ko je »na sceno« stopila nova generacija mladih ustvarjalcev, samozavestno pometla s predsodki o slovenskem filmu in vsaj za nekaj let poskrbela za filmski preporod. A kot že rečeno, več o tem prihodnjič.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."