Zgodbe iz zlate dobe

Če smo se v kontekstu vsebin, predstavljenih na nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, publicisti in kritiki dolga leta pritoževali, da je sodobni slovenski film kot iztaknjen iz časa in prostora, v katerem nastaja, smo bili letos pri kar nekaj delih priča bolj ali manj uspešnim poskusom refleksije, kdo smo in kaj se (ne samo) nam ta hip dogaja. Te domače poskuse filmske refleksije (ali pa njene dejanske in s tem tudi zgovorne odsotnosti) skušamo celovito obravnavati v aktualni številki Ekrana.

Ta je nastajala prav v času, ko so se po svetu razplamtevali protesti proti vladavini finančnega kapitalizma in kulturi strahu, izsiljevanju bank in služenju interesom elit. V znak solidarnosti z lokalno protestno celico, ki vztraja v kampiranju pred stolpnico Ljubljanske borze, so organizirane brezplačne projekcije filmov kot so Che - novi človek (Che. Un hombre nuevo, 2010, Tristán Bauer), Wall Street (1987, Oliver Stone) in podobnih, pri čemer menim, da bi bilo smiselno v ta namen organizirati tudi projekcijo filma Kruha in iger (2011, Klemen Dvornik), katerega dogajanje je postavljeno prav v leto Stoneovega Wall Streeta. Ideja borbe za globalno pravičnost in proti posledicam finančne krize je lahko plemenita, a po drugi strani se lahko z iskanjem nekih abstraktnih krivcev tudi marsikaj zamegljuje in prikrije. Recimo možnost, da naša domača aktualna gospodarska kriza, ki ji ni videti konca, ni bila uvožena ali vsiljena z nekih globalnih trgov, ampak da zgolj žanjemo to, kar smo v preteklih desetletjih sejali. Če se navežem na uvodnik prejšnjega Ekrana, je instantno iskanje krivca zunaj sebe še ena od naših nacionalnih hib (in obenem nekaj zelo človeškega, dasiravno infantilnega); v preteklem mesecu je bilo tudi pri nas sproduciranih še in še besedil o zločinih globalne finančne hegemonije, toda tezo, da nas je v čisto lastno krizo pripeljala naša dvajsetletna pravljica o uspehu, smo morali najti med vrsticami komedije Kruha in iger, ki je v svojem preprostem zastavku tako lucidna, kot že dolgo ni bil noben domač film.

Sodobni romunski film je kajpak kak korak pred nami, tako so tudi sami že večkrat in filmsko mojstrsko opravili z nostalgijo, ki se navezuje na zdaj že mitsko dobo tik pred padcem berlinskega zidu in komunističnih režimov. Mi v to refleksivno fazo kot kaže šele vstopamo, tako na filmsko ustvarjalnem kot na vsakdanjem področju - pri čemer nas z Romuni druži na filmu sicer pri nas manj artikulirano nagnjenje k ironiji. Naj ilustriram. Svetlana Makarovič je bila ena redkih vidnih osebnosti, ki je ob nacionalni predosamosvojitveni evforiji glasno izrazila skepso, češ od česa pa se bomo mi sploh odcepili, mar res od Balkana in vsega, kar ta predstavlja. Po dveh desetletjih verjetno marsikdo bolje razume njen pomislek, saj se je stavek izkazal za preroškega. Naša Potemkinova vas iz dogajanj v 80. letih namreč ni potegnila tistega najboljšega (civilna, mirovniška in ekološka gibanja, podpora zasebni iniciativi, decentralizacija, nasprotovanje lažnim in vsiljenim avtoritetam, razvoj alternativne kulture in razcvet odprte družbe ...), ampak vse najslabše (družbeni razkroj, življenje na kredit, investiranje brez jamstev, blefiranje voditeljev, izigravanje pravil, stopnjevanje nepotizma, pohlepa, korupcije in egocentrizma ...). Zgodovina, ki tako ljubi ironijo, se je pred kratkim prav s tem lepo pošalila, saj se je v groteskni paradi korifej, ki so prišli na romanje k županu s prošnjo, naj postane bodoči vladar, znašla tudi - Svetlana Makarovič.

Zadevo navajam zgolj zato, ker lahko kot žanr tovrstne smešnice iz vsakdanjega življenja suvereno zapopade le komedija. In če neke lekcije ne osvojiš, jo je pač treba ponoviti. Če smo že ekonomsko-politično tranzicijo pri nas filmsko praktično v celoti prešpricali, postaja vse bolj jasno, da bo morda treba (ne samo filmsko?) ponovno absolvirati 80. leta. Kar sijajno izpostavlja ravno omenjena domača komedija, za mnoge presenetljivo odkritje letošnjega portoroškega festivala.

No, festivali minejo, nagrade zadenejo ali pa tudi ne, ostanejo predvsem filmi. Tisti z boljšim spominom še pomnimo globoko avtorsko užaljenost, ko režijski prvenec Jana Cvitkoviča s podobnim naslovom, Kruh in mleko (2001), na takratnem festivalu v Portorožu ni prejel nobene nagrade (igralsko kakovosten prispevek protagonistov je prepoznala le žirija revije Stop). Danes velja delo za sodobno slovensko klasiko, po veliki Ekranovi anketi iz letošnjega poletja naj bi šlo celo za najboljši poosamosvojitveni celovečerec. Morda bi lahko v tem, da je igrani celovečerni prvenec Klemna Dvornika Kruha in iger, ki je razen priznanja za igralca (njima posvečamo tokratno naslovnico) in kostumografijo na letošnjem FSF, prav tako ostal brez nagrad, našli določeno mero zgodovinske ironije. Ampak med klasike se bo verjetno zapisal še prej kot v desetih letih. Vsaj publika, ki mu je podelila najvišjo oceno, je to že spoznala. Navsezadnje je tudi publika tista, ki mora zmeraj absolvirati zgodovinske lekcije, ne pa taki in drugačni veljaki.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."