Nerodna razmerja

Vsi pogledi so vredni spoštovanja. Dobro. To pravite vi. Jaz pravim nasprotno: Moj pogled je: zato ga spoštujte!

– Jacques Prévert

Na podelitvi 14. Festivala slovenskega filma sem spregovoril v svojem imenu, ne v imenu ekipe filma Izlet (2011, Nejc Gazvoda). Ex cathedra sem nagovoril navzočo skorajšnjo ex oblast zaradi njenega aktualno akutno nemarnega ravnanja s slovenskim filmom. In če te pri tem iz dvorane nahruli trop kolegov, se seveda vprašaš o smislu našega boja in obstoja. Pozneje me je v avli sicer ustavilo več tistih, ki so moj nastop razumeli tudi kot svoj glas, kot tistih, ki sem jim pokvaril zabavo in prekinil ohranjevalnik zaslona. Zato sem sprejel Ekranov predlog, da na tem mestu povem, kar sem nameraval.

Tam doli na Obali je marsikaj grozljivo. Iz leta v leto. Med tiskovnimi konferencami se večina žurnalistov sonči po portoroških kavarnah. Ko se je ekipa filma Izlet z režiserjem Nejcem Gazvodo na čelu podala iz hotela v portoroški Avditorij, so v nasprotni smeri ves čas hodili novinarji, tistih nekaj vendarle navzočih pa je med konferenco molčalo. Glavni igralki, izjemni Nini Rakovec, povezovalec ni privoščil niti besede. Ja, sedma sila naj bo avtonomna, kot mora biti sedma umetnost. Toda, rojen je bil film mladega, senzibilnega, razgledanega avtorja. Sam sem pri njegovih letih opravil šele sprejemne izpite na Akademiji ... Vesna za montažo je že druga, ki si jo delim s kakšnim od svojih nekdanjih slušateljev, vendar je ne bi pogrešal. Lepo, da so izpostavili medgeneracijsko sodelovanje, ampak režiser letošnjega najbolj iskrenega portoroškega filma bi si gotovo zaslužil kakšen bolj zavezujoči obtežilnik, kot je vesno nekoč duhovito poimenoval Jernej Šugman.

Tu so še tradicionalna vprašanja moderatorjev po projekcijah in druge neslanosti. Vendar je res grozljivo predvsem to, da je med zagovorniki avtorske svobode in s tem tudi svobode govora še vedno škandal, če nekdo iz naših vrst spregovori na virtualni zabavi, nagne buteljko, srkne in pljune: »Bljak!« Ker je v ličnih buteljkah skisano vino.

To, kar sem želel sporočiti, pa mi žal ni v celoti uspelo – znam bolje povedati – ni bila le sprožilna bodičasta izjava, ki je arheološko ekipo hudo razburila. Namreč, da je aktualni direktor Slovenskega filmskega centra, prej imenovanega Filmski sklad, najuspešnejši vodja te ustanove z redno zaposlenimi v kulturi v zgodovini naše kinematografije, pod okrilje katere spada tudi FSF – na položaju je le tri mesece, pa je kot producent že zmagal na nacionalnem festivalu ... Hotel sem predvsem povedati, da me je isti uradni predstavnik slovenskega filma dva večera prej razočaral s prikupnim govorom na odprtju festivala, namesto da bi navzoči štorasti oblasti javno in jasno povedal v obraz, da je vse tekoče produkcije spravila v nevaren, njega pa v neroden položaj – SFC od začetka poletja pa do časa po letošnjem Portotožu finančno ni mogel slediti pogodbenim obveznostim. Tako producenti in produkcijske hiše izgubljajo verodostojnost pri sodelavcih, slovenski film pa si z zamudnim plačevanjem uslug po državi utrjuje sloves tolp, ki zapravljajo davkoplačevalski denar in za seboj puščajo opustošenje.

Po podelitvi sem najprej stopil do direktorja. Dejal mi je, da preprosto ni hotel tarnati, ker je tega že tako preveč. Morda, a med tarnjanjem in krikom iz preživetvene ogroženosti je velika razlika. Dokler nisva, na njegovo pobudo, nekaj dni pozneje v Ljubljani sedla ob kavi, sem dopuščal možnost, da imam kot neredno zaposlen ustvarjalec drugačen pogled od direktorjevega. O zadnjem portoroškem večeru nisva izgubljala besed niti do prvih srkov iz skodelic. Pogovarjala sva se predvsem o prihodnosti, kar je bila zame novost. Bomo korak bližje k znosnejšemu filmskemu življenju, če bo Jožku Rutarju uspelo uresničiti vsaj pol njegove vizije? Odnesel sem tak vtis. Upam, da bom lahko, ko prihodnost postane sedanjost, na usedlino tega vtisa gledal z veseljem in ne z obupom.

Slovenski filmi so mali čudeži. Zdaj, ko je oblast povaljala še tisti skoraj neopazni zadnji kanček njegove domovinske pravice, filmi pri nas postajajo veliki čudeži. Ta moj portoroški sklep je bil kompliment za vse, ki so prispevali k letošnji beri, ne glede na to, kaj si mislim o posameznikih ali o njihovih delih.

Janez Lapajne

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."