Evidentiranje

Iztekanje leta je priložnost za takšne in drugačne evidence, saj je koledarski prelom ena od samoumevnejših (v vse samoumevnosti velja sicer redno polagati tudi kanček dvoma) priložnosti, da se potegne črto in preveri bilance tako na strani pričakovanj kot na strani rezultatov. In če sem ob zaključku redakcije vsakokratne edicije z mislimi že vsaj deloma pri naslednji ali še kakšni poznejši številki, potem je tokratni zaključek leta za spoznanje drugačen od prejšnjih, saj vzporedno z dvojno zimsko številko pripravljamo tudi projekt natisa jubilejne številke Ekrana kot svojevrstne napovedi 50-letnice izhajanja revije v 2012.

Kako je sploh mogoče zaobjeti, evidentirati, v filmskem in nasploh družbenem smislu, tako obsežno zgodovinsko obdobje, skozi katerega je prihajalo do takih menjav in preobratov v paradigmah filmske (in ne le filmske) misli, v eno samo »Ekranovo čitanko«, ne da bi bil izbor tako ali drugače sporen, vprašljiv, arbitraren? Za zdaj je upati le, da nam bo uspelo bodočim bralcem posredovati enako mero vznemirjenja, kakršno vlada že pri pripravah na ta projekt - in na bodoči jubilej. Pišem o naslednjih številkah in o pripravah na jubilej - in vendar je ob tem prisotno vznemirjenje tudi nekoliko drugačne narave, namreč tisto ob precejšnji meri negotovosti, ki zadnje čase prevladuje na celem ustvarjalnem polju, sploh pa, to pač žal že kar tradicionalno, na filmskem, in zaradi katerega so videti tudi v tako nizkoproračunskih podvigih, kot je izhajanje revije, srednje- in daljnoročni plani bolj nekakšne lepe želje kot trdni načrti.

A hkrati s pripravami jubilejnega izbora se že zarisuje tudi nekakšna stalnica tega pregleda, da je (bila) namreč že od nekdaj sprememba edina prava stalnica v paradigmah in da so za vzpostavitev neke širše slike enako pomemben element tudi zmote in zablode, ki so neizbežen del avtorskih iskanj in raziskovanj tako na umetniškem področju kot na področju, ki naj bi to tvorno reflektiralo. Kako gledati nanje? Jih poskušati zamolčati, izbrisati? Se posuti s pepelom, priznati napake - in če, v kakšni obliki in meri? Vsekakor navidez nedolžna vprašanja, ki lahko dobijo v kakšnem drugem kontekstu in drugih okoliščinah tudi drugačne razsežnosti.

Za letošnji koledarski prelom se zdi, da ga še posebej intenzivno zaznamuje prav negotovost na vseh družbenih področjih, ne le na tistem ustvarjalnem, ki je recimo temu v naši domeni in je v drugi polovici leta 2011 prineslo presenetljivo plodne rezultate na domači filmski sceni. V zadnjih nekaj mesecih po Festivalu slovenskega filma smo bili namreč deležni rednih kinematografskih premier domačih celovečernih igranih filmov, ki jim lahko dodamo še premieri drugih celovečernih filmov dveh avtorjev, torej sveže »saniran« film Branka Đurića, sicer realiziran že pred leti, ter na poljskem posneta uspešnica Mitje Okorna (o obeh pišemo na naslednjih straneh), ta tempo domačih premier pa se bo nadaljeval vsaj še nekaj časa proti pomladi 2012.

Saj res, kakšen bo pravzaprav realen odraz te naše druge, po nekaterih indicih kar bližnje »filmske pomladi« - v zraku je namreč več kot le intuitivno čutiti generacijsko menjavo, s svojimi prvenci samozavestno nastopajo in še bodo nastopili izjemni mladeniči, mladenke - bo tudi širše (oziroma institucionalno) deležna sprotne, ustrezne in zaslužene nege, podpore in razumevanja ali nemara vrtičkarsko ljubosumne zmrzali? V prevladujoči negotovosti je gotovo le to, da si prihodnosti zares ne upa napovedati nihče, in odslikavo tega trenutnega stanja je bilo moč v letošnjem letu zaznati tudi širše, na tujih festivalih oziroma čisto konkretno na nemara dveh (naj)odmevnejših primerih letošnje kinematografije - v predprejšni številki Ekrana smo lahko brali luciden esej o filmih Drevo življenja (The Tree of Life, 2011, Terrence Malick) in Melanholija (Melancholia, 2011, Lars von Trier) kot o Genezi in Apokalipsi, začetku vesolja in koncu sveta.

Kakšne nove začetke lahko pričakujemo po koncu tega leta pri Ekranu? Idej in načrtov je še precej, kakšna od rubrik se bo iztekla in vzpostavili bomo kakšno novo - v vsakem primeru pa se bomo še naprej živo odzivali na aktualno filmsko dogajanje v vsej širini dojemanja filma ob sprejemanju obeh dinamičnih stalnic: ob vzhičenem pričakovanju novega in fatalističnem sprejemanju konca.

Gorazd Trušnovec

Dodaj nov komentar
Komentarji

Evidentiranje

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."

Kinematografija izolacije