Kinematografija izolacije

V središču tokratnega Ekrana, s katerim začenjamo jubilejno sezono, smo poskrbeli še za en »dolg« do lanskega leta oziroma za mešano prijetno-zoprno dolžnost izpostavitve osebnih seznamov »naj« videnih filmov preteklega let, za dolžnost, ki so nam jo pomagali izpolniti slovenski filmski publicisti oziroma rednejši Ekranovi sodelavci. Za končni rezultat oziroma naslove celovečercev, ki se najpogosteje pojavljajo, lahko zapišemo predvsem to, da ne pomenijo nič drugega kot to, da se na lestvicah pač najpogosteje pojavljajo (in v tem so naši rezultati pravzaprav zelo podobni številnim podobnim anketam številnih tujih filmskih publikacij in združenj).

A po drugi strani, anketa je sovpadla prav z izdajo Ekrana, v kateri se večkrat ponovijo teze o sodobni kinematografiji osamelosti in odtujenosti (v kontekstu opusa Davida Fincherja), o behaviorističnih antropoloških študijah ekstremnih oblik izolacije in alienacije znotraj družine in sodobne družbe (v kontekstu novega grškega filma), o pornografiji kot skrajni meji zgodbe-zapleta kot pretveze (v kontekstu dnevniških zapiskov Lojzeta Kovačiča) itd.

In čeprav je nemogoče spregledati, da se na anketnih seznamih pojavljajo filmska dela, ki želijo delovati vitalistično oziroma življenjsko afirmativno, je prav tako nemogoče spregledati, da - pa naj imamo to statistično preštevanje za še tako trivialno - pri vrhu prednjačijo filmi temeljnega bivanjskega nelagodja, kot so Melanholija, Sramota, Zaklonišče, Ropar, V praznino in drugi, ki v sopostavitvi s prej omenjenimi avtorji oziroma sodobnimi avtorskimi gibanji delujejo pravzaprav kot izjemno impresivna izjava o stanju družbe oziroma »človeški kondiciji« posameznikov. Družba, ki jo skozi svoje bolj ali manj alegorične pripovedi kolektivno prikazujejo, deluje vedno bolj atomizirano, odnosi, kolikor niso že v osnovi disfunkcionalni ali neobstoječi, pa se vedno bolj radikalizirajo. Bržkone najbolj živo in avtorsko vznemirljivo se v tem trenutku na to splošno okcidentalno radikalizacijo in širjenje apokaliptično pesimističnega vzdušja odzivajo akterji oziroma ustvarjalci mlade grške kinematografije, ki jim posvečamo poseben blok v tej številki - in temu, kar imajo povedati, velja prisluhniti. Tako z umetniško izpovednega vidika kot s čisto banalno produkcijskega; to, kako nastajajo filmi v brezupni ekonomski situaciji oziroma sredi popolnega kaosa, namreč na hecen način, lahko bi zapisal skoraj fraktalno, odseva celo situacijo - ta »cela situacija« pa se obenem odraža tudi skozi vsebino in formo njihovih del. Gre pravzaprav za zgolj nekaj medsebojno naklonjenih individuumov, ki ustvarjajo v napol zaprti oziroma povezani skupnosti, ne da bi računali na novce in priznanje neke širše (podobno abstraktne kot v njihovih filmih) družbe tam zunaj in na podobno abstraktne optimalne pogoje.

À propos optimalnih pogojev: v začetku leta oziroma ob postavljanju aktualnega Ekrana se je bilo nemogoče izogniti največjemu domačemu TV-resničnostnemu šovu oziroma povolilni veselici, ob kateri sem se največkrat spomnil prav na ta čudni val mladega grškega filma, na preigravanje patologij in perverzij vsakdanjosti, na alegorično prehajanje med videzom in resničnostjo in na ponavljajoči se motiv incestuoznih manipulacij. In samo prihodnost bo pokazala, v katero od teh kategorij bo prišla ena od točk aktualne koalicijske pogodbe, ki se znotraj skopo odmerjenih kulturnih tem in področij, ki imajo nacionalni pomen, nanašajo na nacionalno filmsko produkcijo. Pri čemer zavzema le-to znotraj alineje na temo umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja vsebinsko in količinsko kar polovico (!) vsega pribeleženega - a naj to zaradi evidence na tem mestu vendarle navedem kar v celoti: »Zagotavljati letna proračunska sredstva za produkcijo treh do petih celovečernih filmov s kakovostnimi scenariji, z upoštevanjem (mednarodne) odličnosti ustvarjalcev. Podpirati ekranizacijo pomembnih slovenskih literarnih in zgodovinskih del. Poleg vlaganj v nacionalno filmsko produkcijo bomo spodbujali razvoj avdiovizualne produkcije kot pridobitne gospodarske dejavnosti, ki omogoča odpiranje novih delovnih mest.«

Z analizo, kaj bi ta beležka lahko pomenila v prihodnosti, bomo nadaljevali v naslednji številki, na tem mestu pa le še vabim k branju aktualne. S prvo številko novega letnika Ekrana se ena rubrika izteka - Štigličevo Praznovanje pomladi (1978) je zadnji domači celovečerec, ki ga je Peter Stanković uvrstil v svojo »antologijo spregledanih«. Obenem pa uvajamo dve novi rubriki. Prvo je Marko Bauer poimenoval »filmska poglavja« in bo ponujala refleksije ob izbranih, nemara tudi spregledanih, a vsekakor intrigantnih tekstih na filmske teme in zapise o filmih, v drugi novi rubriki pa se bodo skozi leto s svojim fotografskim delom predstavljali slovenski direktorji fotografije - pobuda je prišla s strani združenja filmskih snemalcev Slovenije - in ker se ukvarjamo z vizualnim medijem, smo hitro našli skupni jezik, se pa ZFS in njegovim članom že vnaprej zahvaljujemo za sodelovanje.

Gorazd Trušnovec

• Dodaj nov komentar
• Komentarji

Dodaj Komentar

Vaši podatki:

Ime:

E-pošta:

Komentar:

Naslov:

Tekst:

Varnost

Vpišite anti-spam kodo v okvirček iz slike.

Powered by !JoomlaComment 4.0alpha3

!joomlacomment 4.0 Copyright (C) 2009 Compojoom.com . All rights reserved."